Up-177/04 - 6

8. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 34/2003 z dne 16. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2152/2001 z dne 8. 11. 2002 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1/2001 z dne 4. 10. 2001 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pa zavrže.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnice (tožnica v delovnem sporu) zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je to potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov pritožničine delodajalke (tožena stranka v delovnem sporu), na podlagi katerih je bil pritožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi navaja, da ji očitana disciplinska kršitev ni bila nikoli dokazana, sicer pa naj bi ji bil izrečen povsem nesorazmeren disciplinski ukrep. Meni, da je bila kot pripadnica druge narodnosti žrtev nacionalne nestrpnosti in diskriminacije.

Izpodbijanim odločitvam očita tudi, da odstopajo od siceršnje sodne prakse. Zatrjuje kršitve 14., 22. in 49. člena Ustave. Z navedbami, da so ji bile človekove pravice kršene tudi zaradi dolgotrajnosti sojenja, smiselno uveljavlja tudi kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnice, da ji očitana disciplinska kršitev ni bila nikoli dokazana in da ji je bil izrečen nesorazmerno strog disciplinski ukrep, gre razumeti kot očitek nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. S takšnimi očitki pritožnica pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih sodbah ni. Pritožnica sicer zatrjuje, da naj bi bile odločitve sodišč v neskladju z 49. členom Ustave, vendar teh svojih očitkov z ničimer ne utemelji. Povsem pavšalni so očitki pritožnice o diskriminaciji na podlagi pritožničine narodnosti. Prav tako pa v tej zadevi ne gre za primer, ko bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena, temelji pa na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni.

4.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnice o odstopu od sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju sodnega varstva pravic, je lahko namreč kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse. Pritožnica pavšalno navaja, da odločitev sodišč ni v skladu z enotno in ustaljeno sodno prakso, konkretno pa se sklicuje le na odločbo prvostopenjskega sodišča v zadevi št. Pd 160/94. S tem očitka o odstopu od sodne prakse, naslovljenega tudi na Vrhovno sodišče, ne more izkazati. Očitek o odstopu od sodne prakse je namreč mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč višje ali vsaj iste stopnje. Zato je ta očitek pritožnice neutemeljen.

5.Pritožnica smiselno uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker je sodni postopek, v katerem naj bi ji bila kršena ta pravica, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnica ni izčrpala, ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko namreč ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

6.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik ne navaja nobenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prvega alineje drugega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan