Jedro

Obvestil, ki so jih organi za notranje zadeve zbrali na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP, ni mogoče enačiti z izpovedbo, ki jo da oseba, zaslišana v kazenskem postopku kot priča. Obvestilo za razliko od zaslišanja namreč nima lastnosti dokaza v procesnem smislu.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je bilo ugotovljeno, da je obsojenec upravljal tovorno vozilo, v katerega priklopniku so carinski organi našli 1009 zavitkov marihuane, pri čemer se je obsojenec na mejnem prehodu izkazal s predrugačeno potno listino, pri sebi pa je imel tudi predrugačeno vozniško dovoljenje. Okoliščine, da je tovrstna uporaba predrugačenih potnih listin v Republiki Albaniji nekaj vsakdanjega in da se je obsojenec samo držal takega vzorca, ker v nasprotnem primeru ne bi mogel opravljati prevozniškega dela in tudi ne zaslužiti, niso take narave, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče sklepati, da gre po objektivnih kot subjektivnih merilih za dejanje majhnega pomena (14. člen KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojeni L.B. oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega L.B. s sodbo z dne 01.12.1998, s katero je spoznalo za kriva še dva obsojenca, pod točko A/I/1 spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, pod točko A/II/1 pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ.

Obsojenemu L.B. je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen 3 leta in 10 mesecev zapora, za drugo pa 3 mesece zapora ter mu nato (očitno po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ) izreklo enotno kazen 4 leta zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas, prebit v priporu od 12.08.1998 od 13.00 ure dalje. Obsojencu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas 10 let. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ je obsojenemu L.B. izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je zaseglo 963,90 kg marihuane, na podlagi 69. člena KZ pa obsojencu zaseglo tudi tovorni avtomobil s priklopnikom ter predrugačeno potno listino Republike Albanije, ki se glasi na ime G.M. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo tudi pritožbi obsojenega L.B. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta obsojenega L.B. oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega L.B. zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena KZ in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenega L.B. oprosti "kazenske odgovornosti", ker da kaznivega dejanja ni storil oziroma da mu to ni dokazano, za kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ pa naj mu izreče pogojno obsodbo. Podredno se zavzema, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ali pa razveljavi samo sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo odločanje ali pa "v smislu 427. člena ZKP odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom istega sodišča prve stopnje, s tem da se v enem in drugem primeru ta zadeva v novem postopku obravnava sama in ločeno od drugih dveh zadev, ki so v dosedanjem postopku skupno reševane". Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odloži ali prekine izvršitev pravnomočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je neutemeljena zahteva, ki predvsem zatrjuje, da obsojeni ni vedel, da prevaža mamilo in da je sodišče dokaze, na katerih temelji sodba, napačno tolmačilo. Poudarja, da s temi navedbami vložnik zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi jo zagrešilo sodišče, kar pa ni zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Navedba, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so v sami sodbi kot tudi v izreku nasprotja, s čimer naj bi sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, je po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega L.B. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ prekršilo zakon v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost, s tem pa storilo kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Pri tem vložnik ponuja lastno presojo odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tistih, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in na tako dejansko stanje uporabilo materialno pravo.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da so carinski organi v priklopniku tovornega vozila, ki ga je upravljal obsojenec, našli 1009 zavitkov marihuane, skritih za sprednjo steno priklopnega vozila, da je bila zunanja stran priklopnika za 95 cm daljša od notranje ter da je bilo tudi navzven vidno, da ne gre za originalno predelavo, saj plošče niso bile zakovičene in je bil na prikolici svež oplesk ter da se teža praznega vozila ni ujemala z deklarirano težo. V notranjosti priklopnika je bilo na tleh najdeno sesirjeno mleko, puščeno namenoma, da bi službenega psa pri pregledu snov zamotila in odvrnila od tega, da bi odkril, da se v priklopniku nahaja droga. Sodišče je tudi ugotovilo, da se je obsojeni L.B. na mejnem prehodu izkazal s predrugačeno potno listino, pri sebi pa je imel tudi predrugačeno vozniško dovoljenje. Glede na naštete okoliščine in višino plačila za opravljeni prevoz v znesku 1000 DEM, je sodišče ocenilo, da je obsojeni L.B. vedel, da se v priklopniku nahaja mamilo in tudi hotel opraviti prevoz tega blaga ter da je zato kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Takim dejanskim zaključkom tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Z navedbami, da bi se obsojenec, če bi vedel, kaj prevaža, ne spustil v tolikšno tveganje za plačilo v znesku samo 1000 DEM, da višina plačila niti približno ne ustreza uslugi delodajalcem za opravljeni prevoz, da se je obsojenec po odkritju prepovedanega tovora iskreno vedel in da ni ničesar skrival ter da tudi ni imel vnaprej pripravljeno različico dogodka za tak primer, obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno oceno okoliščin, pomembnih pri presoji obsojenčeve krivde. Enako velja tudi za nadaljnje trditve v zahtevi, da je bil obsojenec namenjen v Zvezno Republiko Nemčijo, da bi od tam v Albanijo prepeljal vrtiljak ter da je zato razumljivo, da hladilna naprava v vozilu ni delovala. Prav tako vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje z navedbami, da ni dokazano, da je bila v priklopniku razbita steklenica s sesirjenim mlekom in da ta v nobenem primeru ne bi mogla odvrniti službenega psa, da bi ta ne odkril mamila ter da to potrjuje tudi mnenje izvedenca kinološke stroke D.K. Vložnik se v zahtevi sklicuje tudi na pričevanje B.L., ki kljub daljšemu zadrževanju v notranjosti priklopnika ni zaznal vonja po sesirjenem mleku, cariniku R.P. pa očita, da je neresnično prikazal, zakaj se je odločil za pregled tovornega vozila. Vložnik zahteve tudi meni, da je nelogično, da bi obsojenec, če se je res med pregledom močno trudil, da bi počistil črepinje in odstranil sesirjeno mleko ter tako pritegnil pozornost, istočasno z istim ravnanjem skušal odvrniti pozornost službenega psa, da bi ta ne odkril v priklopniku skrite droge. Kot okoliščino, ki da govori v prid obsojenčevi navedbi, da za mamilo v vozilu ni vedel, zahteva navaja, da je bil tovornjak med potovanjem večkrat pregledan, v K. tudi s psom, šolanim za odkrivanje mamil, pa v njem niso našli ničesar. Z vsemi temi navedbami obsojenčev zagovornik ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona, marveč izpodbija glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ugotovljeno dejansko stanje. Popolnoma enako velja tudi za vložnikove navedbe, da o obsojenčevi resnicoljubnosti priča dejstvo, da je takoj povedal, kdo je lastnik podjetja, v katerem je zaposlen, predložil delovno pogodbo, pri čemer da je minimalno odstopanje glede podjetnikovega imena nepomembno. Vse te navedbe niso upoštevne.

Zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede vložnikovih trditev, da bi albanska policija, če bi res držale navedbe v poročilu Interpola, da je obsojenec tat, gotovo predložila ustrezna dokazila, iz katerih bi bilo to dejstvo razvidno, da pa razen te posplošene in neutemeljene navedbe ni navedla ničesar, je treba povedati, da se pravnomočna sodba sploh ne opira na navedeno poročilo. Sodišče druge stopnje, ki ne sme ocenjevati dokazov, ki jih ni ocenilo sodišče prve stopnje, če samo ne opravi glavne obravnave, se na ta dokaz ni sklicevalo, temveč je navedlo le, da bi bila uporaba tega poročila za obsojenca v vseh pogledih še bolj obremenjujoča. Popolnoma nejasne so navedbe v zahtevi, da je podatek o izpovedbi H.B. v spisu in da sodišče tega dokaza ni izvedlo, čeprav je ta dokaz bil predlagan. Katero kršitev naj bi tam storilo sodišče, zagovornik obsojenega L.B. v zahtevi niti ne pove.

Na listovni številki 28 spisa se nahaja zaznamek o obvestilih, ki so jih na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP od H.B. dne 13.08.1998 zbrali organi za notranje zadeve. Tega obvestila nikakor ni mogoče enačiti z izpovedbo, ki jo da oseba, zaslišana v kazenskem postopku kot priča, saj obvestilo za razliko od zaslišanja, nima lastnosti dokaza v procesnem smislu. Vložnik posplošeno navaja, da je bil dokaz predlagan, pri čemer niti ne zatrjuje, da bi ga predlagal sam ali obsojeni L.B. ter da je bila z zavrnitvijo tega dokaza kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Iz spisovnih podatkov tudi sicer ni razvidno, da bi stranke predlagale izvedbo tega dokaza, tako da tudi s temi nekonkretiziranimi trditvami obsojenčev zagovornik ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe.

Popolnoma nejasni so razlogi, iz katerih obsojenčev zagovornik pravnomočno sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Tako navaja, da so vsi objektivni in subjektivni znaki ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ podani in da je obsojencu za to kaznivo dejanje določena zaporna kazen visoka in pretirana. Nato pa v nasprotju s tem zatrjuje, da gre bolj za prekršek kot kaznivo dejanje.

Kolikor vložnik zahteve z navedbami, da je tovrstna uporaba predrugačenih potnih listin v Republiki Albaniji nekaj vsakdanjega in da se je obsojenec samo držal takega vzorca, ker bi v nasprotnem ne mogel opravljati prevozniškega dela in tudi zaslužiti ne, meri na to, da bi sodišče moralo uporabiti določbo o dejanju majhnega pomena iz 14. člena KZ, mu ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja, niso take narave, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče sklepati, da po objektivnih kot subjektivnih merilih ne gre za kaznivo dejanje, čeprav ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, zato ker je majhnega pomena. Trditev v zahtevi, da ima obsojenčevo ravnanje vse znake kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, je v direktnem nasprotju z navedbo, da gre zgolj za prekršek. Kolikor pa vložnik izpodbija obsojencu za to kaznivo dejanje določeno zaporno kazen, tudi ne more uspeti, ker s tem izrednim pravnim sredstvom odločbe o kazni ni mogoče izpodbijati. Za uporabo predrugačenega vozniškega dovoljenja obsojenec niti ni bil obsojen, pač pa je sodišče to okoliščino upoštevalo zgolj pri presoji verodostojnosti obsojenčevega zagovora za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Zato navedbe v zahtevi, v kateri vložnik opisuje, na kakšen način je obsojenec pridobil predrugačeno vozniško dovoljenje, tudi ne morejo vzbuditi kakršnekoli pomisleke o zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi posplošeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja le, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so podana tudi precejšnja nasprotja med navedbami o vsebini listin na eni, in zapisniki o izpovedbah in samimi listinami na drugi strani ter da je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nerazumljiv. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da zagovornik glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ konkretno ne navede ničesar, kar bi podkrepilo njegove trditve o navedeni bistveni kršitvi procesnih določb, marveč izpodbija zgolj dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega L.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obsojenega L.B. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenca, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo povrnitve plačila stroškov - povprečnine, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Glede na tako vsebino zahteve tudi ni bilo podlage, da bi Vrhovno sodišče po 4. odstavku 423. člena ZKP prekinilo izvršitev izpodbijane pravnomočne odločbe.