Jedro

Tožnica je s tem, ko ni razkrila, da je mož lastnik delnic družbe, katere naložbe so v njenem upravljanju in se ni izločila iz nadaljnjega dela ter tako ni postopala niti kot članica Komisije, naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Da tožničino ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, pa je določeno že v osmem odstavku 59. člena ZSDH-1. Zato je bil podan utemeljen razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 za delovno mesto višja upravljavka v oddelku A. z dne 22. 4. 2016; ugotovitev, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 za delovno mesto višja upravljavka v oddelku A.; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo za delovno mesto višja upravljavka v oddelku A. in jo prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter ji od 1. 6. 2016 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji zagotoviti priznanje delovne dobe, od bruto zneskov plače v vsakokratni mesečni višini 3.743,07 EUR bruto odvesti predpisane davke in prispevke, nato pa v neto znesku plačati tožnici nadomestilo plače, skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: ugotovitev, da je še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 za delovno mesto višja upravljavka v oddelku A. do odločitve sodišča prve stopnje in da ji je tožena stranka za ta čas dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja po tej pogodbi o zaposlitvi, zagotoviti priznanje delovne dobe, jo prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, od bruto zneskov plače v vsakokratni mesečni višini 3.941,12 EUR bruto odvesti predpisane davke in prispevke, nato pa v neto znesku tožnici plačati nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati odškodnino v višini 47.293,44 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica se zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišča predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana zato, ker sodišče ni dokazno ocenilo zaslišanja B.B.. Ta je povedal, da tožničina kršitev ni hujša kršitev delovnih obveznosti, saj ni vplivala na poslovanje tožene stranke in da ga je o tej kršitvi predsednik uprave na splošno spraševal že v mesecu februarju 2016. To pa pomeni, da je tožena stranka za domnevno kršitev izvedela že prej (tj. pred 19. 4. 2016), zato je odpoved prepozna. Zmotna je presoja sodišča, da gre pri tožničinem ravnanju za naklep oziroma hudo malomarnost. Tožničinega ravnanja tudi ni mogoče opredeliti kot trajajočo kršitev. V pritožbi v bistvenem navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da bi tožnica s sodelovanjem pri izbiri cenilca za namen vrednotenja naložbe v družbi C. d. d. posledično sodelovala tudi pri določitvi cene, ki bi bila ponujena manjšinskim delničarjem, saj je to v praksi nemogoče, ker se najema neodvisen cenilec, ki z ustrezno strokovnostjo in uporabo različnih strokovnih metod ugotovi vrednost delnice. Cena, ki bo oblikovana v predlogu za glasovanje na skupščini družbe, bo potrjena s strani uprave D.. V primeru sprejetega skupščinskega sklepa o odkupu lastnih delnic, pa bodo vsi manjšinski delničarji s ceno seznanjeni iz javno objavljenega zapisnika skupščine na AJPES. To pa pomeni, da tožnica ni imela interesa po določitvi višje cene za delnice manjšinskih delničarjev. Iz predloženih listin izhaja, da tožničin mož ni opravil dodatnega nakupa delnic in da gre za enkraten posel v maju 2013 in ne za ponavljajoča se dejanja. Izpostavlja tudi, da je tožničin mož pridobil delnice, ko tožnica še ni bila upravljavka in ZSDH-1 še ni bil sprejet. Vztraja, da ji mož ni povedal o lastništvu delnic C. d. d. in je takoj, ko je za to izvedela, ravnala v skladu s Pravilnikom tožene stranke, tj. obvestila nadrejene in se izločila iz dela. Ta okoliščina pa ne predstavlja konkretizirane okoliščine konflikta interesov, saj zaradi tega nihče ni pridobil koristi niti ni nikomur nastala škoda. Spregled lastništva delnic moža, s katerim tožnica ni živela skupaj in je mož pridobil delnice še pred zaposlitvijo pri toženi stranki, ne pomeni hude malomarnosti. Tožnica vztraja, da je bila tožena stranka že pred 19. 4. 2016 seznanjena z razlogi za odpoved, saj je E.E. skupaj z F.F. podpisal pisno obdolžitev in vabilo na zagovor z dne 7. 4. 2016. Sodišče ni upoštevalo izpovedi E.E., da se je z zadevo seznanil že v sredini marca 2016 in šele na popravek odvetnika, da je bilo to 1. 4. 2016 ter o tem, da se ni sam ukvarjal z odpovednimi razlogi in da ga je o vsem informirala in obveščala F.F.. Navaja, da sodišče ni sledilo vsem listinskim dokazom in tožničini izpovedi v delu, v katerem je podrobno razložila vsebino in pomen opravljanja dela upravljavca premoženja državnih naložb in pristojnosti. To izkazuje, da tožnica ni imela nobenega interesa komurkoli pridobiti premoženjsko korist oziroma za to ni bila ne pooblaščena ne pristojna. Vse njene aktivnosti, ki so bile izvedene v okviru opravljanja nalog, kažejo, da ni imela interesa po določitvi višje cene za delnice manjšinskih delničarjev in ni nikoli z namenom ali hudo malomarnostjo ravnala pri upravljanju naložbe C. d. d. Uveljavlja nasprotje med 20. točko obrazložitve sodbe, ko sodišče ugotovi tožničin naklep in 21. točko obrazložitve sodbe, ko ugotovi hudo malomarnost. Opozarja, da praksa pregleda lastniške strukture na sestankih Komisije pri predhodnih primerih ni bila običajna, kar pa pomeni, da je bila uprava D. že predhodno seznanjena z lastništvom delnic tožničinega moža in je Komisijo izkoristila za odpovedni razlog. Ko je bilo tožnici predstavljeno dejstvo, da je njen mož lastnik delnic C., d. d., se je takoj izločila iz dela Komisije. Ker standard ravnanj za tak primer ni bil določen in predviden, tožnici ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. To dokazuje tudi dejstvo, da so po tem (v juniju 2016) pri toženi stranki vsem zaposlenim posredovali v podpise izjave, da njihovi družinski člani nimajo v lasti delnic družb v upravljanju tožene stranke. Šele od tega trenutka dalje je torej mogoče očitati malomarnost ali naklep, če nekdo ne spoštuje te zaveze. Zato ni mogoče sankcionirati kršitve, ki ni bila nikjer opredeljena in konkretizirana. Poznavanje glavnih lastnikov družbe je pomembno in eno od opravil, ki jih mora upravljavec opraviti, vendar pa je bistveno, da 24.156 delnic družbe C. d. d., ki so v lasti njenega moža, predstavlja 0,099 % in je to količina delnic, ki nima nobenega vpliva na upravljanje družbe in sprejemanje odločitev skupščine. Uveljavlja nasprotje med 18. točko obrazložitve sodbe, ko je sodišče navedlo, da bi se tožnica morala izločiti iz upravljanja leta 2013 ob pridobitvi naložbe, v 19. točki obrazložitve pa, da bi se morala z dela izločiti 10. 3. 2016. Navaja, da ji je bila s strani F.F. na sestanku dne 4. 4. 2016 in nato po elektronskem sporočilu ponujena razporeditev na drugo delovno mesto, kar kaže na to, da bi tožena stranka s tožnico lahko nadaljevala delovno razmerje. Na to kaže tudi dejstvo, da je imela tožnica prost vstop v službene prostore, dostop do pisarne, službenega računalnika in elektronske pošte od nastopa bolniškega staleža, tj. od 13. 4. 2016 do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica izpostavlja še Navodilo o ravnanju v primeru domnevnih nepravilnosti in zaščiti prijavitelja z dne 16. 6. 2015, po katerem bi tožena stranka pred izvedbo postopka izredne odpovedi morala obvestiti notranjega pooblaščenca za integriteto. Enako določa tudi 59. člen ZSDH-1. Ker tožena stranka tega ni storila, je postopek izredne odpovedi nezakonit. Opozarja še na test sorazmernosti, po katerem bi moralo sodišče presoditi ukrep izredne odpovedi. Uveljavlja še kršitev 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo sodbe, ker sodišče ni dokazno ocenilo zaslišanja priče B.B.. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Tožnica pa z očitanima kršitvama po vsebini pravzaprav uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma nestrinjanje z dokazno oceno, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 za nedoločen čas na delovnem mestu višja upravljavka v oddelku A.. Tožnica je pri toženi stranki upravljala s kapitalskimi naložbami, vključno z družbo C. d. d. od leta 2013 dalje. Bila pa je tudi članica Komisije G. (v nadaljevanju: Komisija) pri toženi stranki, v okviru katere je sodelovala v postopku izbire cenilca za namen vrednotenja naložbe v družbi C. d. d. Tožena stranka je tožnici dne 8. 4. 2016 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi. Po zagovoru, opravljenem dne 19. 4. 2016 (tožnica je podala tudi pisni zagovor), ji je tožena stranka dne 22. 4. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

9. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajata dva očitka. Prvi o tem, da tožnica pri opravljanju svojega dela, kot upravljavka naložbe v družbi C., d. d., okoliščin, ki jih je zaznala oziroma bi jih morala zaznati in bi lahko povzročile nasprotje interesov, ni razkrila (in sicer ni razkrila dejstva, da je njen mož H.H. lastnik 24.156 delnic družbe C. d. d., kar predstavlja 0,10 % delež lastninski delež te družbe) ter se ni izločila iz nadaljnjega dela, vplivanja in odločanja oziroma ni zahtevala, da o njeni izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava tožene stranke. Drugi očitek, ki je vsebinsko enak, pa se nanaša na njeno dolžnostno ravnanje pri opravljanju svojega dela kot članica Komisije.

10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnice.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zamudo roka za podajo izredne odpovedi, ki je določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je navedeni rok začel teči z dnem, ko je kršitev ugotovil zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba (20. člen ZDR-1), v obravnavanem primeru sta to E.E. (predsednik uprave) in F.F. (članica uprave), ki sta v spornem obdobju zastopala toženo stranko. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z vsemi okoliščinami glede tožničinih kršitev seznanila na zagovoru dne 19. 4. 2016 in takrat ugotovila obstoj odpovednega razloga. Podlago za to ugotovitev predstavljata izpoved E.E., da je bil o zadevi seznanjen po sestanku Komisije (ki je bil 1. 4. 2016) in tožničina izpoved, da je dne 1. 4. 2016 na sestanku Komisije potrdila, da je njen mož delničar družbe C., d. d., in da pred tem tega dejstva toženi stranki ni sporočila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 22. 4. 2016, potem ko je 19. 4. 2016 ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pravočasna, saj je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se namreč strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru, ko se tožnici očita opustitev razkritja okoliščin, ki pomenijo nasprotje interesov, za t. i. trajajočo kršitev, pri kateri začne objektivni rok teči šele z dnem prenehanja kršitve, to je s 1. 4. 2016, ko je tožnica potrdila lastništvo delnic svojega moža v družbi C. d. d.. Šest mesečni objektivni rok pa ob podaji izredne odpovedi še ni potekel. 13. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti odpovedi ni izrecno opredelilo do izpovedi B.B., ki je bil v spornem obdobju pooblaščenec za skladnost poslovanja in integriteto, ne pomeni, da je ni upoštevalo pri dokazni oceni. S tem, ko je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati, kateri dokazi so ključni za ugotovitev o odločilnih dejstvih, je posredno razbrati tudi to, kateri dokazi so manj pomembni oziroma niso ključni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Izpoved B.B. v zvezi z okoliščinami pogovora z E.E. konec januarja 2016, pa glede na to, da je povedal, da ga je E.E. na splošno spraševal za mnenje v zvezi z nekim primerom in da takrat tudi sam ni vedel, na katerega delavca se ta pogovor nanaša, ne utemeljuje drugačne presoje glede seznanitve tožene stranke s tožničino kršitvijo in s tem pravočasnostjo izredne odpovedi. Prav tako ne drži, da je E.E. izpovedal, da se je s tožničino kršitvijo seznanil že februarja 2016. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da se je s kršitvijo seznanil po sestanku komisije, torej po 1. 4. 2016. Sodišče prve stopnje pa je njegovo izpoved v tem delu upoštevalo pri ugotovitvi o pravočasnosti izpodbijane odpovedi. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

14. V zvezi s prvo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine in na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je ta očitek utemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo kot takšno sprejema tudi pritožbeno sodišče. 15. Ugotovilo je, da tožnica, kot upravljavka kapitalskih naložb pri toženi stranki, vključno z družbo C. d. d. od leta 2013 dalje, toženi stranki (do razkritja na sestanku komisije dne 1. 4. 2016) ni razkrila dejstva, da ima njen mož H.H. v lasti 24.156 delnic družbe C. d. d, kar predstavlja 0,1 delež. H.H. je postal lastnik teh delnic 20. 5. 2013, kar ga uvršča na 31. mesto največjih delničarjev oziroma na 4. mesto med fizičnimi osebami in na listo TOP 50, ki predstavlja 50 največjih delničarjev. Tožnica je sicer zatrjevala, da med delničarji te družbe vse do 1. 4. 2016 ni zaznala svojega moža, vendar pa sodišče njeni izpovedi ni verjelo. V 15. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, zakaj tožničini izpovedi in izpovedi moža, da tožnica ni vedela za možev lastniški delež v C. d. d. (ker naj ne bi živela skupaj oziroma se zgolj občasno videvata in tudi nimata skupnega premoženja), ni verjelo in zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov (zlasti listinske dokumentacije in izpovedi F.F.) zaključilo, da je bila tožnica kot upravljavka kapitalskih naložb v okviru opravljanja svojega dela dolžna poznati lastniško strukturo vseh družb, s katerimi je upravljala, tudi družbe C. d. d. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, zato pritožbeno sodišče s takšno dokazno oceno soglaša. Tožnica se s pritožbenimi navedbami, da je njen mož pridobil delnice, ko še ni bila upravljavka kapitalskih naložb pri toženi stranki, ne uspe razbremeniti. Še zlasti glede na ugotovitev, da že iz tožničinega opisa delovnega mesta višje upravljavke izhaja, da je bilo eno izmed temeljnih opravil sprotno spremljanje lastniške strukture podjetij, kar je v izpovedi potrdila tudi tožnica. Ne nazadnje je imela tožnica pri svojem delu vpogled v lastniško strukturo 50 največjih delničarjev z izpisom TOP 50, na kateri pa se je nahajal tudi njen mož. Okoliščina, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, da njen mož s številom delnic, ki jih je imel v lasti, tj. 24.156, ne more vplivati na sprejemanje odločitev skupščine, ni pomembna za presojo tožničine kršitve.

16. Zakon o slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1; Ur. l. RS, št. 25/14 in nadalj) v prvem odstavku 59. člena določa, da morajo zaposleni v SDH pri svojem delu skladno s tem zakonom razkriti okoliščine, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, in se morajo dosledno izogibati nasprotju interesov, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije. Svoje službe ali položaja in informacij, ki jih pridobijo pri opravljanju svojega dela, ne smejo uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničili nedovoljen zasebni interes. Po četrtem odstavku 59. člena ZSDH-1 mora posameznik, ki pri opravljanju svojega dela zazna okoliščine, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, te okoliščine nemudoma razkriti in se izločiti iz nadaljnjega dela, vplivanja ali odločanja o zadevi ali pa zahtevati, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči organ skladno s petim odstavkom tega člena. Do odločitve, ki jo mora organ iz petega odstavka tega člena sprejeti v desetih delovnih dneh po prejemu zahteve, posameznik ne sme opravljati dela pri zadevi ali o njej odločati, razen če bi zaradi odlašanja nastala velika poslovna škoda. V skladu s šestim odstavkom 59. člena ZSDH-1 mora biti postopek razkritja nasprotja interesov, samoizločitve ali odločanja skladno s prejšnjim odstavkom pisno dokumentiran in obrazložen. O vsakem tovrstnem dogodku mora biti najpozneje v treh dneh obveščen pooblaščenec za skladnost poslovanja in integriteto. V osmem odstavku pa je določeno, da se kršitev razkritja in dolžnega izogibanja interesov, ki so storjena naklepno ali iz velike malomarnosti, šteje za hujšo kršitev delovnih ali pogodbenih obveznosti.

17. Tudi Pravilnik o ravnanju v zvezi z izogibanjem nasprotju interesov z dne 25. 9. 2013 v prvem odstavku 5. člena določa, da so dolžni zavezanci, ki pri opravljanju svojega dela ugotovijo, da so podani zakonski znaki nasprotja interesov, o tem nemudoma obvestiti svojega nadrejenega in upravo tožene stranke. V 6. členu pa določa, da se je zavezanec v primeru, ko sam ugotovi, da brez dvoma obstaja nasprotje interesov, dolžan izločiti iz razprave in odločanja o zadevi, kjer je zaznal nasprotje interesov. Nasprotje interesov pa je po prvem odstavku 4. člena Pravilnika opredeljeno kot obstoj okoliščin, v katerih zasebni interes zavezanca (zaposlenega pri toženi stranki) vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih nalog v okviru družbe.

18. Glede na to, da je v osmem odstavku 59. člena ZSDH-1 kršitev razkritja in dolžnega izogibanja interesov, ki so storjena naklepno ali iz velike malomarnosti, določena kot hujša kršitev delovnih ali pogodbenih obveznosti, so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do izpovedi B.B. v delu, ko je ta izpovedal, da po njegovem mnenju tožničina kršitev ni tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, neutemeljene in ne vplivajo na pravilnost in zakonitost odločitve.

19. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tožničinih navedb, da tožena stranka podpisovanje izjav o neobstoju konflikta interesov upravljavcem vroča šele od junija 2016 dalje. Pravilno je pojasnilo, da to dejstvo ne vpliva na tožničine dolžnosti, ki jih je imela kot upravljavka pri toženi stranki na podlagi citiranih določil ZSDH-1 in Pravilnika, s katerimi je bila tožnica seznanjena. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica že v letu 2013, ko ji je bila v upravljanje dodeljena družba C. d. d., opozoriti nadrejene, upravo tožene stranke oziroma pooblaščenca za skladnost poslovanja in integriteto, da je njen mož delničar te družbe in da zato naložb te družbe (zaradi obstoja okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov) ne more upravljati. Poleg tega bi se morala tožnica izločiti iz dela oziroma zahtevati, da o njeni izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava tožene stranke. Ker tožnica ni ravnala tako, je kršila citirane določbe ZSDH-1 in Pravilnika. Glede na jasno opredeljene dolžnosti tožnice po ZSDH-1 in Pravilniku, so neutemeljene pritožbene navedbe, da pred podpisovanjem izjav o neobstoju konflikta interesov očitana kršitev ni bila nikjer konkretizirana in da tožnice za to ni mogoče sankcionirati.

20. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje glede dokazanosti drugega očitka v izredni odpovedi, ki je sicer vsebinsko enak prvemu, nanaša pa se na njeno delo kot članice Komisije. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo nasprotje interesov podano že s tožničinim sodelovanjem v Komisiji, ki je izbirala cenilca za vrednotenje naložbe v družbi C. d. d., z namenom, da bo oblikovana ustrezna cena delnic, ki bo ponujena manjšinskim delničarjem, med katerimi je bil tudi tožničin mož. Pritožbene navedbe, da tožnica ni imela interesa komurkoli pridobiti premoženjsko korist oziroma da takšne možnosti niti ni imela, ne vplivajo na presojo očitane kršitve. Nasprotje interesov po Pravilniku tožene stranke predpostavlja že obstoj okoliščin, v katerih zasebni interes zavezanca zgolj ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih nalog v okviru družbe. Dejstvo, da je tožničin mož lastnik delnic družbe C. d. d., (za kar je tožnica vedela oziroma bi morala vedeti), tožnica pa je sodelovala v Komisiji, ki je izbirala cenilca za vrednotenje naložbe v tej družbi, z namenom, da bo oblikovana ustrezna cena delnic, ki bo ponujena manjšinskim delničarjem (med njimi tudi tožničinemu možu), nedvomno predstavlja nasprotje interesov. Ker tožnica tega dejstva ni sporočila pristojnim organom, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da bi to morala storiti najkasneje z dnem seznanitve s sklepom uprave tožene stranke z dne 10. 3. 2016 o imenovanju v komisijo, ter se ni izločila iz nadaljnjega dela oziroma ni zahtevala, da o njeni izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava tožene stranke, je s tem kršila določila 59. člena ZSDH-1 ter 5. in 6. člen Pravilnika.

21. Pritožbene navedbe o nasprotju med ugotovitvijo sodišča, da bi se morala tožnica iz nadaljnjega dela izločiti že 10. 3. 2016 (v 19. točki obrazložitve sodbe) in ugotovitvijo, da bi se morala iz nadaljnjega dela izločiti ob pridobitvi naložbe v letu 2013 (18. točke obrazložitvi), niso utemeljeno, saj se te ugotovitve nanašajo na presojo dveh različnih očitkov iz izredne odpovedi. Zato v tem delu ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem, ko ni razkrila, da je mož lastnik delnic družbe, katere naložbe so v njenem upravljanju in se ni izločila iz nadaljnjega dela ter tako ni postopala niti kot članica Komisije, naklepno huje kršila 10. člen pogodbe o zaposlitvi, prvi, četrti in šesti odstavek 59. člena ZSDH-1, peti in šesti odstavek Pravilnika ter 33. (vestno opravljanje dela), 34. (upoštevanje delodajalčevih navodil) in 37. člen (prepoved škodljivega ravnanja) ZDR-1. Da tožničino ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, pa je določeno že v osmem odstavku 59. člena ZSDH-1. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ukrep izredne odpovedi presojati po t.i. testu sorazmernosti, so neutemeljene. S tem, ko se je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem naklepnem ravnanju tožnice opredelilo tudi do tega, da je bilo njeno ravnanje vsaj hudo malomarno (tožnica bi kot upravljavka naložb morala poznati lastniško strukturo družb, s katerimi je upravljala in bi zato morala vedeti, da je njen mož lastnik te družbe ter to okoliščino razkriti pristojnim družbam), ni podanega nasprotja med razlogi. Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka ni utemeljen.

23. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in prepričljive razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V zvezi s tem je upoštevalo izpovedi F.F. in B.B., da je tožena stranka upravljala z državnim premoženjem, zato so bili standardi ravnanja zaposlenih postavljeni zelo visoko. Iz tega razloga ni bila dopustna potencialna možnost, da pride do zaslužka z zlorabo notranjih informacij. F.F. je izpostavila, da je bilo tožničino ravnanje za toženo stranko nesprejemljivo glede na naravo dela in temeljne naloge, ki jih je opravljala. Upoštevalo je tudi izpoved E.E., da uprave tožene stranke po razkritju tožničinega ravnanja tožnici ni več zaupala, da bo vestno in izključno v interesu tožene stranke in Republike Slovenije upravljala z naložbami. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v tožničinem primeru izpolnjen tudi ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka dokazala, da je bila tožničina kršitev takšna, da je bilo med pogodbenima strankama porušeno zaupanje.

24. Okoliščine, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, da je imela od nastopa bolniškega staleža, tj. od 13. 4. 2016, do prenehanja delovnega razmerja prost vstop v službene prostore, dostop do pisarne, službenega računalnika in elektronske pošte ne utemeljujejo zaključka, da bi tožena stranka s tožnico lahko nadaljevala delovno razmerje. Takšnega zaključka ne utemeljujejo niti pritožbene navedbe, da ji je tožena stranka v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v novo ustanovljenem oddelku I.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi zaradi spremembe akta o sistematizaciji. Ker pa je bila v roku za sprejem ponudbe ugotovljena tožničina kršitev, se je tožena stranka odločila za podajo izredne odpovedi. Glede na navedeno, dejstvo ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v ugotovljenih okoliščinah ne pomeni, da bi lahko tožena stranka s tožnico nadaljevala delovno razmerje.

25. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka pred izvedbo postopka izredne odpovedi ni pridobila mnenja notranjega pooblaščenca za integriteto, kot ji to nalaga ZSDH-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZSDH-1 takšne obveze toženi stranki pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne nalaga, temveč zgolj dopušča takšno možnost. V sedmem odstavku 59. člena ZSDH-1 je namreč določeno, da lahko posameznik ali organ, ki odloča o nasprotju interesov, pred odločitvijo pridobi mnenje pooblaščenca za skladnost poslovanja in integriteto. Glede na citirano določbo tožena stranka s tem, ker pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ni pridobila mnenja pooblaščenca za skladnost poslovanja in integriteto, ni kršila citirane določbe ZSDH-1, zato izpodbijana odpoved iz tega razloga ni nezakonita.

26. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo.

27. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

28. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.