Jedro

Posest stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari (to je le dejanska manifestacija posesti), ampak je dejanska oblast nad stvarjo (70. člen ZTLR). Tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost, dostopnost stvari posestniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tretji toženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec motil tožečo stranko v njeni zadnji mirni posesti parkirišča ter skupnih delov, objektov in naprav stanovanjske hiše B. 7 in 9, L., s tem, da je zamrežil parkirno mesto št. 51 na parkirišču ob stanovanjski hiši na B. 7 in 9, L. in od 8.6.1997 tožeči stranki preprečuje dostop, dovoz in uporabo parkirišča ter skupnih delov objektov in naprav stanovanjske hiše B. 7 in 9 (enako drugi toženec parkirno mesto št. 51, pravilno 56; tretji in četrti toženec št. 44; četrti toženec št. 50; peta toženka pa št. 55). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s parkirnih mest št. 51, 56, 44, 50 in 55 na parkirišču ob stanovanjski hiši na B. 7 in 9, L. na svoje stroške odstranijo mrežo in dopustijo tožečim strankam dostop, dovoz in uporabo skupnih delov, objektov in naprav stanovanjske hiše B. 7 in 9, L.; da se jim v bodoče prepoveduje s takimi ali podobnimi ravnanji motiti posest tožeče stranke, da ne bo izvršbe ter da so toženci dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (pravilno: sklepa) sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvemu in tretjemu tožencu pravdne stroške, odmerjene v skupnem znesku 543,74 EUR v roku 15 dni (II. točka izreka).

Zoper izpodbijani sklep se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v delu, ki se izpodbija s pritožbo, glede ugovora kršitev pravdnega postopka pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper ostale tožence (5, 6, 7, 8, in 9) meritorno odločiti in ne bi smelo šteti tožbe v tem delu za umaknjeno. Sklicuje se na sklep sodišča druge stopnje II Cp 3960/2008 z dne 3. 12. 2008, v katerem je sodišče odločilo, da je tožbeni zahtevek določen tudi, če ni navedbe, kje naj bi kateri od tožencev imel svoj parkirni prostor. Z domnevo umika zaradi nedostave navedenih podatkov je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Nadalje v pritožbi v bistvenem navaja, da je na podlagi izvedenih dokazov možno nesporno zaključiti, da je vse do sporne zamrežitve parkirnih prostorov lahko ta parkirna mesta uporabljala tudi tožeča stranka; dejstvo, da je bilo parkirnih mest manj kot stanovanj, in dejstvo, da je na parkirišču lahko parkiral kdo tretji, je nepomembno; en dan je en ostal brez parkirnega mesta, drug dan nekdo drug; bistveno je, da ni nikoli nekdo imel vsak dan zagotovljeno parkirno mesto, nekdo pa nikoli; toženci so z zamrežitvijo parkirnih prostorov in nastavitvijo ključavnic na vsak posamezen garažni boks tožeči stranki onemogočili njen dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad skupnimi parkirnimi mesti, ki so bila dotlej v njihovi soposesti; odločitev je v nasprotju z materialnim pravom (80. člen ZTLR) in sodno prakso (II Cp 1308/99, II Cp 1803/98, I Cp 2019/00 in I Cp 1210/00); vsi dokazi potrjujejo, da je tožeča stranka sporna parkirna mesta imela v soposesti vse do motilnega ravnanja tožencev; zmotna pa je tudi ugotovitev, da se z zamrežitvijo ni spremenila dostopnost do drugih skupnih delov in naprav pod ploščadjo. Priglasila je pritožbene stroške.

Tretji toženec je na pritožbo odgovoril. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi glede ostalih tožencev izdati meritorno odločitev, sodišče druge stopnje navaja, da odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka v delu, ki se nanaša na petega, šestega in osmega toženca ter sedmo in deveto toženko, ni predmet izpodbijane odločitve. Navedena odločitev je zaobsežena v sklepu sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2008, ki je v tem delu postal že pravnomočen (r. št. 46). Navedeni toženci v predmetnem postopku tako ne nastopajo več na strani tožene stranke in se izpodbijana odločitev nanje ne razteza. Zaradi navedenega so v tej smeri podane pritožbene navedbe brezpredmetne.

V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja zahtevek za motenje posesti parkirnih mest št. 51, 56, 44, 50 in 55. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi imela navedena parkirna mesta v (so)posesti.

Do sodnega varstva posesti pred njenim motenjem oziroma odvzemom je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari; da je bila posest zares motena; da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest; da njeno dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje, in da je to dejanje samovoljno in protipravno (določbe V. poglavja Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Posest stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari (to je le dejanska manifestacija posesti), ampak je dejanska oblast nad stvarjo (70. člen ZTLR). Tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost, dostopnost stvari posestniku.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila (so)posestnica spornih parkirnih prostorov, je materialnopravno pravilen. S takšno dokazno oceno se sodišče druge stopnje strinja. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča druge stopnje nista podana zlasti kriterija izključujočnosti in dostopnosti. Izključujočnost pomeni možnost izključevanja tretjih od (so)uporabe stvari, dostopnost pa, da ima (so)posestnik lahko, kadar to hoče, vedno možnost stvar (so)uporabljati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sporno parkirišče uporabljali in tam parkirali tudi tretji oziroma kdorkoli je hotel, ker je bilo parkirišče odprto in dostopno z javne ceste. Te dejanske ugotovitve pritožba niti ne izpodbija in zmotno navaja, da dejstvo, da je na parkirišču lahko parkiral tudi kdo tretji, v obravnavani zadevi ni pomembno. Zaradi navedenega je očitno, da spornega parkirišča ni uporabljal zaključen krog oseb, ampak tudi nedoločene tretje osebe. Tretji torej niso bili izključeni od uporabe spornega parkirišča. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je njen pravni prednik lahko parkiral takrat, ko je hotel in želel, ker parkirišč ni bilo dovolj niti za stanovalce. Tudi v pritožbi tožeča stranka navaja, da je en dan eden ostal brez parkirnega mesta, drugi dan pač nekdo drug ter da ni imel nekdo vsak dan zagotovljenega parkirnega mesta, nekdo pa nikoli. Čim je tako, kot je bilo navedeno, pa ni utemeljen materialnopravni zaključek, da je imel pravni prednik tožeče stranke nad spornimi parkirnimi prostori dejansko oblast, torej (so)posest. Ker je (so)posest ključni element sodnega varstva pred motenjem posesti, ugotovljeno dejansko stanje pa ne daje opore za zaključek, da je pravni prednik tožeče stranke imel soposest, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na v pritožbi citirane judikate (II Cp 1308/99, II Cp 1803/98, I Cp 2019/00 in I Cp 1210/00). Obravnavani primer ni enak primerom, ki so predmet citiranih judikatov. Razlikuje se namreč v okoliščini, da v obravnavani zadevi tožeča stranka ni dokazala, da bi njen pravni prednik nad zahtevanim predmetom varstva sploh imel (so)posest, v citiranih judikatih pa je stranka dokazala, da je imela soposest nad zahtevanim predmetom varstva, zato ji je sodišče tudi nudilo varstvo pred motenjem posesti, glede na dotedanji način izvrševanja posesti.

Končno se sodišče druge stopnje strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje glede dostopnosti do skupnih delov, objektov in naprav. Tudi v tem delu se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 424. členom ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (152. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tretji toženec, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).