Jedro

Upraviteljica je morala prerekati prijavljeno terjatev upnika ravno zaradi njene nepopolne prijave, presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, pa je bila tudi predmet postopka v katerem se je ugotavljala njena utemeljenost. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka potem, ko je bilo v celoti jasno koliko znaša višina terjatve, ki bi jo bila dolžna plačati, če bi bil opravljen ves postopek v skladu s Pogodbo, terjatev tudi pripoznala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v 2. točki izreka spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „1. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.900,29 EUR v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 369,99 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 10.790,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2018 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 3.575,31 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

Tožeča stranka je namreč zahtevala, da se zoper toženo stranko v postopku ugotovi obstoj njene terjatve iz naslova razdrte Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 113192312 z dne 15. 11. 2011 (A4, v nadaljevanju: Pogodba) za nepremičnino, ki v času vložitve tožbe še ni bila prodana. Potem, ko je tožeča stranka 5. 9. 2018 navedla, da je nepremičnino, ki je bila predmet Pogodbe med pravdnima strankama, prodala za znesek 48.000,00 EUR, je tožena stranka 24. 9. 2018 v celoti pripoznala zmanjšani zahtevek tožeče stranke.

O stroških je sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni sprejelo stališča tožene stranke, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Tožeča stranka je prijavila terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, stečajni upravitelj tožene stranke pa je njeno prijavljeno terjatev prerekal. Zato je morala vložiti tožbo, sicer bi njena terjatev prenehala (300. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP).

Tožeča stranka ni delno umaknila tožbe, ampak je zaradi okoliščin, ki so nastopile po vložitvi tožbe zmanjšala tožbeni zahtevek. Zato sodišče ni oprlo svoje odločitve na prvi odstavek 158. člena ZPP.

Bistveni razlog za odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške in ne obratno je, da nepremičnina, ki je bila predmet Pogodbe in je bila v posesti tožene stranke, ni bila prodana ob prijavi terjatve in ne ob vložitvi tožbe.

2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Uveljavljala je bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena ZPP in ZFPPIPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in naloži tožeči stranki plačilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Bistveni pritožbeni razlogi so: - sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o delnem umiku tožbe in izdati sklep o ustavitvi postopka. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka; - tožeča stranka je v glavnem delu umaknila tožbo in je zato uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 158. člena ZPP.

- prijava terjatve je bila nepopolna. Tožeča stranka ni upoštevala določb 28. in 29. člena Pogodbe, kjer sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je treba v primeru odstopa od pogodbe določiti, bodisi sporazumno pošteno tržno vrednost predmeta lizinga (lahko tudi s pomočjo cenilca), v nasprotnem primeru pa je treba kot osnovo za končni obračun upoštevati vrednosti za kakršno uspe lizingodajalec predmet lizinga prodati ali oddati v finančni lizing ali najem tretji osebi.

- prijava terjatve je bila nepopolna in upraviteljica ni mogla ravnati drugače kot je, torej v celoti prerekati terjatev, ker ni mogla vedeti do kakšne višine plačila je upravičena tožeča stranka.

- zato bi sodišče pri odločitvi moralo uporabiti četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP, ki določa izjemo od siceršnjega pravila povrnitve pravdnih stroškov po uspehu.

- ni se strinjala tudi z razlogi sodišča prve stopnje glede višine dosojenih stroškov in je očitala sklepu absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, ker je sledilo stališču tožeče stranke, da ni imela nepremičnine, ki je bila oddana po Pogodbi toženi stranki v posesti do 10. 4. 2017 (to je po izteku roka za prijavo terjatev, 20. 9. 2016, St 000 (procesno dejanje 15, v nadaljevanju p. d.). Zato je tožeča stranka tudi morala prijaviti terjatev v celotnem znesku in ne zmanjšano za vrednost nepremičnine v skladu z 28. in 29. členom Pogodbe.

6. Po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, da tožeči stranki po odstopu od Pogodbe nepremičnina ni bila takoj izročena v posest in, da je bila prodana tekom postopka, ni odločilna okoliščina za odmero pravdnih stroškov. Iz dopisa tožeče stranke toženi stranki s katerim je toženi stranki sporočila, da odstopa od Pogodbe (8. 6. 2016, A5), ne izhaja, da bi zahtevala od tožene stranke, da ji izroči nepremičnino v posest v skladu s 25. členom Pogodbe. Tožena stranka bi morala namreč na zahtevo tožeče stranke po 25. členu Pogodbe v 8 dneh od dneva zahteve tej vrniti nepremičnino v posest. Če bi se tožena stranka temu upirala in bi zapadla v predajno zamudo, bi tožeča stranka smela takoj in tudi proti volji tožene stranke prevzeti predmet lizinga v svojo posest (5. točka drugega odstavka 25. člena Pogodbe).

7. Tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da je ravnala v skladu s 25., 28. in 29. členom Pogodbe. Trimesečni rok za prijavo terjatve v stečajnem postopku tožene stranke, ki je bil začet 20. 6. 2016 (St 000)1 je iztekel 20. 9. 2016 (procesno dejanje 15, v nadaljevanju p. d.). O odstopu od pogodbe je bila obveščena upraviteljica 22. 7. 2016. Tožeča stranka bi morala upoštevati, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek in da začnejo takoj veljati pravila, ki narekujejo, da sodišče postopa čim hitreje. Upraviteljica ni mogla ravnati drugače kot, da je celotno prijavljeno terjatev tožeče stranke prerekala. Iz priloge k obvestilu sodišča upravitelju o preizkusu terjatev (p. d. 78), namreč izhaja, da je bil ravno to razlog, da upraviteljica ni mogla priznati prijavljene terjatve tožeče stranke. V opombi je namreč zapisala, da tožeča stranka ni upoštevala 28. in 29. člena Pogodbe.

8. Prijava terjatve (p. d. 30) tožeče stranke je bila nepopolna. Tožeča stranka namreč ni navedla, ali je obračunala višino prijavljene terjatve v skladu z 28. in 29. členom Pogodbe. Upraviteljica ni mogla vedeti kolikšen znesek bo treba pri višini terjatve odšteti potem, ker stranki nista niti poskušali sporazumno določili vrednosti nepremičnine oziroma ni imela podatka o kupnini za prodano nepremičnino, ker ta ob preizkusu terjatev še ni bila prodana.

9. V opisani procesni situaciji pa je treba uporabiti četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP. Upraviteljica je morala prerekati prijavljeno terjatev upnika ravno zaradi njene nepopolne prijave, presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana pa je bila tudi predmet postopka v katerem se je ugotavljala njena utemeljenost. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka potem, ko je bilo v celoti jasno koliko znaša višina terjatve, ki bi jo bila dolžna plačati, če bi bil opravljen ves postopek v skladu s Pogodbo, tudi pripoznala.2

10. Sodišče druge stopnje še pripominja, da bi od trenutka, ko je bila stečajna upraviteljica obveščena o odstopu od Pogodbe (22. 7. 2016) do izteka trimesečnega roka za prijavo terjatev (20. 9. 2016), tožeča stranka lahko z upraviteljico sporazumno ugotovila vrednost, za katero bo nepremičnina prodana in to upoštevala v pravočasni prijavi terjatve.

11. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi v tej zadevi uporabilo določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Ne glede na to, da je tožeča stranka v tem postopku uspela, velja posebno pravilo in mora toženi stranki v celoti povrniti pravdne stroške.

12. Sodišče druge stopnje se zato ni ukvarjalo z ostalimi (sicer utemeljenimi) pritožbenimi razlogi o (ne) izdaji sklepa o delnem umiku tožbe ter o drugih stroškovnih pravnih podlagah, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pritožbi.

13. Stroške prvostopenjskega postopka tožene stranke je sodišče druge stopnje odmerilo, in sicer za sestavo odgovora na tožbo po tarifni št. 19/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 1000 točk, za sestavo prve pripravljalne vloge po tarifni št. 19/1 1000 točk, za narok 12. 5. 2017 (tarifna št. 20/3) 250 točk, za sestavo druge pripravljalne vloge (tarifni št. 19/1) 750 točk, za narok 8. 9. 2017 (tarifna št. 20/3) 250 točk, za sestavo sporočila sodišču 13. 9. 2018 (tarifna št. 19/4) 50 točk, sestavo pripoznave zahtevka (tarifna št. 19/4) 50 točk. Sodišče druge stopnje ni priznalo toženi stranki stroškov le za sestanek s stranko, ker je ta tarifna številka že zajeta v sestavi odgovora na tožbo. Toženi stranki pripada še za izdatke za stranko po 11. členu OT 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk (20 točk) ter za vrednost storitve nad 1000 točk še 1 % od presežka, to je 23,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti davka na dodano vrednost (22 %) znaša skupen znesek priznanih stroškov 4140,07 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke, ki je veljala takrat (0,459), ki bi jo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, če bi pravilno odločalo o stroških postopka pripada toženi stranki 1.900,29 EUR prvostopenjskih stroškov.

14. Za pritožbene stroške pa je sodišče druge stopnje upoštevalo kot vrednost spornega predmeta stroške postopka (3.557,31 EUR). Za sestavo pritožbe je priznalo toženi stranki po tarifni številki 21/1 375 točk, za izdatke za stranko po enajstem členu OT 2 %, od teh točk 7,5 točk, to je skupaj 382,5 točk. Ob upoštevanju DDV 22 % še 84,15 točk, skupaj 466,65 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke, ki velja v trenutku odločanja sodišča druge stopnje (0,60 EUR) pripada toženi stranki 279,99 EUR in za sodno takso za pritožbo 90,00 EUR, skupaj 369,99 EUR. Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom stroškov postopka, bo morala po izteku paricijskega roka plačati toženi stranki še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Ti podatki izhajajo iz javno dostopne baze v insolvenčnih postopkih. 2 VSC sklep III Cpg 279/2016 z dne 11. 1. 2017.