Jedro

Vzdrževalec ceste oziroma cestno podjetje, ki je prevzelo dolžnost vzdrževanja ceste, je dolžan s ceste odstraniti vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa. Glede na to, da se je na cestišču v času nesreče nahajala večja količina peska (na prisotnost peska na tem delu pa je bil predhodno večkrat opozorjen s strani udeležencev v prometu), te obveznosti očitno ni izpolnil. Zgolj z rednim pregledovanjem ceste se svoje odgovornosti še ne more razbremeniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo 10.130,99 EUR s pp ter povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 486,09 EUR.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba opozarja na določbe 5., 8. in 2. odst. 40. čl. Zakona o javnih cestah (ZJC), po katerih je treba ceste vzdrževati tako, da je v vsakem trenutku zagotovljeno varno odvijanje prometa. Takšna zahteva izhaja tudi iz 14. čl. Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Pravilnik), ki določa, da je treba v primerih, ki lahko ogrožajo cesto ali promet na njej, pogostost in obseg pregledov prilagoditi razmeram. Poleg tega Pravilnik kot podzakonski akt ne sme ožati obveznosti, ki jih nalaga zakon. Pritožba se zato ne strinja s stališčem sodišča, da druga tožena stranka v vmesnem času med rednimi pregledi ne odgovarja za stanje cestišča, saj je to v nasprotju z namenom zakona. Poleg tega je bilo drugi toženki znano, da se na kritičnem odseku nabira pesek v količini, ki ogroža varnost pri uporabi ceste. Izvajanje pregledov v količini, kot jo določa Pravilnik, zato ne more izključiti njene odgovornosti. Iz dnevnika pregleda ceste in dela preglednika z dne 16.5.2005 izhaja, da je treba na tem odseku popraviti bankine ali pa narediti mulde, tožnik pa je izpovedal, da je to bilo urejeno mesec dni po nesreči. Tudi priča G. je potrdila, da so že imeli klice zaradi peska na cestišču na tem odseku. Kljub temu da jim je bila problematika peska znana, pa ni bil postavljen noben opozorilni znak ali signalizacija (zaradi nevarnosti zdrsa ali obnove bankin), niti ni toženka dokazala, da je sprožila postopke za postavitev ustrezne signalizacije. Ob upoštevanju, da se je 24 ur po izvedenem pregledu na cesti nahajala takšna količina peska (da ga je bilo res veliko, sta izpovedala tožnik in priča policist K.), pritožba zaključuje, da pri drugi toženki svoje dolžnosti vzdrževanja niso izvajali in pri tem dodaja, da je eno izpolnjevanje dnevnikov, drugo pa vprašanje, ali je bilo delo res izvedeno. Pritožba izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da je za nesrečo odgovoren izključno tožnik. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku in policistu K., da se peska pred ovinkom ni videlo, niti se ni opredelilo do njegove izpovedi, da je vozil le 40 km/h, čeprav je omejitev 90 km/h. Opozarja na nasprotja v izpovedi priče K., ko je sprva navedla, da ji je tožnik pripeljal po njenem voznem pasu, v isti sapi pa, da se je tožnik zaletel v bok avta. Obrazložitev sodbe je v tem delu v medsebojnem nasprotju, saj je sodišče na strani 3 sodbe jasno zapisalo, da verjame tožniku, da ga je zaradi peska na cestišču zaneslo na nasprotni vozni pas.

(3) Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ocenilo, da drugi toženki ni mogoče očitati opustitve rednega vzdrževanja ceste, na kateri je 26.5.2005 prišlo do prometne nesreče. Dokazala je namreč, da je preglede na spornem odseku izvajala najmanj dvakrat tedensko, tako kot ji nalaga 14. čl. Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. list RS, št. 62/98, v nadaljevanju Pravilnik). Odsek je bil nazadnje pregledan in očiščen dan pred nesrečo, za stanje ceste v vmesnem času med dvema pregledoma pa naj ne bi odgovarjala. Kaj več, kot je storila, po stališču sodišča prve stopnje od nje ni mogoče zahtevati.

(6) Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi in ga pritožba utemeljeno graja. Javne ceste je treba vzdrževati tako, da je zagotovljeno varno odvijanje prometa (2. odst. 40. čl. Zakona o javnih cestah, Ur. list RS, št. 29/97, ZJC), obseg in način rednega vzdrževanja pa podrobneje ureja Pravilnik. Ta v 23. čl. vzdrževalcu ceste nalaga čiščenje ceste tako, da s cestišča odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa. Glede na to, da se je na mestu nesreče na cesti nahajala večja količina peska v dolžini 27,4 m in širine 1 m (glej policijsko skico, priloga A1 v priloženem spisu Pr 488/07), kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, cesta očitno ni bila očiščena kot bi morala biti. Tožnik drugi toženki zato utemeljeno očita opustitev dolžnega ravnanja, ki (načeloma) vodi do njene odškodninske odgovornosti (131. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Z rednim pregledovanjem ceste dvakrat tedensko se svoje odgovornosti še ne more razbremeniti, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Cesto bi morala namreč pregledovati tako pogosto, da je njihov nadzor oziroma vzdrževanje učinkovito. Notranja organizacija dela oziroma način doseganja tega cilja je stvar druge toženke, zato ne more biti upošteven argument prvostopenjskega sodišča, da bi strožje zahteve presegle njene zmogljivosti. Določba tretjega odst. 14. čl. Pravilnika, po kateri se pregledi tovrstnih cest (regionalna cesta II. reda) opravljajo najmanj dvakrat tedensko, predstavlja le minimum, ki pa v obravnavanem primeru očitno ni zadoščal, saj se je na cesti kljub temu nahajal pesek, ki je ogrožal udeležence v prometu. Glede na izpoved bivšega delavca druge toženke I. G. (list. št. 48 in 49), da so jih udeleženci v prometu v preteklosti že opozorili, da se na tem odseku nahaja pesek, bi morala druga toženka sporen odsek gotovo nadzorovati bolj skrbno, tako da do nabiranja peska (v takšni količini) ne bi prišlo oz. bi morala odstraniti vzrok nabiranja tega peska. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da se druga toženka poklicno ukvarja z vzdrževanjem cest in se zato skrbnost njenega ravnanja presoja strožje, po merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. čl. OZ). Po stališču pritožbenega sodišča je zato napačen zaključek, da je druga toženka z izkazanimi pregledi dvakrat tedensko izpolnila prevzeto obveznost rednega vzdrževanja javnih cest, zaradi česar ne more biti odgovorna za nastalo nesrečo. (7) Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča se sodišče prve stopnje ni (podrobneje) ukvarjalo z ugovorom tožene stranke, da je vzrok za nesrečo prehitra vožnja tožnika (motorista), ki ni bila prilagojena razmeram na cesti, ne pa nasut pesek. Na podlagi izpovedi voznice nasproti vozečega vozila H. K. (list. št. 49 in 50), da je tožnik v prvem ovinku vozil po nasprotni strani cestišča, v drugem ovinku pa se (neuspešno) poskušal umakniti na svoj vozni pas, je na hitro zaključilo, da je tožnikov padec mogoče pripisati izključno njegovi nepravilni vožnji.

Kaj je bil vzrok za oplazenje, bo mogoče zanesljivo ugotoviti s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke (243. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP), ki ga je (glede na njeno dokazno breme) predlagala tožena stranka. Šele na podlagi njegovih ugotovitev o načinu in hitrosti tožnikove vožnje bo mogoče zaključiti, ali ga je na nasprotno vozišče zaneslo zaradi peska na cestišču oziroma tudi zaradi tega, temu ustrezno pa bo morda prišla v poštev določba o deljeni odgovornosti (171. čl. OZ).

(8) Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava vprašanje vzročne zveze ostalo neraziskano, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera namreč ocenjuje, da bi bila z dopolnitvijo dokaznega postopka na obravnavi ter (eventualno) spremembo odločitve v korist tožnika pravdnim strankam kršena pravica do dvostopenjskega sojenja (25. čl. Ustave RS).

(9) Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.