Jedro

Poseg v osebnostne pravice, ki ima lahko za posledico duševne bolečine in škodo je podan tudi z vznemirjanjem po telefonu zaradi poseganja v družinsko življenje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine v znesku 439.001,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sam toženec prizna, da je opravil telefonske klice, s katerimi je motil tožnika in njegovo ženo v njuni zasebnosti (35. člena Ustave RS) in posegal v zakonsko zvezo in družino (53. člen 3. odstavek Ustave RS). O tem izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Razen tega je škodno ravnanje v obravnavanem primeru lahko bilo le enkratno in ni potrebno, da je doseglo neko pogostnost in velik obseg. Sicer pa sledi iz potrdil psihiatrične bolnišnice v O., da je tožnik iskal psihiatrično pomoč, kar kaže na visoko stopnjo psihične prizadetosti in duševnih bolečin.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Po določbi 200. člena ZOR je mogoče prisoditi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti.

Revizija ima prav, da v okvir omenjene okrnitve spadajo tudi v določbah 35. in 53. člena Ustave Republike Slovenije omenjeni posegi. Razumljivo pa je, da taki posegi sami zase še niso podlaga za utemeljeno uveljavljanje odškodnine. Zaradi njih mora namreč priti do nastanka škode v obliki duševnih bolečin.

V opisanem obsegu revizija izpodbijani sodbi utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Sodišči nižje stopnje namreč štejeta, da tožniku škoda ni nastopila. Kot razlog sta navedli, da ni dokazana pogostnost in daljše trajanje telefonskih klicev, ki naj bi tožnika vznemirili in mu povzročili duševne bolečine oziroma, da minimalne duševne bolečine še ne predstavljajo škode v smislu 200. člena ZOR. Po drugi strani pa naj bi tožnik prestajal le posredno škodo, ker so telefonski klici bili namenjeni njegovi ženi, ne pa škodo lastnega izvora. S stališča pravne presoje ima revizija prav, ko zavrača načelno izhodišče, po katerem naj bi le pogostnost in daljše trajanje telefonskih klicev v podobnih primerih lahko povzročilo duševne bolečine. Slednje namreč v konkretni obliki nastanejo ne glede na število telefonskih klicev, pri čemer je odločilnega pomena dejanska presoja konkretnih dogodkov. Problem posredne škode ali škode lastnega izvora pa je glede na vsebino revizijskih navedb prikazan s stališča bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pri čemer ta revizijski razlog revident tudi izrecno uveljavlja. V izpodbijani sodbi namreč ni na razpolago ustreznih dejanskih ugotovitev, po katerih bi bilo mogoče sprejeti oceno, da je tožnik prestajal le posredno škodo. Ponuja se celo nasprotno stališče, ki temelji na, v reviziji posebej omenjeni, vsebini potrdila psihiatrične bolnišnice iz O. z dne 14.7.1992 (torej iz časa telefonskih vznemirjanj), ki je na glavni obravnavi dne 14.9.1993 (list 9) bilo upoštevano, do njega pa nižji sodišči nista zavzeli stališča. Vsebina tega potrdila bi mogla utemeljevati tako sklepanje o lastni tožnikovi škodi, morda pa tudi sklepanje, da vendarle ni šlo le za "minimalne duševne bolečine" in sicer ne glede na pogostnost telefonskih klicev. Do navedenega potrdila se sodišči nižje stopnje nista opredelili, čeprav zatrjevani obstoj škode morda konkretizira.

Revizijsko sodišče je zato postopalo po določbi 1. odstavka 394. in 2. odstavka 395. člena ZPP, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na opisano pravno razlago, posebej pa glede na opozorilo o upoštevanju vsebine psihiatričnega potrdila, posebni napotki za sojenje na prvi stopnji niso potrebni. Odgovor na vprašanje, ali je tožnik prestajal lastno škodo in kolikšna sta obseg in trajanje zatrjevanih duševnih bolečin, terja dopolnitev dokaznega postopka predvsem v luči psihiatričnega potrdila z dne 14.7.1992. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.