Jedro

Za presojo o ugovoru zastaranja je treba uporabiti drugi odstavek 372. člena ZOR, ki za zastaranje anuitet določa triletni zastaralni rok.

Obrazložitev

Revizija proti sodbi se zavrne.

Revizija proti sklepu o stroških se zavrže. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 42.551,35 EUR (10,197.050,00 SIT). Ugotovilo je, (1) da vtoževana terjatev izvira iz posojilne pogodbe, sklenjene med družbo A. d.o.o. in toženo stranko, (2) da je prva anuiteta zapadla v plačilo 31. 1. 1996, ter (3) da je družba A. d.o.o. odstopila terjatev na vračilo posojila tožeči stranki. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da ne gre za gospodarsko pogodbo, je za presojo o ugovoru zastaranja uporabilo pet letni zastaralni rok (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR).

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo. Zaradi zastaranja je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem se je nanašal na plačilo 33.383,22 EUR (7,999.957,00 SIT). Ugotovilo je namreč, da so zastarale anuitete, ki so zapadle pred avgustom 1998 (tožba je bila vložena 20. 8. 2001). Pri presoji ugovora zastaranja se je oprlo na 374. in 372. člen ZOR.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka proti odločitvama o glavni stvari in o stroških. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L, št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Revizijsko sodišče je zato tolarske zneske preračunalo v EUR.

7. Revizija proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje revidentu glede pomanjkljivosti pri oštevilčenju odstavkov izreka sodbe sodišča druge stopnje. Vendar izrek sodbe sodišča druge stopnje zato ni nerazumljiv, kot zmotno meni revident. Iz besedila druge točke izreka namreč jasno izhaja, da je v tem delu sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo. Besedilo druge točke izreka tako izključuje morebiten dvom o obsegu spremembe sodbe sodišča prve stopnje, ki ga nakazuje oblikovanje in oštevilčenje izreka sodbe sodišča druge stopnje v delu, v katerem je odločeno o glavni stvari. Na spremembo sodbe sodišča prve stopnje se zato lahko nanaša le prva točka izreka sodbe sodišča druge stopnje. Uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in s tem revizijski razlog iz prvega odstavka 370. člena ZPP) tako ni podana.

9. Pritožbeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je upoštevalo tri letni zastaralni rok. Iz uvodoma povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (prim. 1. in 2. točko te obrazložitve) namreč izhaja, da je predmet spora terjatev iz naslova neplačanih anuitet. Za presojo o ugovoru zastaranja je zato treba uporabiti drugi odstavek 372. člena ZOR, ki za zastaranje anuitet določa tri letni zastaralni rok.

10. Tožeča stranka je ugovoru zastaranja nasprotovala, ker je menila, da je treba uporabiti pet letni zastaralni rok. Iz njenih trditev ni razvidno, da bi se temu ugovoru upirala z navedbami o dejstvih, ki bi utemeljevala pretrganje zastaranja zaradi delnega plačila. Sodišče druge stopnje teh trditev zato ni moglo presojati in ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker ni uporabilo 387. člena ZOR. Ker tožeča stranka trditve o pretrganju zastaranja podaja prvič v reviziji, so te trditve nedovoljene revizijske novote (arg. 372. člen ZPP). Revizijsko sodišče nanje zato ne odgovarja.

11. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo proti sodbi na podlagi 378. člena ZPP.

12. Revizija proti sklepu o stroških ni dovoljena.

13. Po prvem odstavku 384. členu ZPP stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje. Vendar to velja (ob izpolnjenih še drugih predpostavkah) le za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Pravnomočni sklep o stroških postopka ni takšen sklep. Zato revizija proti temu sklepu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Nedovoljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavreči 377. člen ZPP (v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.