Jedro

Nadzorni svet ni dogovoril odpravnine, manjše od zakonskega maksimuma, in si tudi ni pridržal pravice, da bo o višini odpravnine odločil ob razrešitvi v okvirih, ki jih določa ZGD. Izrecno je zapisana kot višina odpravnine tista višina, ki jo določa ZGD.

Izpodbijana sodba ima prav, da je po določbah ZGD edina višina tista, ki jo zakon določa kot najvišji možni znesek: nadzorni svet je s sklenitvijo pogodbe pristal na odpravnino v višini 6-kratne mesečne plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino zaradi predčasne razrešitve z mesta namestnika direktorice. Ugotovilo je, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da ima tožnik v primeru predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga, pravico do odpravnine v višini, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah in pravico do razporeditve na drugo delovno mesto. ZGD določa v drugem odstavku 250. člena pravico do odpravnine v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je razrešeni član ali predsednik uprave dosegel v zadnjih dvanajstih mesecih, ko je opravljal to funkcijo. ZGD res določa le zgornjo mejo in dopušča, da je odpravnina tudi manjša, vendar le, če je s pogodbo o zaposlitvi tako dogovorjeno. Sodišče je na podlagi zaslišanja predsednika Nadzornega sveta ugotovilo, da je bila pogodbena volja obeh strank določitev odpravnine v višini šestih plač.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri stališču, da je bil v skladu z veljavno zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi nadzorni svet pristojen odločiti o višini odpravnine tožniku. V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi je veljal Zakon o spremembah zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 20/98 - ZGD-C), ki je določal samo maksimalno višino odpravnine. Glede na to in vsebino pogodbe o zaposlitvi, višina odpravnine ni bila določena niti določljiva.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vprašanje pogodbene volje, torej ugotavljanje tega, kaj sta stranki s pogodbo zasledovali, ni vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, pač pa je stvar dejanskega stanja, ki ga z revizijo glede na določbo tretjega odstavka 375. člena ZPP ni mogoče izpodbijati.

Morebitna drugačna ugotovitev dejanskega stanja po sodišču druge stopnje, bi lahko pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega revizijskega razloga tožena stranka ne uveljavlja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske ugotovitve pa so naslednje: - tožnik je bil imenovan za namestnika generalne direktorice 15. 6. 2000, za štiri leta, - tožnik je bil 15. 3. 2001 predčasno razrešen dolžnosti, brez navedbe razlogov za razrešitev, - v 11. členu pogodbe o zaposlitvi sta bili v primeru predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga dogovorjeni pravici do razporeditve na ustrezno delovno mesto v podjetju in odpravnina v višini, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah.

Iz sklenjene pogodbe jasno izhaja, da ima tožnik zaradi predčasne razrešitve dve samostojni pravici: da se ga razporedi na ustrezno delovno mesto in do odpravnine. Dejstvo, da uveljavi pravico do nadaljnje zaposlitve, na višino odpravnine ne vpliva. Če bi tožena stranka hotela vezati višino odpravnine na to okoliščino, bi tako moralo biti določeno v sami pogodbi - neposredne zakonske podlage za tako razlago namreč ni.

Na podlagi pogodbe o zaposlitvi ima tožnik pravico do odpravnine zaradi predčasne razrešitve, sporno je le vprašanje njene višine.

Tožena stranka sicer v reviziji zatrjuje, da je določilo 11. člena pogodbe o zaposlitvi nično in da zato ni bilo pravne podlage za izplačilo odpravnine oziroma, da odpravnina sploh ni bila dogovorjena. Vendar prihaja pri tem sama s seboj v nasprotje, saj istočasno tudi zatrjuje, da je nadzorni svet edini pristojen za odločitev o višini odpravnine. To pa pomeni, da je bila odpravnina dogovorjena, višino pa naj bi določil nadzorni svet in je torej očitno določljiva. Nenazadnje jo je nadzorni svet tudi določil v dveh možnostih in je bila v višini ene od obeh možnosti tožniku tudi izplačana.

Tožena stranka je javno podjetje, organizirano kot družba z omejeno odgovornostjo. Po 28. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 - ZGJS) se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. ZGJS ima posebne določbe glede direktorja javnega podjetja v 27. členu, pravic namestnika direktorja pa ne ureja. Statut tožene stranke (Uradni list -RS, št. 46/98 - Statut) pa ima v 36. členu splošno določbo, da namestniku generalnega direktorja, ki je razrešen brez utemeljenega razloga, pripada odpravnina v skladu z veljavno zakonodajo. Po določbi sedme alinee 38. člena Statuta nadzorni svet sklene pogodbo o zaposlitvi z namestnikom generalnega direktorja, pristojnost za imenovanje in razrešitev namestnika generalnega direktorja pa je pridržana ustanovitelju (28. člen Statuta).

S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne razrešitve z mesta namestnika generalne direktorice odpravnina, ko jo določa ZGD. Pogodba o zaposlitvi je datirana s 14. oziroma 17. 8. 2000, kot datum uporabe pa v 15. členu navaja 24. 7. 2000. Po določbi 27. člena Statuta je generalni direktor poslovodja javnega podjetja, namestnik torej namestnik poslovodje in zanju veljajo določbe ZGD o poslovodji družbe z omejeno odgovornostjo. Glede odpravnine to pomeni določbe 449. člena ZGD. Ob sklenitvi oziroma uveljavitvi pogodbe so veljale določbe tega člena, kot jih je določil Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGD v letu 1998 (ZGD-C, Uradni list RS, št. 20/98).

Nadzorni svet tožene stranke je sicer imel možnost odločiti o višini odpravnine za primer razrešitve tožnika. Vendar je to svojo možnost "izčrpal" s tem, ko je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena odpravnina v višini, kot jo določa ZGD. Nadzorni svet ni dogovoril odpravnine, manjše od zakonskega maksimuma, in si tudi ni pridržal pravice, da bo o višini odpravnine odločil ob razrešitvi v okvirih, ki jih določa ZGD. Izrecno je zapisana kot višina odpravnine tista višina, ki jo določa ZGD. Izpodbijana sodba ima prav, da je po določbah ZGD edina višina tista, ki jo zakon določa kot najvišji možni znesek: nadzorni svet je s sklenitvijo pogodbe pristal na odpravnino v višini 6-kratne mesečne plače. V pogodbi tudi nikjer ni določbe o tem, da bo odpravnina manjša, če bo tožnik opravljal funkcijo manj kot eno leto. Tako časovno obdobje se po navedeni določbi 449. člena ZGD upošteva le pri izračunu povprečne plače. Povsem nedvoumna je tudi dejanska ugotovitev obeh sodišč - in na to ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano - da je bilo ob podpisu pogodbe za obe pogodbeni stranki popolnoma jasno, da določba 11. člena pogodbe pomeni odpravnino v višini šestih povprečnih plač.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).