Jedro

Tožnici je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Zahteve za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, izplačanih iz naslova obveznic iz leta 1992, ki pri priznanju pravice niso bili upoštevani, ni mogoče šteti za izdajo dopolnilne odločbe, saj morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: „1. Odločba tožene stranke z dne 30. 9. 2010, št. ... v zvezi s sklepom št. ... z dne 16. 7. 2011, se odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe izdati tožeči stranki novo odločbo o odmeri starostne pokojnine od 1. 6. 1999 in pri izračunu pokojninske osnove upoštevati poleg že ugotovljenih zneskov za obdobje od 1983-1993 še za leto 1992 bruto znesek v višini 972.658,67 SIT oziroma sedaj 4.058,83 EUR.

3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne pokojnine tožeči stranki izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine dalje do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu. Meni, da je sodišče pri sojenju uporabilo le tista določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki določajo pogoje za obnovo postopka, medtem ko zahtevo tožnice z dne 24. 6. 2010 ni presojalo z vidika določila 220. člena ZUP-a, ki govori o dopolnilni odločbi. Z odločbo z dne 7. 5. 1999, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine, ni bilo odločeno o štetju plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v letu 1992, v pokojninsko osnovo. To pomeni, da organ ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Toženka bi morala po uradni dolžnosti, ko ji je bil znan zapisnik o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009, izdati tožnici dopolnilno odločbo in z njo odločiti o vprašanju, ki je predmet postopka, to je o pokojninski osnovi, z upoštevanjem obveznic za leto 1992. Pravnomočnost odločbe z dne 7. 5. 1999 tako ne zajema dejstev, ki so nastala šele kasneje, zato so napačni razlogi sodišča v izpodbijani sodbi, da je pravnomočno odločeno tudi o vštetju plač, saj jih toženka pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala. Zahtevo tožnice z dne 24. 6. 2010 je šteti kot zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe, ki na rok ni vezana. Tožena stranka bi morala zahtevo tožnice z dne 24. 6. 2010 obravnavati kot zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe, vsekakor pa je bilo dolžno to storiti sodišče. Sodišče se v sodbi tudi ni opredelilo do izpostavljene kršitve ustave in sicer ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki jo tožena stranka tožnici očitno krši, o čemer priča v spis vložena odločba tožene stranke, Območne enote A. z dne 4. 11. 2009, št. ... Iz te odločbe je vidno, da je toženka akceptirala zahtevo zavarovanca glede priznanja pravice do starostne pokojnine in z odločbo ponovno odmerila starostno pokojnino z upoštevanjem obveznic za leto 1992 ter tako nadomestila odločbo s katero je bila zavarovancu priznana starostna pokojnina. O enaki zahtevi tožnice pa je toženka odločila negativno, kar pomeni, da toženka svoje zavarovance v enakih primerih neenako obravnava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 30. 9. 2010 s katero se je zavrnila pritožba, prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa pa spremenil tako, da se zavarovankina zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže. S sklepom Območne enote A. z dne 16. 7. 2010 je bila zavržena tožničina zahteva za obnovo postopka v skladu s 129. členom ZUP, ker se je ugotovilo, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira predlog, vložen dne 24. 6. 2010, v ničemer ni spremenilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnici z odločbo Območne enote A. z dne 7. 5. 1999 od 1. 6. 1999 dalje priznana pravica do starostne pokojnine, saj je zavarovanka dopolnila 53 let starosti in 35 let, 2 meseca in 9 dni pokojninske dobe, s čimer je izpolnila pogoje po določbi 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) ter se ji je odmerila starostna pokojnina v višini 85 % od pokojninske osnove 128.741,62 SIT izračunane na podlagi 10 letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja od leta 1983 do 1992. Zoper navedeno odločbo se tožnica ni pritožila, tako da je ta postala pravnomočna. Dne 24. 6. 2010 je tožnica pri Območni enoti A. podala zahtevo za ponovno odmero oziroma izračun pokojnine, pri čemer naj se za izračun pokojninske osnove upoštevajo delnice, izplačane pri delodajalcu B. d.d. v letu 1992. Tožnica je šele po prejemu Zapisnika o opravljeni reviziji št. ... z dne 4. 2. 2009 in obrazca M4/M8 z dne 21. 1. 2009 ugotovila, da ji pri izračunu pokojninske osnove niso bili upoštevani zneski, ki so bili izplačani iz naslova obveznic leta 1992. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališča in mnenja sodišča prve stopnje, podana v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah od 8 do 12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 8 obširno povzelo dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja. Iz nje je razvidno, da ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi zavarovancev s strani sodišča in tako tudi ni podana kršitev temeljnih človekovih pravic, ki se nanašajo na pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V kolikor je toženec v posamičnem primeru odločil drugače, kakor je ustaljena sodna praksa in pokojninsko osnovo izračunaval v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je bila takšna pokojninska dajatev odmerjena napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov je namenjen sistem pravnih sredstev, kakor je bilo s strani sodišča prve stopnje obširno pojasnjeno.

Napačno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ker ni uporabilo instituta dopolnilne odločbe, določenega v 220. členu ZUP. Citirani člen določa, da če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če se predlog stranke za dopolnilo odločbo zavrne, je zoper tako odločbo dovoljena pritožba. Če so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje, se lahko izda dopolnilna odločba brez novega ugotovitvenega postopka. Dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo. Vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe ni vezana na rok. Pritožba v zvezi s tem prezre, da z dopolnilno odločbo ni mogoče dopolnjevati razlogov prejšnje odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Ali je tožnica upravičena do višje odmere zaradi vštevanja izplačanih delnic s strani delodajalca B. d.d. v letu 1992, bi bilo možno ugotavljati in odločati po izdaji citirane pravnomočne odločbe samo na način, določen v zakonu (12. člen ZUP), kar pomeni v obnovi postopka. Ta pa je vezana tudi na izpolnjevanje pogoja (260. člen ZUP), kot tudi na rok (263. člen ZUP). V predmetni zadevi tako po stališču pritožbenega sodišča ne gre za uporabo instituta dopolnilne odločbe temveč kvečjemu za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, ki je bilo v odločbi z dne 4. 11. 2009 morebiti nepravilno ugotovljeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP pritožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije svoje stroške pritožbe sama.