Jedro

Če je porok priglasil pogojno terjatev v stečajnem postopku, še ne pomeni, da ne more v posebni pravdi proti stečajnemu dolžniku in banki uveljavljati ničnosti pogodbe o poroštvu iz razloga nedopustnega nagiba.

Porok kot fizična oseba, ki je bil hkrati tudi direktor družbe, ki je vzela kredit, pa ne more uveljavljati ničnosti poroštvene izjave le iz razloga, da so ga zavedli, da poroštvene obveznosti ne bo treba izpolniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je pogodba o dolgoročnem okvirnem limitu z dne 24. 7. 2007 med A. d.d. in družbo B. d.o.o. ter tožnikom kot porokom skupaj s pripadajočimi aneksi, nična glede solidarnega poroštva tožnika za obveznosti drugotožene stranke. Naložilo je plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V zadevi ni še pravnomočno odločeno v stečajnem postopku nad drugotoženko. Sodba se sklicuje na zadevo I Cpg 1269/2014, ki pa ni takšna, kot je predmetna. Tožnik je prijavil pogojno svojo terjatev, če bi nastala in sicer kot porok. Ravno to, da bi banka od njega izterjala terjatev kot porok pa želi preprečiti s to tožbo. To ni res judikata in ne gre za identiteto ne zahtevka ne stranke. Neutemeljeno sodba meni, da se ne more sklicevati na zagotavljanje bančne uslužbenke v zvezi s poroštvom. Bančna uslužbenka ni poslovodja po ZGD, vendar ne pomeni, da ne more zagotoviti izjavo v imenu in na račun banke. Ves čas je navajal, da je imela bančna uslužbenka kot tudi G. S., ki ga sodišče ni upoštevalo, pooblastilo za podajanje pravno relevantnih izjav in je zato predlagal njuno zaslišanje. Sodišče spregleda člen 80 OZ, po katerem imajo osebe, na podlagi pogodbe iz gospodarske družbe, te pravice. To je veljalo za bančne delavke, kaj šele za G. S., referenta, ki je bil odgovoren za projekt ... na strani banke in je sodeloval pri vseh fazah sklepanja pogodb ter G. G., vodjo sektorja domačega poslovanja na banki. Ta dva sta vedela povedati o teh stvareh. Sodišče sklepa, da ne držijo tožnikove navedbe o lastni nevednosti in neizkušenosti. Pri tem zavrne njegovo zaslišanje. Sodišče sklepa, da tožnik navaja kopico neresničnih dejstev, to pa ne konkretizira in ne opredeli. Ne drži, da je poroštvo bilo izpeljano v skladu z običajno prakso bank. Tožnik je s svojim zaslišanjem želel povedati, da ni bilo tako. Sodišče nima razlogov o tem, da je banka bila partner pri projektu. Nastopala je pri odločanju. Šlo je za pogodbo o sodelovanju z dne 24. 7. 2017, kjer se je banka zavezala zagotoviti finančna sredstva, podjetje pa projekt in zemljišče do izgradnje naselja. Podjetje je dobilo 80% dobička, banka pa 20%. Skupaj sta sprejemala odločitve in imela nadzor. Porok pa ni prejel udeležbe pri dobičku. Podjetje je izvedlo celoten projekt in etažiralo stanovanja ter vpis v zemljiško knjigo. V tem času so se spremenile gospodarske razmere zaradi zloma nepremičninskega trga in so cene padale. O vsem tem je tožnik predlagal zaslišanje ter vrsto prič S. G., G. S., J. Z., H. H., S. A. in C. D. Ob sklepanju je bil star 26 let in brez izkušenj. Banka je njegovo odvisnost, obupanost in neizkušenost zaznala in postavljala vedno nove pogoje za odobritev financiranja. Moral je izročiti 15 bianco menic in splošno menično izjavo. Banka je imela hipoteko nad celotnim zemljiščem. Na banki so mu razložili pomen poroštva tako, da gre za formalnost, ki ga ne bo bremenila in mu ne bo treba nič plačati. Bil je v stiski in poslovni projekt je lahko zaživel le s kreditom. Banka je ravnala izrazito nepošteno. Obveznosti banke in tožnika so bile neuravnotežene. Šlo je za razliko med 0 in 4,5 mio EUR. Šlo je za neetično, nemoralno ravnanje v nasprotju s temeljnimi načeli. Stranki sta bili neenakopravni. Šlo je za oderuško pogodbo po 119. členu OZ. Kavza poroštva je po vsebini jamčevanje z denarno obveznostjo tretjega. Poroštvo, ko porok nima premoženja, s katerim bi lahko poplačal obveznosti dolžnika, je brez kavze in zato nično. O vsem tem bi lahko izpovedale tožnik in predlagane priče. Nato se je z banko pogajal, da bi ji poplačal 40.000,00 EUR za odkup osebnih jamstev, vendar do tega ni prišlo. Banka je želela več. Banka je med drugim od tožnika zahtevala, naj podjetje prejema in prevzame obveznosti plačila DDV državi, banka pa dobi zgolj neto kupnino, češ da bo šlo podjetje v stečaj. To je v letu 2015 predlagal tedanji predsednik uprave C. C. v prisotnosti S. G. Nepošteno ravnanje in izkoriščanje tožnika je trajalo zelo dolgo. Tožnik je kasneje sprevidel, da zagotovila bančne uslužbenke niso bila resnična in je bilo dano le z namenom, da ga napelje k sklenitvi poroštva. To je presegalo meje dopustnega. Opisuje, da ni izročil bianco podpisanih menic in podpisa generalne menične izjave, pač pa je banka obdržala bianco menice in menične izjave iz manjšega projekta v ... iz leta 2006. To je šlo za bistveno manjši projekt, 2% predmetnega kredita. Sodišče piše, da je v poroštvu bilo dogovorjeno tako, kot v podobnih primerih. V primeru posojila banke družbi D. d.o.o. - v stečaju, ki je gradila ..., pa pri posojilu ni bilo tako dogovorjeno in tedanji direktor H. H. ni bil porok. Ni šlo za običajno poslovanje banke. Z dogovorjeno udeležbo v dobičku je banka postala partner. Banka je najela zunanjega strokovnjaka E. d.o.o., ki je z banko povezano podjetje, ki je nadzorovalo porabo sredstev, podjetje pa mu je zato plačevalo 500,00 EUR mesečno. Tožnikovo podjetje je ravnalo po teh navodilih in nasvetih glede same izgradnje, izvajalcev, trošenju sredstev in podobno. Morala sta pridobiti pisno soglasje banke, da potrdi izbor oziroma prodajno ceno in politiko prodaje. Strokovno komisijo je sestavljal predstavnik banke, to je bila G. G., tožnik in neodvisni strokovnjak. To je bila vedno oseba povezana z banko, S. A. Ravnanje banke je bilo eno od ključnih razlogov, zaradi katerih je projekt propadel, podjetje pa šlo v stečaj. Izguba bi lahko bila bistveno manjša. O vsem tem je tožnik predlagal lastno zaslišanje in vrsto dokazov. Tožnik in podjetje sta bila prisiljena tudi pri nerealnem prikazovanju bilanc banke in pritožba o tem analizira vse anekse. S tem je banka prikazovala neresnične bilance in celo z davčnim izogibom ravnala v škodo državi. Tako je bilo vnaprej znano, da v kolikor projekt ne izvede po pričakovanjih, bo podjetje propadlo in vsa tveganja bo prevzel kot solidarni porok tožnik. Tako se je tudi zgodilo. To je bilo znano vnaprej. Podjetno poroštvo je v nasprotju s temeljnimi načeli morale. Tako je pogodba nična tudi po 86. členu OZ. Banka je izsilila tožnika k sklenitvi poroštvene zaveze in mu namenoma povzročila dolg. Med pogodbenimi strankami obstaja očitno nesorazmerje. Banka je z vsakim aneksom pripisovala obresti h glavnici in s tem je prišlo do anotocizma.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlaga zavrnitev. Tožnik je sodeloval kot direktor po lastni volji in brez prisile.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila drugotožena stranka po stečajni upraviteljici in predlaga zavrnitev. Meni, da ni pasivno legitimirana. Sklicuje se na to, da bančna uslužbenka ni imela nobenih pravic dajati izjave v imenu in na račun banke. Tožnik pa je sklepal z banko že posle v letu 2006. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz dveh razlogov: ugotovilo je, da je tožnik vezan na svojo priznano terjatev v stečajnem postopku St ... in da zato nima več pravnega interesa in da niso podani elementi oderuštva oziroma neizkušenosti tožnika kot direktorja gospodarske družbe, ko se je zavezal kot porok. Sodišče se je postavilo na stališče, da bančna uslužbenka nima poslovodnih funkcij in ne more podati pravno relevantnih zavez ob sklepanju pogodbe v smeri, da tožnik ne bi moral izpolniti poroštvene zaveze.

7. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je prijava poroštvene pogojne terjatve tožnika v stečaju drugotožene stranke pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. St ..., pripoznava v tej pravdi oziroma da učinkuje priznana njegova terjatev v stečajnem postopku kot že odločena stvar z učinkom res judicate. Sodišče se napačno sklicuje na sklep VSL I Cpg 1269/2014, saj gre za učinkovanje v stečajnem postopku1. Tožnik ne more več kot upnik v stečaju začeti pravde o terjatvi, katero mu je stečajni upravitelj priznal. Vendar v primeru, ko bi tožnika tožila banka kot poroka po pogodbi o dolgoročnem okvirnem limitu (priloga A2), pa bi imel ugovor ničnosti pogodbe oziroma pogodbenega določila v zvezi s poroštveno izjavo. Zato ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka le iz tega razloga. Tožnik v tej pravdi zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe iz katere bo lahko tožen kot porok.

8. Tako ostane odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožnik uspel s postavljenim tožbenim zahtevkom proti strankam pogodbe in sicer v delu, ki se nanaša na njegovo poroštvo. Sodišče prve stopnje je presojalo zadevo le skozi dejstvo, da je bil v trenutku sklepanja pogodbe tožnik direktor drugotožene stranke, da je že sklenil z banko kreditno pogodbo s podobno vsebino v letu 2006 in da torej ni bil neizkušen in tudi ne v osebni stiski, kar bi lahko ob drugih pogojih pripeljalo do oderuške pogodbe po 119. členu OZ. Vendar pritožba opozarja, da je tožeča stranka sklepanje pogodbe in posledično izvajanje pogodbe prikazovala širše. Že v tožbi je tožnik navajal, da je bila banka poslovni partner drugotožene stranke, kar se vidi iz pogodbe o sodelovanju pri projektu izgradnje, kar sta A. d.d. in B. d.o.o. sklenili istega dne kot pogodbo o dolgoročnem okvirnem limitu (priloga A17 in priloga A2). V pogodbi o sodelovanju pri projektu izgradnje piše, da je ta pogodba sestavni del pogodbe o dolgoročnem okvirnem limitu z dne 24. 7. 2007, ki sta jo sklenila A. d.d., I. d.o.o. in porok F. F. (primerjaj 2. člen Pogodbe A17). Pritožba opozarja, da zato ni mogoče presojati poroštvene izjave kot poroštveno izjavo v običajni kreditni pogodbi, ampak je šlo za poroštveno izjavo pri pogodbi o sodelovanju pri projektu izgradnje in pri pogodbi o dolgoročnem okvirnem limitu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse dokaze (Pogodbe pod A17 sploh ni presojalo, tožnika ni zaslišalo, ni zaslišalo številnih prič, ki so sodelovale pri sklepanju in izvajanju pogodb). Trditev tožnika je, da je bila pogodba o sodelovanju in s tem tudi pogodba o dolgoročnem okvirnem limitu neuravnotežena, ki naj bi imela banka privilegiran položaj že v stipulativni fazi oziroma ob sklepanju. Banka si je zagotovila 20% dobiček (člen 7) in imela nadzor nad izvajanjem pogodbe in izgradnje. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni izreklo o trditvah tožnika, o tem, da je potekalo plačevanje stanovanj ob prodaji tako, da je vsako pogodbo, torej tudi ceno potrdila banka, da je bil denar nakazan banki v poplačilo kredita, da pa je bil DDV odveden na podjetje, ki naj bi šlo tako v stečaj (trditve tožnika) in da je bilo vse tako nastavljeno, da tožnik kot porok nosi vse obveznosti. Banka pa ne nosi izgube po pogodbi o sodelovanju. Nato je predlagal vrsto dokazov, ki jih je sodišče zavrnilo, ker je štelo da niso pravno odločilni.

9. Tožeča stranka tudi graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba standardna in da so vse pogodbe bile takšne, da se je moral pri prvotoženi stranki direktor zavezati kot porok. Pri tem navaja pogodbo, ki jo je sklenila prvotožena stranka s podjetjem D. d.o.o. - v stečaju, nato pritožba prikazuje potek dogodkov s sklepanji 10 aneksov, kot da je šlo za prirejanje bilanc prvotožene stranke. Pritožba prikazuje zadevo tako, kot da je prvotožena stranka vedela, da bo zadeva končana s stečajem drugotožene stranke, da je banka imela vnaprej pripravljen scenarij, da v primeru propada podjetja tožnik odgovarja kot porok. Trdi tudi, da je že v stipulativni fazi opominjal pristojne na banki, da nima denarja oziroma premoženja in da takšna zveza nima pomena. Sodišče pa je nato odgovorilo, da bančna uslužbenka ne more o tem odločati in da četudi bi mu zagotovila, da mu ne bo treba nič plačati, to ne more učinkovati. Vendar je pri presoji celotnega posla pomembno, kako so potekali dogovori na banki. Tako ni nepomembno ob drugih zatrjevanih okoliščinah, ali so bančna uslužbenka in vodja projekta na banki vedeli, da tožnik nima nobenega premoženja in mu zagotovili, da mu kot poroku tega ne bo treba plačati. Tožnik tako smiselno zatrjuje nedopustnost nagiba ob sklepanju pogodbe, kar ureja drugi odstavek 40. člena OZ. Nedopustnost nagibov, zaradi katerih sta stranki sklenili pogodbo, je treba presojati glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku sklepanja pogodbe in ne kasneje2. Vendar če bo tožnik v nadaljevanju postopka dokazal, da je šlo za pogodbo o sodelovanju in ne le za pogodbo o dolgoročnem okvirnem limitu, da je imela banka prevladujoč položaj in je odločala, pri tem pa ni nosila bremena izgube, pri čemer naj bi delavci banke zagotovili tožniku, da mu ne bo treba plačati ničesar in da so vedeli, da nima premoženja, pa lahko pripelje do rezultata, da je bila cavsa oziroma nagib o sklepanju pogodb nedopusten. Če pa bo v nadaljevanju postopka prvotožena stranka dokazala, da ni šlo za takšno nedopustno ravnanje, ampak za posel, ki ni bil ekonomsko uspešen zaradi zloma nepremičninskega trga, pa ne moremo govoriti o nedopustni podlagi. Pritožniku je treba tudi odgovoriti, da v pritožbi navaja vrsto razlogov, ki jih lahko opredelimo kot napake volje (zavajanje, zmota, nevednost), kar pa je lahko samo izpodbojen posel, za kar pa ni več odprtega materialno pravnega roka za izpodbijanje.

10. Dejstvo, da tožnik zahteva samo ničnost poroštvene izjave iz pogodbe o dolgoročnem okvirnem limitu in ne ničnosti obeh pogodb, še ne pomeni, da je treba ugotoviti ničnosti celotne pogodbe. S tem ko zahteva samo ničnost poroštvene izjave, je še vedno zahtevek možen, saj zahteva manj, kot bi bila ničnost cele pogodbe. Pritožniku pa je treba odgovoriti, da v kolikor graja način poslovanja banke med izvajanjem pogodbe, pa kot podjeteje od pogodbe ni odstopil oziroma ni zahteval drugačne izpolnitve pogodbe, pa tega več ne more uveljavljati z zahtevkom za ničnost pogodbe v sklenitveni fazi3. 11. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede na zatrjevano materialno pravno podlago, je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje zasliši tožnika in predlagane priče zlasti o stipulativni fazi pogodbe, pa tudi o sami pogodbi o sodelovanju pri projektu izgradnje v povezavi s pogodbo o dolgoročnem okvirnem limitu. Če bo postopek pokazal, da je ob sklepanju pogodbe tožnik kot direktor podjetja vedel, da se zavezuje kot solidarni porok za obveznosti družbe, da pa se je zaradi padca cen nepremičnin posel izjalovil, pa tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Če pa bo dokazni postopek pokazal, da je imela prvotožena stranka prevladujočo vlogo že ob sklepanju pogodbe in prispevki sodelujočih niso bili enaki, banka pa je načrtovala stečaj podjetja, tožniku pa so zagotovili, da mu ne bo treba plačati obveznosti, če nastopi poroštvo, pa bo treba odločiti ali gre za dopusten nagib ob sklepanju pogodbe, ki pa ima lahko za posledico ničnost pogodbe. Če je prvotožena stranka ves čas posel peljala tako, da bodo obveznosti zlasti bremenile drugotoženo stranko, da je davčne obveznosti vodila na drugotoženo stranko, prvotožena pa je imel le neto kupnine, s prirejanjem aneksov pa naj bi celo vplivale na lastne bilance, takrat pa bo treba odločati tudi ob upoštevanju teh dejstev. Tožniku pa je treba odgovoriti, da če svojih trditev ne bo dokazal, pa samo dejstvo, da ni imel posebnega premoženja, razen poslovnega deleža na družbi in plače, še ne pomeni, da bi nastopili pogoji za oderuštvo po 119. členu OZ. V tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni kaj očitati.

12. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.

1 Enako tudi v I Cpg 22/2015, I Cpg 5/2013. 2 Primerjaj sklep VS RS III Ips 19/2015. 3 Primerjaj III Ips 19/2015.