Jedro

Toženec je postavil jasne in konkretne trditve, da postavka v računovodskih izkazih (denarna sredstva v višini 100.811,52 EUR) ne odraža dejanskega stanja, da za te izkaze ni odgovoren in da denar ni obstajal. Med drugim je navedel, da bivše poslovodstvo ni pravilno knjižilo gotovinskih izdatkov (poknjiženi so bili le prihodki). Zaradi nepravilnih izhodišč sodišče prve stopnje vseh teh dejstev ni ugotavljalo. Navedb pravdnih strank, predvsem toženca, ni pravilno upoštevalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo najprej odločilo, da se ostali dokazi kot nepotrebni zavrnejo (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da v roku 15 dni plača tožniku 96.014,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2020 dalje (II. točka izreka). Prav tako mu je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožniku pravdne stroške v višini 6.205,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odgovornosti dejanske poslovodkinje A. A., za čas od 1. 1. 2020 do 20. 7. 2020. V tem času je nastal bilančni manjko v poslovnih izkazih. Ugotavljalo je le odgovornost toženca, ki je bil poslovodja zadnjih šest dni pred stečajem (od 20. 7. 2020 do 26. 7. 2020). Očitno je, da je dolg ustvarila bivša poslovodkinja, ne pa toženec. Toženec s podjetjem (družbo B. d.o.o.) "ni posloval". Ko je bil "evidentiran kot direktor" je vložil predlog za stečaj. Do bilanc in poslovnih listin v času svojega mandata ni imel dostopa. Šele nekaj mesecev kasneje je bivša poslovodkinja A. A. dostavila dokumentacijo računovodskemu servisu, ki je na podlagi tega – za potrebe stečaja in na poziv stečajnega upravitelja – sestavil sporno bilanco. Računovodkinja je na naroku potrdila, da ta bilanca ne izkazuje dejanskega stanja in da je bila narejena le za potrebe stečajnega postopka. Denarna sredstva v tej bilanci (100.811,52 EUR) so predstavljala evidentiran znesek inkasa v davčni blagajni. Zaradi tega, ker računovodske storitve v letu 2020 niso bile vodene, od tega zneska niso bili odšteti (odvedeni) nobeni stroški. Sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati A. A., ki bi pojasnila, kje je ta denar (ter kako in kdaj je ta računovodska postavka nastala); da družba na dan imenovanja toženca za direktorja ni več poslovala in da ni imela finančnih sredstev. Če bi denar obstajal, družba ne bi predlagala stečaja. Stečajni upravitelj je od A. A. in njenega moža prevzel gotovino (4.797,08 EUR) kasneje. Šlo je za gotovino iz nelegalnega poslovanja, ne pa iz blagajne družbe. Ko je toženec postal direktor, družba ni več poslovala in ni imela nobene blagajne. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in razčistilo dejanskega stanja. Ni hotelo zaslišati stečajnega upravitelja. Dvomi, da je slednji prejel le 4.797,08 EUR. Toženec v šestih dnevih, ko je bil odgovorna oseba, ni "nič prevzel od podjetja". Zmotna je ugotovitev, da ni ravnal pošteno in vestno. Absurden je zaključek, da bi moral ugotoviti, koliko gotovine je posedovalo podjetje. Odvetnik ga o naroku ni obvestil. Drugače bi se ga zagotovo udeležil in pojasnil dejansko stanje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Podanim navedbam je nasprotoval in pritrjeval odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni pravdi tožnik uveljavlja plačilo terjatve, ki jo je kot prevzemnik pridobil na podlagi cesijske pogodbe z dne 23. 3. 2021, od stečajnega dolžnika, družbe B. d.o.o.. Nad to družbo se je 27. 7. 2020 začel stečajni postopek. Toženec je bil njen direktor od 16. 7. 2020 (20. 7. 2020 je bilo to imenovanje vpisano v sodni register) do 26. 7. 2020. Tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek s tem, da je toženec, kot zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o., predložil oziroma potrdil računovodske izkaze na dan pred začetkom stečajnega postopka (na dan 26. 7. 2020). V teh izkazih so bila prikazana denarna sredstva v višini 100.811,52 EUR, stečajni upravitelj pa je ob primopredaji prejel zgolj 4.797,08 EUR gotovine. Razlika v višini 96.014,44 EUR predstavlja manjko, za katerega je odgovoren toženec. To gotovino naj bi slednji odtujil oziroma stečajnemu upravitelju ni izročil denarnih sredstev, ki jih je družba B. d.o.o. imela.

6. Tem navedbam je sodišče prve stopnje sledilo. Tožbenemu zahtevku je v celoti ugodilo. Ta zaključek pritožnik upravičeno napada. Smiselno pravilno navaja, da sodišče prve stopnje ključnih okoliščin tega spora ni ustrezno obravnavalo. Preuranjeno je zaključilo, da je toženec v računovodskih izkazih potrdil "dejstvo o obstoju 100.811,52 EUR gotovine", zato njegove navedbe o tem, da družba denarja ni imela, ne držijo. Toženec je postavil jasne in konkretne trditve, da omenjena postavka v teh izkazih ne odraža dejanskega stanja, da za te izkaze ni odgovoren in da denar ni obstajal. Med drugim je navedel, da bivše poslovodstvo ni pravilno knjižilo gotovinskih izdatkov (poknjiženi so bili le prihodki). Izkazi so bili narejeni "za nazaj", na podlagi nepopolne dokumentacije, v času, ko ni bil več direktor družbe. Nepravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da je šlo pri tem za pavšalna zatrjevanja, s katerimi toženec ni uspel omajati resničnosti podatkov v izkazih. Prav tako je sodišče prve stopnje zanemarilo izpovedbo računovodkinje C. C., ki je sestavila sporne izkaze. Slednja je na zaslišanju potrdila toženčeve navedbe, da prejeta dokumentacija ni izkazovala dejanskega stanja, ker ni bila celovita ("ker niso dostavili vsega").

7. Zaradi nepravilnih izhodišč sodišče prve stopnje vseh dejstev (na primer, ali so sporna denarna sredstva v času, ko je bil tožnik direktor, dejansko obstajala in ali so bila odtujena) ni ugotavljalo. Navedb pravdnih strank, predvsem toženca, ni pravilno upoštevalo. Zaključki, na katerih je utemeljilo svojo odločitev, so v pravnem in vsebinskem smislu pomanjkljivi. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Z odpravo omenjenih procesnih kršitev, ugotavljanjem izostalih, obsežnih sklopov dejstev (povezanih predvsem z nastankom škode in obstojem škodnega dejanja) ter vsebinskim odločanjem v zadevi, bi pritožbeno sodišče prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave). Poleg tega nezadostna (neustrezna) opredelitev vseh ključnih razlogov pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe, kot dela pravice do poštenega sojenja, ki mora biti zagotovljena na vseh sodnih stopnjah. Ob tem gre upoštevati, da je ta zadeva razveljavljena prvič, po relativno ažurno izpeljanem postopku (tožba je bila vložena maja 2021, sodba sodišča prve stopnje je bila izdana junija 2022), zato po oceni pritožbenega sodišča s tem ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prvostopenjsko sodišče naj v novem postopku ravna v skladu z gornjimi stališči, izvede potrebne dokaze, ugotovi vsa pravno relevantna dejstva ter o zahtevku ponovno odloči. 8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.