Jedro

V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne velja domneva, da je lastnik zemljišča tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot njegov lastnik, pač pa domneva, da je lastnik zemljišča, ki je namenjeno redni rabi stavbe, lastnik oziroma so lastniki stavbe.

Ker so bile večstanovanjske stavbe zgrajene in stanovanja prodana, razlaščenci ne glede na morebitne nepravilnosti v razlastitvenem postopku nimajo več stvarnopravnih zahtevkov.

Ker ZK solastniki niso resnični lastniki parcel, za katere je prvo sodišče po kriterijih iz 43. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da pripada stavbam v soseski, zaključkov o tem, katere parcele so individualno in katere skupno pripadajoče zemljišče, ne morejo izpodbijati. Skladno s 7. členom ZVEtL-1 namreč lahko udeleženci postopka uveljavljajo le svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb na naslovih A. 1 - 22 za določitev pripadajočega zemljišča po določilih Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), in sicer je enovito uredilo celotno sosesko, kot je bilo predvideno v prostorskih aktih, sprejetih za potrebe gradnje soseske. V točki C izreka sklepa je določilo individualna pripadajoča zemljišča k posameznim stavbam (točke C/V d0 XIII); skupna pripadajoča zemljišča vseh stavb v območju III. faze (točki C/XIV in XV izreka); skupna pripadajoča zemljišča stanovanjskih stavb v območju IV. faze (točka C/XVI), stavbno pravico etažnih lastnikov posameznih večstanovanjskih stavb na parcelah, pod katerimi so pokrita parkirišča (točke C/XVII do XXV izreka); stavbno pravico na zemljiščih, ki ostanejo v lasti prve nasprotne udeleženke, pod njimi pa so parkirišča (točke C/XXVI do XXIX); stavbno pravico kot posebno pravico uporabe javnega dobra v širini cestišča A. ulice (točki C/XXX in XXXI); služnost prehoda v javno korist v korist prve nasprotne udeleženke po površinah ploščadi (točka C/XXXII).

2. Zoper posamezne dele točke C izreka sklepa sodišča prve stopnje so se pritožili prva nasprotna udeleženka (v nadaljevanju občina), skupaj peti, dediči po šestem, osmi, deveti in deseti nasprotni udeleženec (v nadaljevanju ZK solastniki) in udeleženec C., d. o. o. (v nadaljevanju 3. udeleženec).

3. Predlagatelji so na pritožbe odgovorili, višjemu sodišču predlagajo, naj vse tri kot neutemeljene zavrne.

**Glede pritožbe ZK solastnikov**

4. Nasprotni udeleženci, ki so v zemljiški knjigi vknjiženi kot solastniki parcel, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo v točkah C/VII, C/XIII, C/XV, C/XVI, C/XXII, C/XXIII in C/XXXII, se pritožujejo zoper navedene točke izreka. Menijo, da je trenutno zemljiškoknjižno stanje pravilno. Navajajo, da odločbe o razlastitvi nepremičnin njihovim pravnim prednikom in druge listine v spisu ne obravnavajo izročitve nepremičnin, na katerih so vknjiženi kot solastniki. Dokazno breme je na strani predlagateljev oziroma občine, a ga niso zmogli. Sodišče listinam o razlastitvi pripisuje pomen, ki iz odločb ne izhaja - podana je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz razlastitvene odločbe, ki se nanaša na parcele 102/2, 102/7, 101 in 103, vse k. o. X1, ne izhaja, da bi bile te nepremičnine izročene in zanje lastnikom plačana odškodnina. Ker negativnega dejstva ne morejo dokazovati, je dokazno breme na strani predlagateljev. Sodišče si prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani ugotavlja, da so parcele postale družbena lastnina na podlagi Odloka o določitvi, katero zemljišče je namenjeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev ŠS 8/2, X, na drugem mestu pa, da je potrebno upoštevati Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za območje zazidalnih otokov ŠS 7/1, ŠS 8/2 in ŠS 8/3 in del ŠS 7/3 ter spremembe in dopolnitve zazidalnega načrta za zazidalni otok ŠS 8/2, X. V sklepu ni navedeno, na kateri pravni podlagi so predlagatelji pridobili pravico uporabe na zemljišču, potrebnem za rabo stavbe. Opredelitev prostorskih aktov je bistvena za ugotovitev, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih. Glede na to sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker odločba o izročitvi zemljišč ni bila izdana, so imeli ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) pravico uporabe, zato so na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL pridobili lastninsko pravico na parcelah, na katerih so vknjiženi v zemljiški knjigi. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da so lastninsko pravico pridobili od svojih pravnih prednikov na podlagi sklepov o dedovanju. Z zaključkom o formalnem vpisu v zemljiško knjigo je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovitve, da bi morala biti zunanja ureditev izvedena sočasno z gradnjo stavb, se glede na podatke spisa ne da preizkusiti. Zunanja ureditev na obrobju naselja je bila lahko zaključena tudi kasneje, saj je parcela 103/3 zelenica. Uporabo s strani predlagateljev sodišče opredeli zgolj pavšalno. Predložene pogodbe o vzdrževanju zemljišč so datirane izven obdobja presečnega datuma (datum lastninjenja), računi pa tudi ne izhajajo iz obdobja, ki bi ga kot relevantnega za uporabo lahko upoštevalo sodišče. Sporna zemljišča niso ustrezno oziroma sploh niso vzdrževana in je sodišče prvi kriterij iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL upoštevalo v preveliki meri. Pojma funkcionalno zemljišče ni mogoče razlagati tako široko, da se kot izhodišče določitve pripadajočih zemljišč upošteva okvir zazidalnih načrtov. Narava površin izkazuje, da gre prej za javne površine kot pa za pripadajoča zemljišča posameznim stavbam ali vsem stavbam v naselju.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V sistemu družbene lastnine so se stvarne pravice zelo nedosledno vpisovale v zemljiško knjigo, pravica uporabe se je prenašala izven knjižno in veljalo je obrnjeno načelo superficies solo cedit. To so razlogi, da zemljiškoknjižni lastniki posameznih nepremičnin pogosto niso resnični nosilci lastninske pravice. Zaradi ureditve tega problema, je bil sprejet interventni zakon ZVEtL-1 (in pred njim veljavni ZVEtL), ki omogoča uskladitev zemljiškoknjižnih vpisov z resničnim stvarnopravnim položajem nepremičnin. Sodišče prve stopnje je to natančno razložilo v točkah 38 do vključno 40 izpodbijanega sklepa. Pritožba se s temi razlogi ne sooči in izhaja iz zmotnega izhodišča, da bi morali predlagatelji, ki so lastniki stanovanj v blokih in stolpnici v soseski, dokazati, da so bila pred gradnjo soseske takratnim lastnikom zemljišč zemljišča "pravilno" odvzeta (razlaščena).

7. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilno obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede pravne podlage izpodbijanega sklepa in izpostavlja, da je v sistemu družbene lastnine pravica uporabe pripadala praviloma subjektom, ki so imeli stvar v posesti, ter da so zemljišča, namenjena za redno rabo stavbe, pripadala lastnikom stavbe. V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne velja domneva, da je lastnik zemljišča tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot njegov lastnik, pač pa domneva, da je lastnik zemljišča, ki je namenjeno redni rabi stavbe, lastnik oziroma so lastniki stavbe (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Po drugem odstavku 44. člena ZVEtL-1 pa se domneva, da je lastninska pravica na pripadajočem zemljišču stavbe v preteklosti prehajala skupaj z lastninsko pravico na stavbi sami. S pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na stanovanjih so etažni lastniki pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Dokazno breme, da predlagatelji nimajo lastninske pravice na k stavbam pripadajočih zemljiščih, je glede na navedene zakonske domneve na ZK solastnikih. Za uspeh v postopku bi morali konkretno zatrjevati in tudi dokazati, da kriteriji za določitev obsega pripadajočega zemljišča iz 43. člena ZVEtL-1 niso izpolnjeni.2 To pa jim ni uspelo.

8. Sodišče prve stopnje je s strokovno pomočjo izvedenca, presojo listin v spisu in ogledom ugotovilo, kako je bila soseska načrtovana, kaj je bilo dejansko zgrajeno in urejeno ter kako in kdo je zemljišča ob zgradbah soseske imel v posesti - jih vzdrževal in uporabljal. Teh ugotovitev pritožniki niso izpodbili. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Ni res, da sodišče ni navedlo prostorskih aktov in obrazložilo kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1. Odločba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

9. Kaj točno je bilo navedeno v razlastitvenih odločbah, za odločitev o pritožbi ZK solastnikov ni relevantno. Razlastitvene odločbe so v izpodbijanem sklepu omenjene zaradi podkrepitve ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so zoper pravne prednike ZK solastnikov tekli razlastitveni postopki. V točki 69 obrazložitve izpodbijanega sklepa je ZK solastnikom pravilno pojasnjeno, da bi morali (njihovi pravni predniki), če so menili, da zemljišča niso bila veljavno razlaščena, takrat uveljavljati ustrezne zahtevke. Da bi jih, ne trdijo. Ker so bile večstanovanjske stavbe zgrajene in stanovanja prodana, razlaščenci ne glede na morebitne nepravilnosti v razlastitvenem postopku nimajo več stvarnopravnih zahtevkov. Zato na navedbe o razlastitvenih odločbah pritožbeno sodišče ne bo podrobneje odgovarjalo. Le v zvezi z uveljavljano absolutno bistveno kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pojasnjuje, da je ta kršitev podana le, če sodišče v odločbi zapiše drugače, kot je napisano v listini, in ne, če sodišče listino drugače vsebinsko presodi, kot stranka meni, da bi jo moralo.

10. Nobenih nasprotij ni v obrazložitvi in pojasnjene so vse odločilne okoliščine. Predlagatelji so pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču pridobili z nakupom stanovanj. To je sodišče prve stopnje jasno in konsistentno obrazložilo. Pritožba pa se v zvezi s tem materialnopravno zmotno sklicuje na različne podzakonske akte (odloke). Ti vplivajo na velikost funkcionalnega (pripadajočega) zemljišča ne pa na lastninsko pravico samo. ZK solastniki zemljišč, ki so pred smrtjo njihovih pravnih prednikov oziroma pred uvedbo dedovanja prešla v družbeno lastnino z namenom, da se na njih zgradi soseska, niso mogli podedovati, saj premoženja, ki ob smrti ni zapustnikovo, dediči ne morejo dedovati.

11. Na delu zemljišč, ki so bila v lasti pravnih prednikov ZK solastnikov, stojijo stavbe (A. 1 do 3 in A. 7 do 9), del zemljišč je zelenica ob teh stavbah, del parkirišče, namenjeno stanovalcem soseske, na delu pa so pohodne ploščadi in peš poti znotraj soseske. Pritožniki niti ne zatrjujejo, še manj dokazujejo, da so lastniki (posameznih delov) stavb, ki stojita na parcelah, katerih zemljiškoknjižni solastniki so, da so po izgradnji soseske ta zemljišča uporabljali, vzdrževali, ipd. Da so predlagatelji lastniki stanovanj v bokih in stolpnici, h katerim je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa določilo pripadajoče zemljišče, ni sporno. Nekatera zemljišča ob stavbah uporabljajo in vzdržujejo le stanovalci posameznih stavb soseske, nekatera vsi stanovalci, A. cesto pa upravlja občina in je namenjena splošni uporabi. Skladno s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo status posameznih parcel in tako pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da ZK solastniki ne zatrjujejo, da oni vzdržujejo zemljišča v soseski, z navedbami o slabem stanju nepremičnin ne morejo uspeti. Da računi za vzdrževanje nepremičnin v času družbene lastnine niso bili predloženi, ni odločilno. Logično je, da se računi ne hranijo več desetletij.

12. Domneve iz drugega odstavka 44. člena ZVEtL-1, da so s pridobitvijo lastninske pravice na stanovanjih predlagatelji pridobili tudi lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču, pritožniki niso uspeli izpodbiti. Ker ZK solastniki niso resnični lastniki parcel, za katere je prvo sodišče po kriterijih iz 43. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da pripada stavbam v soseski, zaključkov o tem, katere parcele so individualno in katere skupno pripadajoče zemljišče, ne morejo izpodbijati. Skladno s 7. členom ZVEtL-1 namreč lahko udeleženci postopka uveljavljajo le svoje pravice in pravne koristi. Enako velja za ugovor, da je pravico uporabe na zemljišču pridobila občina. Za uveljavljanje tega ugovora je legitimirana občina (drugi odstavek 7. člena ZVEtL-1).

**Glede pritožbe občine**

13. Občina sklep izpodbija v točkah C/V - XXXI. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog v celoti zavrne, podredno naj sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Nasprotuje ugotovitvi pripadajočega zemljišča na parc. št. 132/1. Gre za dostop do vrtca, zato mora ostati v lasti občine, ki je ustanoviteljica vrtca. Če bo parcela postala skupno pripadajoče zemljišče v lasti etažnih lastnikov stavb, se bo onemogočil dostop. Starši otroke pripeljejo v vrtec z avtomobili in je nujno potrebno zagotoviti varno parkiranje in dostop do vrtca. Skladno s pravilnikom mora biti zagotovljenih vsaj 20 parkirnih mest. Vrtec ves čas zagotavlja čiščenje, odstranjevanje snega in ledu na parc. št. 132/1. Resnična lastnica te parcele je občina, ker je šlo v sistemu družbene lastnine za sredstva za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb na področju vzgoje in izobraževanja. Zakon o zavodih (ZZ) je organizacije združenega dela, ki so opravljale dejavnosti posebnega družbene pomena na področju družbenih dejavnosti, preoblikoval v javne zavode in spremenil družbeno premoženje v državno, občinsko ali zasebno. Na družbenih sredstvih nihče ni mogel pridobiti lastninske pravice, zato ni dvoma, da je predmetna nepremičnina last občine. Bila je v uporabi vrtca in dejansko predstavlja njegov del - parkirišče za potrebe vrtca, torej je bistvena za izvajanje dejavnosti vrtca. Tekom postopka ni bilo dokazano, da bi bila ta parcela namenjena ali potrebna za redno rabo stavb predlagateljev. Obstoj pravnomočnih odločb o določitvi funkcionalnega zemljišča pomeni razsojeno stvar, zato se o pripadajočem zemljišču k stavbam, h katerim je bilo že določeno funkcionalno zemljišče, ne sme več odločati. Parkirne površine na obodu soseske so nedvomno javnega značaja in niso namenjene zgolj stanovalcem soseske. Če postanejo pripadajoče zemljišče k soseski, se bo onemogočil dostop tretjim osebam, npr. obiskovalcem javnih ustanov ter zasebnih subjektov, če bo javna površina, pa bodo na njej imeli parkirne prostore tudi predlagatelji. Skladno z zakonodajo, ki jo pritožba citira, morajo zemljišča dosegati določen obseg, zato lahko v konkretnem primeru vrtec ostane brez možnosti predvidene širitve. Upravna dovoljenja za izgradnjo stavb niso mogla vključevati površin, ki so bile s prostorskimi akti opredeljene kot javne. Kriterij pretekle rabe iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ne more biti izključni oziroma odločilni kriterij, pač pa je lahko le dodatni kriterij za ugotavljanje, ali so upravičenci zemljišče, ki je bilo kot pripadajoče zemljišče opredeljeno v prostorskih in drugih upravnih aktih, kot tako tudi uporabljali za normalno funkcioniranje stavbe. Ploščadi z vsem, kar je nad in pod zemljiško parcelo, niso splošni skupni deli posameznih stavb. Za to ni podlage v prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila soseska zgrajena, kot tudi ne v merilih in pogojih iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Stroški za ploščad in pripadajoče dele so bili vkalkulirani v stroške opremljanja, kar pomeni, da stroški izgradnje teh površini niso bremenili kupcev stanovanj.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Za parc. št. 132/1, na katero se v resnici nanaša pritožba občine (čeprav navaja, da se pritožuje zoper celotno odločitev o določitvi pripadajočih zemljišč), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skupno pripadajoče zemljišče stavb na naslovu A. ulica 12 do 15, A. ulica 19 do 22, trgovine na B. ulici 9 in vrtca na B. ulici 11. Ugotovilo je torej, da služi tudi kot pripadajoče zemljišče vrtca. Zato so nerazumne pritožbene navedbe o onemogočanju dostopa do vrtca in parkiranja za potrebe vrtca.

16. Brezpredmetno je sklicevanje občine na predpise o lastninjenju javnih zavodov. V tem postopku se ne odloča o lastništvu vrtca, na parkirišča v bližini vrtca pa se določbe ZZ o lastninjenju ne nanašajo, ker dejavnost vrtca ni zagotavljanje parkirišč. Tudi s sklicevanjem na onemogočanje širitve vrtca in normative, ki bi morali biti doseženi, občina v tem postopku ne more uspeti. V postopkih za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, zgrajenim pred 1. 1. 2003, se ugotavlja, katero zemljišče je bilo v sistemu družbene lastnine neposredno namenjeno rabi stavb oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavb, in presoja, ali je lastnik stavbe na tem (funkcionalnem) zemljišču pridobil lastninsko pravico ter jo obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je občini v točki 68 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da bodoči načrti občine (širitev vrtca) v postopku za določitev pripadajočih zemljišč k stavbam, zgrajenim do 1. 1. 2003, niso relevantni. Ugotavlja se kaj je bilo načrtovano ob graditvi in pretekla raba, ne pa kaj bo možno/potrebno zgraditi v bodoče. 17. Po izpodbijani odločitvi parc. št. 132/1 torej služi kot pripadajoče zemljišče vrtcu in drugim bližnjim stavbam. Da ne gre za zemljišče, ki bi bilo namenjeno le za dostop do vrtca in parkiranje le za potrebe vrtca, je razvidno predvsem iz točk 62, 63, 66, 67 in 70 do 72 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Višje sodišče povzema, da iz prostorskih aktov in zazidalnih načrtov izhaja načrtovanje parkirnih mest in dostopa do posameznih stavb za celotno sosesko, v okviru katere je bil zgrajen tudi vrtec. Prebivalci soseske za normalno uporabo stanovanj potrebujejo parkirišča, zato so bila ta tudi načrtovana glede na število stanovanj v soseski. V ceni stanovanj so bili vključeni stroški za odkup vseh zemljišč v okviru soseske, torej tudi tistih, namenjenih parkiranju. Prosto dostopnih površin, ki so v okviru soseske, razen A. ulice, ne vzdržuje občina, pač pa lastniki stavb. Ves čas od zgraditve soseske je bila površina sedanje parc. št. 132/1 namenjena parkiranju stanovalcev in obiskovalcev soseske, v okviru katere je tudi vrtec. Glede na navedeno občina ni dokazala, da je parc. št. 132/1 po namenu in dejanski uporabi javna površina, namenjena splošni rabi vseh in vsakogar. Po vseh kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 predstavlja pripadajoče (funkcionalno) zemljišče k stavbam v III. faze soseske.

18. Glede vzdrževanja parc. št. 132/1 se bodo morali dogovoriti lastniki stavb, katerih pripadajoče zemljišče je. Ne more pa (tudi sicer le pavšalno) zatrjevano dejstvo, da nepremičnino vzdržuje le eden od njih, glede na prej povzete ugotovitve izpodbijanega sklepa spremeniti odločitve, da gre za pripadajoče zemljišče k več stavbam in še manj, da gre za javno dobro v lasti občine.

19. Pravnomočne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča, ki bi se nanašala na funkcionalno zemljišče stavb v območju III. faze, v spisu ni. Sodišče je v tistem delu, kjer so bile izdane odločbe o funkcionalnem zemljišču, predlog predlagateljev za določitev pripadajočega zemljišča zavrnilo.

**Glede pritožbe 3. udeleženca**

20. 3. udeleženec se pritožuje zoper točke C/IX, XV in XI sklepa, in sicer le glede nekaterih parcel, ki so v teh točkah določene kot skupno pripadajoče zemljišče stavb III. faze in kot skupno pripadajoče zemljišče stavb IV. faze. Navaja, da so pohodne površine na ploščadi ter parkirne površine na obodu soseske že v prostorskih aktih opredeljene kot javne površine, pripadajoče nedoločenemu krogu oseb in ne le stanovalcem naselja. Sodišče zato pohodnih površin ploščadi in obodnega parkirišča ne bi smelo določiti kot pripadajoče zemljišče k stavbam posamezne faze. Zagotovitev enotnosti ureditve ne more pretehtati nad določbami prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Opozarja na zakonodajo, po kateri so iz pravnega prometa izvzeti komunalni objekti skupne rabe. Ti predpisi izključujejo nastanek lastninske pravice v korist predlagateljev na vseh javnih površinah naselja. Iz prvostopenjske odločbe ni mogoče razbrati, na podlagi katerih predpisov bi lahko na javnih poteh in parkiriščih predlagatelji pridobili lastninsko pravico. Po pohodnih površinah ploščadi poteka dostop stanovalcev celotne soseske in tudi okoliških območij. Enako velja za obodno parkirišče ob B. ulici, ob katerem sta vrtec in trgovina, ki ne gravitirata zgolj na obravnavano naselje. Enotna obravnava vseh delov naselja bi bilo najlažje mogoče zagotoviti na način, da bi lastnik površin ostala občina. Sodišče dostop nedoločenemu krogu oseb sicer skuša zagotoviti s služnostjo, ki pa je šibkejša pravica od lastninske pravice občine oziroma javnega dobra v upravljanju občine. Če bi obstala napadena odločitev, si ni težko zamisliti, da bo obodno parkirišče v kratkem ograjeno in bo služilo izključno parkiranju le nekaterih stanovalcev III. faze. Do podobnega položaja lahko pride tudi glede prostega prehoda preko pohodnih površin ploščadi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter v tem delu predlog za določitev pripadajočega zemljišča zavrne.

21. Pritožba ni utemeljena.

22. 3. udeleženec ni lastnik in niti ne trdi, da je lastnik katere od parcel, za katere je sodišče ugotovilo, da so skupno ali individualno pripadajoče zemljišče k stavbam v obravnavani soseski. Dejansko uveljavlja interes občine, saj želi, da občina ostane lastnica zemljišč, s tem, ko hoče prost dostop vseh po vsej obravnavani soseski, pa uveljavlja javni interes. Skladno s 7. členom ZVEtL-1 sodišče dopusti posameznemu udeležencu izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju le v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku. Občini pa sodišče poleg uveljavljanja njenih (premoženjskih) interesov dovoli tudi izjavljanje in sodelovanje pri uveljavljanju javnega interesa (drugi odstavek 7. člena ZVEtL-1). Glede na to, da 3. udeleženec ne uveljavlja svojih pravic in pravnih koristi, pritožbeno sodišče na njegove pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo.

23. Iz podatkov spisa je razvidno, da ima 3. udeleženec služnostno pravico na parc. št. 132/1, zato mu glede te parcele sodišče pravice uveljavljati svoje pravice in pravne koristi v tem postopku ne more odreči. A konkretnih navedb, ki bi se nanašale na to nepremičnino, v pritožbi 3. udeleženca ni. V tem delu je zato višje sodišče izpodbijani sklep skladno z določili 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno s 3. členom ZVEtL-1 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), preizkusilo v okviru uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je odločitev, da je parc. št. 132/1 skupno pripadajoče zemljišče vseh stavb v območju III. faze pravilna. Natančneje je to obrazložilo že pri odgovoru na pritožbo občine.

**Sklepno**

24. Po obrazloženem v pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih materialnopravno pravilna. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

25. Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.

1 Vse parcele so v k. o. X, zato jih sodišče v nadaljevanju ne bo več označevalo tudi s k. o. 2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, ured. M. T. Fajs, GV Založba, Ljubljana 2023, komentar k 44. členu, str. 303 do 318.