Jedro

Rok, ki ga določi sodišče za plačilo predujma za stroške, ki nastanejo z izvedbo dokaza, je sodni rok (110. člen ZPP). Iz opravičenih razlogov ga sodišče lahko podaljša na predlog prizadete stranke.

Po tretjem odstavku 639. člena OZ lahko naročnik, če podjemnik ne odpravi napake do izteka postavljenega primernega roka, po lastni izbiri odpravi napako na podjemnikov račun, ali zniža plačilo, ali odstopi od pogodbe. V vsakem primeru ima pravico do povračila škode (peti odstavek istega člena). Naročnik mora zatrjevati in dokazati obstoj napake in pravočasno in ustrezno notifikacijo napake.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklepa z dne 6. 11. 2014 in dne 8. 1. 2015 se zavrneta in se potrdita izpodbijani odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 1.736,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 (točka I. izreka), da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 610,79 EUR (točka II. izreka) in da v višini 389,21 EUR terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji (točka III. izreka). Odločilo je, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137773/2011 z dne 23. 9. 2011 v veljavi za 1.125,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 naprej in za 42,78 EUR (točka IV.), in da se za 610,79 EUR ter 23,22 EUR razveljavi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (točka V.). O pravdnih stroških je odločilo, da jih mora tožeča stranka v roku osmih dni povrniti toženi stranki v znesku 119,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

2. Z izpodbijanima sklepoma je odločalo o izvedenini za izvedenca gradbene stroke. S sklepom z dne 6. 11. 2014 mu je odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v znesku 710,70 EUR bruto, prispevek za SPIZ v višini 62,90 EUR ter prispevek za zdravstvo v višini 3,77 EUR, skupaj 777,37 EUR. Odločilo je, da se od tega znesek 388,68 EUR izplača iz sredstev sodišča (BPP), preostanek pa iz predujma tožene stranke.

3. S sklepom z dne 8. 1. 2015 je odmerilo še izvedenino v skupnem znesku 262,51 EUR (240,00 EUR nagrade za izvedenca, 21,24 EUR prispevek za SPIZ, 1,27 EUR prispevek za zdravstvo) ter odločilo, da bo ½ skupnega zneska v višini 131,26 EUR izplačana iz proračunskih sredstev BPP, preostalo pa iz predujma tožene stranke.

4. Proti vsem odločbam vlaga pritožbo tožeča stranka po svojem pooblaščencu B.B. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti, ker je sestavljena na podlagi lažnih dokazov in laži tožene stranke, izvedenca in sodnice. Predlaga, da višje sodišče na seji s tričlanskim senatom preuči celoten spis, sodbo razveljavi in potrdi celotno terjatev tožeče stranke v višini 1.736,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 naprej. Po pritožbenih navedbah se ni tožena stranka nikoli pritožila na opravljeno in zaključeno delo tožeče stranke, računa ni reklamirala, tožeče stranke ni pozvala k odpravi napak, ker jih ni bilo. V postopku je lagala, podtikala lažne dokaze – fotografije, prikazovala druge objekte, na njih temeljila svoje navedbe o škodi. Sodišče ji je nezakonito sledilo s postavitvijo izvedenca, čeprav ni nikoli ali vsaj ne v določenem roku plačala predujma. Tožeča stranka ni predlagala izvedenca sodišču ne svojemu odvetniku A. Ta ga je predlagal lažno in zahrbtno, zato je tožeča stranka izvajanje dokaza z izvedencem prepovedala. Vseeno ga je sodišče izvedlo. Izvedenec je opravil ogled tajno, brez navzočnosti tožeče stranke. Dogovarjal se je s toženo stranko. Strošek odprave napak je lažen in naj ga trpi tožena stranka sama. Izpodbija ugotovitve izvedenca. Vztraja, da zaradi dela tožeče stranke ni bilo škode, ki jo je izračunal izvedenec (616,04 EUR). Ne drži, da bi sodišče na svojem ogledu karkoli ugotavljalo, sodnica je samo fotografirala. Pritožba se sprašuje, kako je mogoče, da je sodnica verjela le toženi stranki in nezakonito postavljenemu izvedencu. Vztraja pri svojih stališčih. Kot dokaze našteva listine v spisu.

5. V pritožbi zoper sklep z dne 6. 11. 2014 pooblaščenec tožeče stranke navaja, da je za zastopanje tožeče stranke v tem sporu angažiral odvetnika A. Z njegovim zastopanjem ni bil zadovoljen. Samovoljno je podal predlog za sodnega izvedenca. Sodišče je odločilo, da ga bo postavilo, če bo v določenem roku plačan predujem in poslano dokazilo o tem. Tožena stranka predujma ni plačala v postavljenem roku. Tožeča stranka je na to opozarjala sodišče v številnih urgencah. Zahtevala je dokazilo o plačilu. Opisuje potek postopka s postavitvijo izvedenca, (ne)plačilo predujma s strani tožene stranke, svoje urgence in nezadovoljstvo z delom sodišča, izvedenca in odvetnika. Navaja, da je izvedencu delo prepovedala. Postavljen je bil nezakonito. Za delo, s katerim se tožeča stranka ne strinja, ne sme dobiti plačila z njene strani, niti po odločbi o BPP. Plačajo naj ga sodnica, tožena stranka in odvetnik A. Ugovarja še višini nagrade, češ da je za nekaj ur dela previsoka. Dne 3. 12. 2014 je vložil še dopolnitev pritožbe. Ker je vložena po izteku pritožbenega roka, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

6. V pritožbi zoper sklep z dne 8. 1. 2015 navaja, da izvedenec ni dokazal, da naj bi bil imenovan za sodnega izvedenca za leto 2014. Sklicuje se na navedbe v postopku o nepravilno opravljenem izvedenskem delu. Na glavno obravnavo 8. 1. 2015 je bil tajno pozvan s strani sodnice, verjetno zato, da bi dobil še več denarja. Tožeča stranka mu je delo prepovedala. Do nagrade ni upravičen. Njegovo delo ne sme biti plačano niti z enim centom s strani tožeče stranke.

7. Tožena stranka na vročene pritožbe ni odgovorila.

8. Pritožbe niso utemeljene.

9. Tožeča stranka je bila poučena, da pritožbo zoper sodbo in sklep sicer lahko vlaga po pooblaščencu, ki pa mora biti odvetnik ali druga oseba, z opravljenim pravniškim državnim izpitom, sicer jo je treba kot nedovoljeno zavreči. V spisu ni podatkov, da bi pooblaščenec tožeče stranke B. B. izpolnjeval te pogoje. Ker je vse tri pritožbe, napisane in podpisane s strani pooblaščenca, podpisal tudi tožnik sam, jih je pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo.

O pritožbi zoper sodbo:

10. Pritožnik navaja, da sodbo izpodbija v celoti, vsebinsko pa podaja razloge zoper zavrnilni del. Pritožbeno sodišče jo je zato preizkusilo v mejah razlogov, ki so smiselno navedeni v pritožbi. Hkrati je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na tiste absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere samo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP(1).

11. V obravnavani zadevi je tožbeni zahtevek glasil na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. To je mejni znesek, ki ga prvi odstavek 443. člena ZPP določa za spore majhne vrednosti. Sodba, izdana v takem sporu, se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ne preverja več in je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka vtožuje plačilo za opravljeno delo – sanacijo dveh teras toženke (odstranitev starih ploščic in položitev novih tako, da ne bi več zamakalo), in sicer po računu št. 55/11 z dne 19. 8. 2011. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je bilo delo opravljeno z napakami (kljub novo položenim ploščicam je še vedno zamakalo), kar je pravočasno in pravilno notificirala. V pobot je uveljavljala pravico do plačila denarnega zneska v višini stroškov, potrebnih za odpravo napak, ki jih je ocenjevala na 1.000,00 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da je tožeča stranka naročeno delo – sanacija terase z odstranitvijo in namestitvijo ploščic, zaradi odprave zamakanja – opravila, - da je kljub novo položenim ploščicam oziroma sanaciji že po nekaj tednih prišlo do zamakanja na različnih predelih spodnjega dela toženkine hiše; da je eden od vzrokov zamakanja nepravilna izvedba zaključka stika terasa – fasada – vertikalno položena keramika (zamakanje pod temi stiki); da je tožena stranka pravočasno (nemudoma), ko je do zamakanja prišlo in ustrezno (ustno) notificirala napako zamakanja tožeči stranki; da je tožeča stranka odklonila odpravo napake, - da je strošek odprave te napake v smislu sanacije nestrokovno izvedenega dela ocenjen na 610,79 EUR.

14. Glede na take dejanske ugotovitve je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v vtoževani višini in obstoj nasprotne terjatve tožene stranke do višine 610,79 EUR (v presežku – do višine 1.000,00 EUR – pa ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstaja). Po medsebojnem pobotu je toženi stranki naložilo v plačilo 1.125,21 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek 610,79 EUR), kar pritožnik izpodbija s pritožbo.

15. V pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in nasprotuje sprejeti dokazni oceni. Kot že povedano, v sporu majhne vrednosti z navedenima pritožbenima razlogoma ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in dejanskega stanja ne preizkuša več. Prav tako ne more več upoštevati pritožbenih navedb v smeri relativne procesne kršitve 8. člena ZPP, ker se v sporu majhne vrednosti pritožbeni preizkus omejuje le na najhujše procesne kršitve – absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o tem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje o uveljavljanju in notifikaciji napak s strani tožene stranke, o njihovem obstoju in potrebnih stroških za njihovo odpravo. Podrobnejši odgovor na pritožbene trditve, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, ni potreben.

16. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more prerasti v absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le, če sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti obravnavana sodba nima. Vsebuje jasne, popolne in pravilne razloge o vseh pravnorelevantnih dejstvih. Tudi o tem, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče sprejelo svojo dokazno oceno in zakaj. V točki 5 sodbe je jasno navedeno, da fotografij tožene stranke, vloženih dne 21. 10. 2013, zaradi prekluzije ni upoštevalo. Nasprotne pritožbene trditve so protispisne. Zakaj je sodišče samo opravilo ogled in v katerem obsegu je upoštevalo lastne ugotovitve, evidentirane s fotografijami, je pojasnjeno v točki 20 sodbe. Dokazovanje z izvedencem pa je s pravilnimi razlogi povzeto v točkah 17 do 35 sodbe. S pritožbenimi navedbami, da ga je sodišče angažiralo nezakonito (mimo trditvene in dokazne podlage strank in kljub prepoznemu plačilu predujma s strani tožene stranke), da je izvedeniško delo opravil nepravilno (v nasprotju z izrecno prepovedjo tožeče stranke in v njeni odsotnosti), pritožnik smiselno uveljavlja relativne procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 153. členom ZPP ter v zvezi z 243. do 254. členom ZPP. Tudi tu gre za nedovoljen pritožbeni razlog, ki ga pritožbeno sodišče ne preizkuša. Kljub temu v odgovor na pritožbene navedbe dodaja, da pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o potrebnosti izvajanja dokaza z izvedencem in pravilnosti njegovih ugotovitev, na katere se je oprlo pri izdaji sodbe.

17. Pritožnikovo nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem in z ugotovitvami sodišča, oprtimi nanj, je namreč neutemeljeno. Do vseh njegovih pripomb in ugovorov se je sodišče popolno in celovito opredelilo potem, ko je o njegovih pripombah natančno izprašalo izvedenca. Ker je bilo mnenje strokovno argumentirano, tožniku pa ga ni uspelo z ničemer omajati (npr. z drugim izvedencem), ga je upoštevaje ostale dokaze pravilno upoštevalo in s pravilnimi in za pritožbeno sodišče sprejemljivimi razlogi svojo odločitev obrazložilo. Sodba torej ni obremenjena niti s smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Sodba je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Glede na dejanske ugotovitve o naročenem in izvedenem delu za toženko je sodišče pri presoji pravnega razmerja pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil OZ(2) o podjemni pogodbi (členi od 619 do 648 OZ). Pri odločanju jih je tudi pravilno uporabilo. Podjemnikova izpolnitev ni pravilna, če ima delo, ki se ga je zavezal opraviti za naročnika, napako. Naročnik na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake pridobi jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev (druge) škode (633. do 640. člen OZ).

19. Po tretjem odstavku 639. člena OZ lahko naročnik, če podjemnik ne odpravi napake do izteka postavljenega primernega roka, po lastni izbiri odpravi napako na podjemnikov račun, ali zniža plačilo, ali odstopi od pogodbe. V vsakem primeru ima pravico do povračila škode (peti odstavek istega člena). Naročnik mora zatrjevati in dokazati obstoj napake in pravočasno in ustrezno notifikacijo napake. Po ugotovitvi, da je tožena stranka navedene predpostavke dokazala, tožeča stranka pa je odpravo napake zavrnila, je v okviru podane trditvene in dokazne podlage tožene stranke ugotovilo že višino stroškov, potrebnih za odpravo napake, kar je v sodnem postopku zahtevala in z izvedencem dokazala tožena stranka. Zato je pravilno ugodilo tudi ugovoru tožene stranke in ugotovilo, da ima slednja do tožeče stranke terjatev iz naslova plačila denarnega zneska v višini stroškov, potrebnih za odpravo napake. Tožbenemu zahtevku za plačilo opravljenih del je zato upravičeno ugodilo le delno, v obsegu pravilno opravljenih del. 20. Glede na opisane pravne osnove je odločitev materialnopravno pravilna.

O pritožbah zoper oba sklepa:

21. Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik.(3)

22. Izpodbijana sklepa sta pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Sodišče prve stopnje je nagrado in stroške izvedencem odmerilo po specificiranih stroškovnikih, in sicer za posamezna priglašena in opravljena opravila, ovrednotena po tarifi iz Pravilnika, kot materialnopravni osnovi za odločanje v tem postopku. Svojo odločitev je obrazložilo z jasnimi, preglednimi in za pritožbeno sodišče sprejemljivimi razlogi.

23. Osnovo za odmero nagrade je imelo v izdelanem izvedeniškem mnenju, njegovi pisni dopolnitvi in zaslišanju izvedenca na naroku. S tem so ovržene smiselne pritožbene navedbe, da izvedenec ni opravil naloženega dela, ki mu je bilo naloženo s sklepom sodišča. 24. V spisu ni opore za pritožbeni očitek, da je sodišče postavilo izvedenca samovoljno, mimo trditvene podlage strank in v nasprotju z zahtevo tožeče stranke. Predlog za izvedenca sta podali obe stranki. Četudi je tožnik po izdaji sklepa o imenovanju izvedenca svoj dokazni predlog umaknil, sodišče ni imelo razlogov za preklic sprejetega dokaznega sklepa, saj je dokazni predlog podala tudi tožena stranka. Pritožbene navedbe, da ni (pravočasno) plačala pozvanega predujma, nimajo opore v spisu. Pritožbeno sodišče pritrjuje nasprotnim ugotovitvam sodišča v točki 18 sodbe. Dejstvo, da je tožena stranka v postavljenem roku založila le del pozvanega predujma, preostanek pa v naknadnem roku, ni pravno odločilno. Bistveno za izvajanje dokaza z izvedencem je bilo, da sta ga predlagali obe pravdni stranki in da je tožnik pri njegovem njegovem izvajanju aktivno sodeloval. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila prav zaradi tožnikovih pripomb potrebna pisna dopolnitev izvedeniškega mnenja in zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi. S svojimi pripombami in ugovori je tožnik širil dokazno temo, ki jo je v svojem dokaznem predlogu podal sam (po svojem pooblaščencu; pripravljalni vlogi na red. št. 17 in na red. št. 61). Zato se na nasprotovanje dokazovanju z izvedencem zaradi zatrjevanega neplačila predujma s strani tožene stranke ne more sklicevati. Izvedensko delo je bilo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje naloženo izvedencu in opravljeno na podlagi predloga obeh strank. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča, da izvedenino poravnata obe pravdni stranki, vsaka do polovice.

25. Ob rob pritožbenemu vztrajanju, da je tožena stranka zamudila s plačilom predujma v postavljenem roku, pritožbeno sodišče dodaja, da je rok, ki ga določi sodišče za plačilo predujma za stroške, ki nastanejo z izvedbo dokaza, sodni rok (člen 110 ZPP). Iz opravičenih razlogov ga lahko podaljša na predlog prizadete stranke, kar je storilo tudi v obravnavanem primeru.

26. Že sodišče prve stopnje je odgovorilo tudi na v pritožbi ponovljene očitke, češ da postavljeni sodni izvedenec v času izvedenskega dela ni bil več sodno zapriseženi izvedenec. Da to ne drži, izhaja iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča v točki 17 sodbe. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi to dejstvo ni bistveno za priznanje izvedenine postavljenemu izvedencu za opravljeno delo. Sodišče namreč lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev (primerjaj drugi odstavek 245. člena ZPP). Seznam sodnih izvedencev je le priporočilo, ki olajšuje iskanje in izbiro strokovnjakov, ki sodišču lahko ponudijo odgovore na strokovna vprašanja, za katere samo nima ustreznega strokovnega znanja.

27. Pritožnik skuša omajati izdana sklepa še s svojim nestrinjanjem s podanim mnenjem ter dejstvom, da ni bil navzoč pri ogledu, ki ga je izvedel izvedenec. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka povabljena na ogled, a se ga sama ni udeležila. Že iz tega razloga pravilnosti opravljenega ogleda ne more grajati. Izvedenec je pojasnil, na katerih izhodiščih je pripravil mnenje in obrazložil svoje strokovne ugotovitve. Predmet tega pritožbenega postopka je zgolj odmera nagrade in stroškov izvedenca, ne pa vsebina njegovega mnenja. O njegovi dokazni vrednosti sodišče odloči v dokaznem postopku, kar je, kot je bilo pojasnjeno v odgovoru na pritožbo zoper sodbo, tudi storilo. Za presojo pravilnosti sklepov o odmeri izvedenine pa zadošča ugotovitev sodišča, da je izvedenec opravil naloženo delo. To pomeni, da je upravičen tudi do nagrade za opravljeno storitev. Sodišče o njej odloči neodvisno od dokazne ocene samega mnenja.

28. Odmerjene nagrade pritožnik konkretizirano ne izpodbija. Ob uradnem preizkusu izpodbijanih sklepov, ko mora pritožbeno sodišče samo paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je odmera pravilna in skladna z določili pravilnika. Z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami sklepa nista obremenjena. Zato je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvo točko 366. a člena ZPP).

29. Tudi o pritožbi zoper sodbo je odločala sodnica posameznica na podlagi pooblastila iz petega odstavka 458. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani in je sodba pravilna v materialnopravnem in procesnopravnem pogledu, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

30. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnik ni priglasil. Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami.

Op. št. (3): Ur. list RS, št. 88/2010, s spremembami.