Jedro

Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino. Pri takšnih pogodbah cena torej po zakonu ni bistvena sestavina pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 108381/2011 z dne 27.7.2011 tako, da je tožena stranka I. d. o. o. dolžna plačati tožeči stranki S. d. o. o. v osmih dneh glavnico v znesku 5.018,33 EUR in zakonske zamudne obresti, obračunane od zneska 2.173,68 EUR od 24.2.2011 dalje do plačila, od zneska 2.520,00 EUR od 16.3.2011 dalje do plačila in zneska 324,65 EUR od 5.5.2011 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2011 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.029,81 EUR z obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da ni izvedlo z njegove strani predlaganega dokaza z zaslišanjem priče N. Č., za katero je tožena stranka navajala, da je bila oseba, s katero se je tožeča stranka oziroma zaslišana priča C. pogovarjala v zvezi s samimi naročili. Priča Č. naj bi pojasnila, kako je potekalo samo naročanje tudi v konkretnih zadevah, kaj je dejansko res bilo v zvezi s samimi pozivi k plačilu, za katere sodišče navaja, da verjame priči C. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, kar je izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, da tožena stranka niti ni izrecno trdila, da blaga po spornih računih ni prejela ali da ga ni naročila. Trdila je le, da „naj tožeča stranka sporoči, kdo so osebe, ki naj bi dobavljale blago ter da jih sodišče potem zasliši, torej v zvezi z ugotavljanjem, ali je bilo res vse blago dejansko dobavljeno ter da sporoči, na kakšen način je bilo blago naročeno.“ Na glavni obravnavi pa je navedla, da „tožeča stranka ni izkazala samega naročila s strani tožene stranke.“ ter da C., „v zvezi s sporno dobavo niti ni podpisal dobavnice (to je dobavnice 200/11), ki zato ne more biti zadosten dokaz.“

7. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ocene izpovedbe zaslišane priče C. ter ocene predloženih listinskih dokazov ugotovilo, da je bilo med pravdnima strankama že predhodno sklenjenih več kot 20 podobnih prodajnih poslov, pri čemer so bila vsa posamična naročila dogovorjena ustno po telefonu, da je tožeča stranka s predloženimi listinami, to je računi in dobavnicami, ki so bile podlaga za izstavitev spornih treh računov, izkazala, da je prejeto naročilo tožene stranke izpolnila in ji blago izročila, da tožena stranka ni izkazala, da bi izstavljenim računov pisno ugovarjala ali njihovo plačilo pred zapadlostjo zavrnila, vtoževani račun št. 103659 pa je celo delno plačala. Na plačilno zamudo je bila tožena stranka opozorjena z opominom z dne 8.6.2011 in pregledom salda kontov z dne 6.7.2011, ki sta bila oba izkazano poslana toženi stranki po faxu. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka dobavnicam, ki izkazujejo prevzem blaga, katerega plačilo je predmet tožbenega zahtevka (na njih so podpisi oseb, ki so s strani tožene stranke blago prevzele), niti ni ugovarjala.

8. Prvostopenjsko sodišče je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da je tožena stranka blago, katerega plačilo vtožuje tožeča stranka v tej pravdi, naročila in ga prevzela. Tožena stranka pa niti ni navedla, kaj konkretno naj bi predlagana priča v zvezi s spornimi dobavami izpovedala oziroma kaj v zvezi z njimi je sploh bilo spornega. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ker je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče Č., ni podana.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na trditve tožene stranke, da sta se stranki sicer resnično pogovarjali o možnostih plačila (kar posredno potrjuje, da je bilo blago s strani tožene stranke naročeno in prevzeto), da pa naj bi bilo rečeno, da se ne bo uveljavljalo obresti, odgovorila, da so pred vložitvijo predloga za izvršbo tekli pogovori o plačilu dolga brez obresti, vendar pa bi bil tak dogovor med strankama možen le v primeru prostovoljnega plačila tožene stranke. Ker je takšna razlaga tožeče stranke logična za udeležence gospodarskega prometa, tožena stranka pa je ni konkretno prerekala, zaslišana priča C. pa jo je potrdila, pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj je navedeni priči verjelo.

10. Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino (drugi odstavek 442. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Pri gospodarskih prodajnih pogodbah cena torej po zakonu ni bistvena sestavina pogodbe. Zato taka pogodba velja, četudi cena ni določena. Tožeča stranka je trdila, da je ceno blaga določila na podlagi cenika, objavljenega na njenih spletnih straneh, tožena stranka pa ni trdila, da navedena cena ne bi bila primerna. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno odločilo, ko je ceno po sporni dobavi z dne 3.2.2011 (dobavnica št. 200/11) štelo kot primerno.

11. V skladu z določbo prvega odstavka 242. člena ZPP ima priča pravico do povračila potnih stroškov, to je stroškov, ki so ji nastali s prihodom na sodišče. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki priznalo tudi „pričnino“ v višini 29,90 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta znesek predstavlja potne stroške zaslišane priče S. C.. Do le-teh pa je priča upravičena, ne glede na to, ali je imela obravnavanega dne dopust oziroma ali je prišla v okviru delovnega dne. Ker je bilo na glavni obravnavi tožeči stranki naloženo, da priči navedene stroške plača, je tožena stranka glede na neuspeh v pravdi dolžna te stroške povrniti tožeči stranki.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče našlo nobenega od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške. Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).