Jedro

Ker potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico, je sodišče tožeči stranki pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od celotne terjatve od začetka postopka prisilne poravnave do poplačila iz posebnega premoženja dolžnika, na katerem je imela ločitveno pravico.

Položaj ločitvenega upnika, ki ni v celoti poplačan, je od tedaj dalje enak položaju drugih dolžnikovih (navadnih) upnikov, to pomeni, da ima tak upnik pod pogoji prisilne poravnave pravico le do plačila terjatve, ki je nastala do začetka postopka prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: v 1. tč. izreka zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 20.932,46 € z obrestmi po nominalni obrestni meri 1,35 % od 05. 04. 2007 dalje in zahtevek za plačilo obresti od zneska 120.577,83 € od 04. 01. 2006 do 05. 04. 2007 ter da se v 2. tč. izreka znesek 8.056,46 € nadomesti z zneskom 8.479,06 €.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 505,97 € pritožbenih stroškov v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 120.577,83 € obrestovan po nominalni obrestni meri 1,35 % od 04. 01. 2006 do plačila (1. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 8.056,46 €, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke terjala vrnitev posojila po pogodbi o posojilu za tekoče poslovanje št. 4112/2 z dne 12. 04. 2001 v zvezi z aneksom št. 1 z dne 12. 04. 2002. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v postopku prisilne poravnave zoper toženo stranko opr. št. St 107/2001 prijavila terjatev v višini 152.405.754,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2001 dalje ter da je bila za celotno terjatev priznana ločitvena pravica. Zato je presodilo, da je bila tožeča stranka upravičena do plačila v višini prijavljene glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 04. 01. 2006, ko ji je bil v izvršilnem postopku nakazan del kupnine, pridobljen s prodajo zastavljene nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zato obračunalo zakonske zamudne obresti od prijavljene terjatve za čas od 15. 10. 2001 do 04. 01. 2006 in ugotovilo, da te znašajo 144.476.368,24 SIT, celoten dolg glavnice z obrestmi obračunanimi do 04. 01. 2006 pa 296.882.122,26 SIT. Od navedenega zneska je odštelo znesek, ki ga je tožeča stranka prejela s prodajo zastavljene nepremičnine (v znesku 119.273.104,40 SIT) ter ugotovilo, da znaša razlika 177.609.017,80 SIT.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka kot ločitvena upnica upravičena do plačila glavnice, kot tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas od 15. 10. 2001 do 04. 01. 2006, ko ji je bil nakazan del kupnine. Potrjena prisilna poravnava namreč nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico (2. odst. 60. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; Ur.l. RS št. 67/93 do 52/99; nadalje: ZPPSL). Ni torej utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki nepravilno priznalo zakonske zamudne obresti od celotne terjatve od začetka postopka prisilne poravnave do poplačila iz posebnega premoženja dolžnika, na katerem je imela ločitveno pravico.

7. Tožena stranka pa tudi s pritožbeno navedbo, da je kupec nepremičnine kupnino plačal dne 19. 04. 2005, ne more uspeti. Gre za prepozno zatrjevano novo dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku že iz tega razloga ni mogoče upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno odločilno dejstvo, da je bila kupnina nakazana tožeči stranki dne 04. 01. 2006. Ker zamuda preneha z izpolnitvijo obveznosti upniku, zatrjevana okoliščina, da naj bi kupec kupnino plačal že leta 2005, na tek zakonskih zamudnih obresti ne bi vplivala.

8. Glede preostanka terjatve v višini 177.609.017,80 SIT je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka upravičena do plačila te terjatve pod pogoji prisilne poravnave. Ker bi bila terjatev tožeče stranke potem, ko je izkoristila pravico do ločenega poplačila, razvrščena v razred B, bi bila tožeča stranka upravičena do 20 % tega zneska v višini 35.521.803,56 SIT. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka dne 05. 04. 2007 tožeči stranki nakazala znesek 29.695,47 €. Sodišče je nato pri obračunu dolga od zneska 35.521.803,56 SIT odštelo še znesek plačane glavnice v višini 6.626.530,02 SIT ter toženi stranki naložilo v plačilo razliko v višini 28.895.273,54 SIT oziroma 120.577,83 €. Presodilo je, da je tožeča stranka upravičena do plačila tega zneska, obrestovanega z nominalno obrestno mero 1,35 % od dne 04. 01. 2006 do plačila.

9. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo v tem delu preizkušalo z vidika pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dobila tožeča stranka v izvršilnem postopku nakazan le znesek v višini 119.273.104,40 SIT, je bila s plačilom tega zneska le delno poplačana, saj je, po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolg tožene stranke na dan 04. 01. 2006 znašal 296.882.122,26 SIT (od tega obračunane zakonske zamudne obresti v višini 144.476.368,24 SIT).

10. V takem primeru, ko plačilo ne zadošča za poplačilo celotne obveznosti, je treba, ob pravilni uporabi materialnega prava, upoštevati določbo 288. čl. Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS št. 40/2007 s spremembami; nadalje: OZ). Zato se šteje, da je z nakazilom dne 04. 01. 2006 tožena stranka delno poplačala obračunane zakonske zamudne obresti, v celoti pa je ostal neplačan znesek glavnice.

11. Ker je položaj ločitvenega upnika, ki ni v celoti poplačan, od tedaj dalje enak položaju drugih dolžnikovih (navadnih) upnikov, to pomeni, da ima tak upnik pod pogoji prisilne poravnave pravico le do plačila terjatve, ki je nastala do začetka postopka prisilne poravnave (1. odst. 43. čl. ZPPSL). V konkretnem primeru torej le do terjatve, ki jo je tožeča stranka prijavila v postopku prisilne poravnave in je znašala 152.405.754,50 SIT. Povedano drugače. Ker tožeča stranka kot ločitvena upnica iz posebnega premoženja ni dobila v celoti plačanih zakonskih zamudnih obresti, ki so tekle po začetku postopka prisilne poravnave do nakazila kupnine v izvršilnem postopku, ji terjatve iz naslova obračunanih in neplačanih zakonskih zamudnih obresti (preostanka v višini 25.203.263,80 SIT), kot navadni upnici ni mogoče priznati.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v postopku potrditve prisilne poravnave sklenjen dogovor (sklep o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 107/2001 z dne 13. 06. 2002), da se navadnim upnikom razreda B izplača 20 % na dan 15. 10. 2001 ugotovljene terjatve ter da tem upnikom pripadajo obresti z nominalno obrestno mero v višini 1,35 % za čas od dneva začetka postopka prisilne poravnave do plačila (379. čl. OZ). Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bila tožeča stranka upravičena do 20 % od zneska v višini 152.405.754,50 SIT (in ne od zneska 177.609.017,80 SIT) z obrestmi v višini 1,35 % od dne 04. 01. 2006 dalje. Za čas od začetka postopka prisilne poravnave do tega datuma so bile namreč tožeči stranki kot ločitveni upnici že priznane zakonske zamudne obresti, ki so bile pretežno tudi plačane, tako da je tožeča stranka iz naslova zamudnih obresti za čas od 15. 10. 2001 do 04. 01. 2006 že dobila plačano več, kot bi ji pripadalo kot navadni upnici.

13. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je 20 % terjatve prijavljene na dan začetka prisilne poravnave znašalo 30.481.150,90 SIT (oziroma 127.195,59 €). Dolg tožene stranke je nadalje obračunalo od dne 04. 01. 2006 do dne 05. 04. 2007, ko je tožena stranka tožeči nakazala znesek 29.695,47 €, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Obračun obresti po nominalni obrestni meri 1,35 % pokaže, da so te na dan 05. 04. 2007 znašale 2.145,25 € (za čas od 04. 01. 2006 do 04. 01. 2007 so znašale 1.717,14 €, nato pa še za 91 dni 428,11 €). Na dan 05. 04. 2007 je tako tožena stranka dolgovala tožeči stranki znesek 129.340,84 € (glavnica 127.195,59 € ter 2.145,25 € obresti). Ob upoštevanju nakazila 29.695,47 € je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 99.645,37 € z obrestmi po nominalni obrestni meri 1,35 % od 05. 04. 2007 dalje.

14. Ob pravilni uporabi materialnega prava, je torej tožeča stranka upravičena še do plačila zneska 99.645,37 € z obrestmi po nominalni obrestni meri 1,35 % od 05. 04. 2007 dalje. Pritožba tožene stranke je torej delno utemeljena, zaradi česar je treba zavrniti tožbeni zahtevek še za plačilo zneska 20.932,46 € z obrestmi od dne 05. 04. 2007 dalje, kot tudi zahtevek za plačilo obresti od zneska 120.577,83 € za čas od 04. 01. 2006 do 05. 04. 2007. V tem delu je torej pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek delno zavrnilo (5. tč. 1. odst. 358. čl. ZPP). V nespremenjenem delu 1. tč. izreka pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP), saj niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne drugi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, zato mora odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je treba odločiti na podlagi 1. odst. 158. čl. ZPP (tožeča stranka je delno umaknila tožbo za znesek 29.695,47 € plačan dne 05. 04. 2007) ter na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP (saj je tožeča stranka uspela z zahtevkom v višini 99.645,37 €). Zato je upoštevalo, da je tožeča stranka uspela s skupaj 15,6 % svojega zahtevka, tožena stranka pa v višini 84,4 %. Glede na stroške odmerjene pred sodiščem prve stopnje, znaša 15,6 % od zneska 5.807,48 € torej 905,97 €. Od priznanih stroškov toženi stranki v višini 11.119,70 € pa znaša 84,4 % torej 9.385,03 €. Razlika znaša 8.479,06 € in navedeni znesek je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato je tudi 2. točka izreka izpodbijane sodbe terjala spremembo, kot je razvidna iz izreka te sodbe.

16. Pritožbeno sodišče je nadalje odločalo še o pritožbenih stroških in glede na delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku (2. odstavek 154. člena ZPP) je toženi stranki priznalo 1.750 točk po odvetniški tarifi, kar znaša 803,25 €, 20 € materialnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso v višini 1.920 €, torej skupaj 2.907,90 €. Ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku ji je tožeča stranka dolžna povrniti 17,4 % navedenega zneska v višini 505,97 € pritožbenih stroškov.