Jedro

V izreku sodbe je navedeno, da je bil obsojenec zaradi zaužitega alkohola nesposoben za varno vožnjo, v razlogih sodbe pa, da je bil relativno nesposoben za varno vožnjo. To ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče s tem v razlogih zgolj konkretiziralo stopnjo obsojenčeve nesposobnosti za varno vožnjo, ni pa navedlo, da je obsojenec bil sposoben za varno vožnjo, kar bi dejansko nasprotovalo izreku sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. B.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. B.S. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.10.1999 spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 251. člena KZ/77 in po 4. odstavku 255. člena KZ/77 obsojen na kazen 6 mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.4.2000 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. B.S. izrečeno kazen zvišalo na 10 mesecev zapora, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo, zagovornik obs. B.S. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker po njegovem mnenju izrek sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je navedeno, da je bil obsojenec zaradi zaužitega alkohola nesposoben za varno vožnjo, nasprotuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje, kjer je navedeno, da je bil obsojenec relativno nesposoben za varno vožnjo. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da ne gre za nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obs. B.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je sicer, da sta v izreku prvostopenjske sodbe ter v njenih razlogih uporabljena dva različna izraza, ki pa se med seboj ne izključujeta. Nasprotje med izrekom in razlogi sodbe je obsojenčev zagovornik kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavljal že v pritožbi, vendar je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da je tako nasprotje le navidezno ter ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zgolj konkretiziralo stopnjo obsojenčeve nesposobnosti za varno vožnjo in pri tem ugotovilo, da je bila glede na količino alkohola v obsojenčevi krvi, ki je presegala največjo dovoljeno koncentracijo, obsojenčeva nesposobnost za varno vožnjo le relativna, pri čemer pa v razlogih sodbe ni navedlo, da je obsojenec bil sposoben za varno vožnjo, kar bi dejansko nasprotovalo izreku sodbe. Le zato, ker je v razlogih prvostopenjske sodbe navedeno, da je bil obsojenec relativno nesposoben za varno vožnjo, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je v razlogih pojasnilo vpliv dejstva, da so bile obsojenčeve zmožnosti zaznavanja in reagiranja prav zaradi vpliva alkohola prizadete in da zaradi vpliva alkohola ni bil sposoben za varno vožnjo. Pri tem, ko zagovornik obs. B.S. uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pa namenoma ali nenamenoma prezre tisti del razlogov prvostopenjske sodbe, kjer je navedeno, da obsojenec prav zaradi alkoholiziranosti ni pravilno ocenil situacije na cestišču ter da bi v primeru, če bi bil povsem trezen, pravočasno opazil otroka s kolesom, vozil počasneje, pravilno ukrepal ter da v takem primeru do prometne nezgode ne bi prišlo. Zato je povsem nepomembno, če je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe uporabilo izraz, da je bil obsojenec "relativno" nesposoben za varno vožnjo. Končno je potrebno opozoriti tudi na določilo Zakona o varnosti cestnega prometa, ki tako, kot je določal tudi Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, po katerem je pod vplivom alkohola voznik, ki ima v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon, ali voznik, ki tudi pri manjši koncentraciji alkohola kaže znake motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Glede na to, da je imel v času nezgode najmanj 0.65 g/kg alkohola v krvi, je bil obsojenec nesposoben za varno vožnjo.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obs. B.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.