Jedro

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka (Vlada RS) ponovno imenovala tožnika (višjega upravnega delavca) in to v drugačen naziv, v katerega je bil imenovan že pred tem (v letu 1990), saj se vsebina njegovega dela, ki ga je prej opravljal in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti posamičnega akta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 843/96-17 z dne 9.3.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 25.4.1996, s katero ga je tožena stranka pogojno imenovala za pomočnika direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je tožniku že po samem zakonu prenehalo delovno razmerje v kazensko poboljševalnem zavodu Zaporih K., zaradi ukinitve upravnega organa. Pri tem se sklicuje na določbe 22. in 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94; v nadaljevanju: ZODPM), po katerih so bili kazensko-poboljševalni zavodi ukinjeni kot državni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje in so nadaljevali z delom kot notranje organizacijske enote Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Delavcem, ki so opravljali naloge v tem ukinjenem upravnem organu, pa je bilo zagotovljeno, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu. Določba 26. člena ZODPM torej omogoča delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem upravnem organu le, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu, brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. To izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 55. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I; v nadaljevanju: ZDDO). Ta določa, da prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela. V takem primeru s prenehanjem delovnega razmerja avtomatično preneha tudi z imenovanjem pridobljeni status. Tožnik ne osporava, da je bil z izpodbijano odločbo imenovan v status, ki je po položaju in nalogah enak njegovemu položaju pred ukinitvijo Zaporov K. Iz podatkov v upravnih spisih tudi ne izhaja, da bi imel tožnik takšno stopnjo strokovne izobrazbe, kot je za pomočnika direktorja vodje oddelka določena v spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Glede na postopek, ki je predviden za imenovanje višjih upravnih delavcev, je izpodbijana odločba sicer posamičen akt, toda ni upravni akt, za katerega bi veljale določbe 3. odstavka 206. člena oziroma 3. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o obrazložitvi kot obveznem sestavnem delu odločbe. Zato z vidika postopka odločba o imenovanju ni nezakonita, ker vsebuje le obrazložitev, da je izdana na predlog direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Zakon vladi ne nalaga, da imenovanje višjega upravnega delavca obrazloži. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so nejasni in v nasprotju s podatki v spisu. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 13.9.1996, v kateri je ta predlagala, da sodišče s sodbo odpravi izpodbijano odločbo. Sklicuje se na primer, obravnavan v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. U 1156/95-6. Zakon inštituta pogojnega imenovanja delavca ne pozna. ZDDO ne vsebuje podrobnejših določb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Izpodbijana sodba se v svojih razlogih omejuje zgolj na formalno-pravne elemente tega upravnega spora, zanemarja pa bistvene elemente, da je ostal na istem delovnem mestu, da po vsebini in obsegu opravlja enako delo in v istem kraju. V konkretnem sporu gre za organizacijske spremembe celotnega sistema izvrševanja kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji. Zato ni mogoče trditi, da so bili kazensko-poboljševalni domovi ukinjeni in da je zaposlenim prenehalo delovno razmerje. Gre za poseben ukrep zakonodajalca, ki v bistvu ohranja sedanje stanje, le da so v zvezi z novo ureditvijo vsi ti domovi v državi administrativno podrejeni novemu upravnemu organu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 3. člena ZUS in štelo izpodbijano odločbo tožene stranke za posamični akt, ki pa ni upravni akt. Toda to še ne pomeni, da je tak akt lahko tako pomanjkljivo obrazložen, da onemogoča učinkovito sodno varstvo. Ne glede na to, da ZDDO ne določa, da bi morala vlada svojo odločitev obrazložiti, pa Ustava RS zagotavlja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen). To pa pomeni, da mora biti tudi akt vlade o imenovanju višjega upravnega delavca toliko obrazložen, da je iz njega razvidno, zakaj je izdan. Le tako je tistemu delavcu, o katerem imenovanju se je odločalo, zagotovljeno učinkovito izpodbijanje akta in sodno varstvo, sodišču pa presoja zakonitosti tega akta.

Izdana odločba tožene stranke je po presoji pritožbenega sodišča tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, kot utemeljeno zatrjuje tožnik v tožbi in pritožbi, zakaj ga je tožena stranka ponovno pogojno imenovala v naziv, saj se vsebina njegovega dela, ki ga je že prej in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba (ki vsebuje le razloge, zakaj je tožnik imenovan pod pogojem), četudi kot posamični akt, onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis.

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je Upravno sodišče oprlo tudi na Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije z izvrševanje kazenskih sankcij (brez navedbe datuma izdaje). Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da se je tožena stranka pri njeni izdaji oprla le na določbe 1. odstavka 15. člena in 1. odstavka 19. člena ZDDO, ne pa tudi na določbe tega pravilnika. Sicer pa iz upravnih spisov izhaja, da je direktorica Uprave republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij pravilnik izdala 25.7.1996, to je po izdaji izpodbijane odločbe z dne 25.4.1996. Zato ta pravilnik ni mogel biti podlaga izpodbijane odločbe o pogojnem imenovanju tožnika za pomočnika direktorice navedene uprave.

Ker odločba tožene stranke nima razlogov o tem, zakaj je tožnik imenovan za pomočnika direktorice, je nezakonita, saj je ni mogoče preizkusiti. Prvostopno sodišče, ki se je v svoji obrazložitvi sklicevalo na pravilnik, ki ni mogel biti podlaga izpodbijani odločbi, je zato kršilo pravila postopka, ko je tožnikovo tožbo zoper takšno odločbo tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da na podlagi 74. člena ZUS opravi nov postopek.