Jedro

Tožena stranka se je seznanila z razlogi za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga tožniku potem, ko je sprejela spremembo sistemizacije delovnih mest, s katero je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno in ugotovila, da tožnika ni mogoče prekvalificirati za drugo delo. Zmotno je stališče, da je 6-mesečni objektivni rok po 5. odstavku 88. člena ZDR začel teči že z dnem, ko je tožena stranka ugotovila, da je zaradi slabega poslovanja potrebno zmanjšati stroške in so zato potrebne tudi kadrovske spremembe.

Če je tožnik pred odpovedjo PZ opravil večje število nadur, to ne dokazuje, da ni podan resen in utemeljen razlog za odpoved PZ iz poslovnega razloga, saj to ne pomeni, da bo tudi v bodoče še obstajala potreba po tožnikovem delu. Prav tako nezakonitosti podane odpovedi ne dokazuje dejstvo, da je tožena stranka izvajala določena dela prek zunanjih sodelavcev, saj je v pristojnosti delodajalca, da organizira delovni proces, upoštevaje organizacijske in finančne vidike.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19.12.2003. Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji vzpostaviti delovno pravni položaj kot ga je imela pred začetkom postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto plač od 5.2.2004 dalje v znesku 122.000,00 SIT in plačila davkov in prispevkov. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov za socialno varnost in vseh plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in navajal, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da so bili podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi resni in utemeljeni, kar je izhajalo iz sanacijskega programa družbe izdelanega in sprejetega zaradi slabih finančnih rezultatov družbe. Tožnik je imel v daljšem časovnem obdobju veliko število nadur, kar pomeni, da ni bilo razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, običajno pa v gradbeništvu prihaja do tega, da se "lovijo" roki za izdelavo projektov skozi vse leto in ne gre za redke primere. Tudi v primeru slabih vremenskih razmer se delo nadaljuje, saj gre za različne sklope del oz. opravil v različnih fazah gradnje, tako da vreme ne vpliva na izvedbo določenih del. Tožena stranka je prav tako za izvajanje posameznih del najemala pogodbene kooperante tako, da celo zaposleni pri toženi stranki kljub precejšnjim naduram niso zmogli opraviti vsega dela. Dejstvo je, da lahko dela, ki jih je opravil tožnik, opravljajo tudi drugi delavci, ki so višje na lestvici izobrazbene strukture, drži pa tudi, da tudi delavec na delovnem mestu priučenega gradbenega delavca (kot v primeru tožnik) opravlja dela, ki jih opravljajo delavci na višjih delovnih mestih. Tako prihaja do "prekrivanja del". Tožena stranka tudi ni upoštevala svojega Pravilnika o organizaciji s sistemizacijo delovnih mest, ki v 19. členu določa, da se pri razporejanju delavcev na delovna mesta na podlagi organiziranosti, določene s pravilnikom lahko odstopa za največ dve stopnji od predpisane strokovne izobrazbe, o čemer odloča direktor družbe. Tako tožena stranka ni uporabila vseh možnosti, da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo.

Tožena stranka je tudi prekoračila rok določen v 5. odst. 88. člena ZDR, saj je tožnik prejel odpoved šele 5.1.2004, kar pomeni, da je tožena stranka prekršila subjektivni in objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od nastanka razloga pa do dneva odpovedi je namreč potekel rok daljši od 6 mesecev, saj je razlog nastal že prej in sicer dne 14.5.2003, ko iz zapisnika kolegija izhaja, da so zaradi slabega finančnega stanja predvideni ukrepi za zmanjšanje stroškov, med drugim je predvideno zmanjšanje števila zaposlenih. Tudi sklep direktorja z dne 10.6.2003 o izdelavi sanacijskega programa navaja, da mora sanacijski program obsegati med drugim tudi predlagane ukrepe glede kadrovskih sprememb. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je po pravilno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto priučeni gradbeni delavec. Tožena stranka je izkazovala slabe finančne rezultate za prve 3 mesece leta 2003 (izguba 115 mio SIT), finančno izgubo pa so imeli pri večini gradbenih objektov. Zato je kolegij direktorja družbe dne 14.5.2003 sprejel več ukrepov za znižanje stroškov družbe med njimi tudi znižanje števila zaposlenih. Na sestanku dne 20.6.2003 so bili prisotni Zakotnik, Mozetič ter Jan in ugotovili, da obstoječega števila izvajalcev na delovnih mestih v celoti ni možno ohraniti in so predlagali ukinitev delovnega mesta priučeni gradbeni delavec in PU tesar ter zmanjšanje števila delavcev na šestih drugih delovnih mestih.

Opravili so pregled delovnih mest in prišli do konkretnega predloga glede ukinitve delovnega mesta priučenega gradbenega delavca in priučenega tesarja ter zmanjšanja števila zaposlenih na nekaterih delovnih mestih. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sklep o dopolnitvi Pravilnika o organizaciji s sistemizacijo delovnih mest, s čemer sta bili ukinjeni delovni mesti, sprejel direktor družbe dne 17.11.2003. Tožnik je bil z obvestilom z dne 4.12.2003, ki ga je prejel 20.12.2003 obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z odpovedjo z dne 19.12.2003, ki je bila tožniku vročena dne

5.1.2004 pa mu je bila pogodba o zaposlitvi pisno odpovedana.

V zvezi s podanim pritožbenim ugovorom, da tožena stranka ni spoštovala predpisanih rokov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila roka določenega v 5. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Tako določena roka sta prekluzivne narave, rok pa prične teči od trenutka, ko se delodajalec v celoti seznani z razlogom odpovedi. Tako ni mogoče šteti, da so roki pričeli teči že v letu 2003, ko je tožena stranka ugotavljala slabe finančne rezultate oz. z dnem, ko je tožena stranka v zapisniku kolegija direktorja z dne 14.5.2003 ugotovila, da so zaradi slabega finančnega stanja predvideni ukrepi za zmanjšanje stroškov, med drugim zmanjšanje števila zaposlenih in tudi ne z dnem 10.6.2003, ko sklep direktorja navaja, da mora sanacijski program obsegati med drugim tudi ukrepe glede kadrovskih sprememb. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved iz poslovnih razkogov za tožnika po tem, ko je bila sprejeta sprememba sistemizacije delovnih mest z ukinitvijo delovnega mesta priučeni gradbeni delavec dne 17.11.2003 z objavo na oglasni deski dne

18.11.2003 in pričetkom veljavnosti od 19.11.2003 dalje in ko je bilo na sestanku dne 2.12.2003 konkretno ugotovljeno, da za delavce, med katerimi je bil tudi tožnik, v družbi ni možnosti prekvalifikacije na drugo delovno mesto, ker nimajo ustrezne izobrazbe in je bilo tudi preverjanje možnosti zaposlitve v drugih gradbenih podjetjih na gorenjskem brez uspeha. Tako je tožena stranka podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 19.12.2003 pravočasno upoštevaje določila 5. odst. 88. člena ZDR. Sama vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 5.1.2004 iz razloga, ker je bil tožnik v tem času na dopustu in ga ni bilo v Sloveniji, ne vpliva na subjektivni in objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pač pa je pomemben trenutek, ko je tožena stranka formalno sprejela odpoved.

V zvezi z vsebinskimi pritožbenimi ugovori tožnika, da je v daljšem času opravil veliko število nadur in da je tožena stranka izvajala določena dela z zunanjimi pogodbenimi kooperanti, pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bili podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga slabih finančnih rezultatov družbe, zmanjšanega obsega družbe in iz razloga spremenjene strukture del (manj gradbenih del in več zaključnih del) in prestrukturiranja gradbene operative. Poudariti je, da je v pristojnosti delodajalca, da organizira delovni proces upoštevaje pri tem tako organizacijske kot finančne vidike in tako ni mogoče šteti, da v primeru, če delo opravljajo pogodbeni kooperanti ni prenehala potreba po delu delavca, večje število nadur pa prav tako ne more pomeniti, da bo tudi v bodoče obstajala potreba po tožnikovem delu. Sprememba organizacije dela zaradi zmanjšanja proizvodnih stroškov predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da ima tožena stranka v svojem Pravilniku o organizaciji s sistemizacijo delovnih mest iz meseca marca 2003 v svojem 19. členu predvideno, da se pri razporejanju na delovna mesta na podlagi organiziranosti, določene s tem pravilnikom lahko odstopa največ za dve stopnji od predpisane stopnje strokovne izobrazbe, pri čemer o tem odloča direktor in določi delavcu rok, v katerem mora doseči zahtevano strokovno izobrazbo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o razporejanju delavcev, saj novi ZDR, ki je po določilu 246. člena pričel veljati s 1.1.2003 ne pozna več razporeditve kot je to določal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 17. členu. Tako navedenega določila pravilnika tožena stranka ni bila dolžna upoštevati, saj ni šlo za razporeditev, pač pa za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ob tem je še ugotoviti, da je tožena stranka preden je tožniku podala odpoved, tudi ugotavljala, da v družbi ni možnosti prekvalifikacije na drugo delovno mesto in tudi ni možnosti glede zaposlitve v drugih gradbenih podjetjih na Gorenjskem. Zaradi navedenega so bili podani resni in utemeljeni razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu 2. odst. 88. člena ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.