Jedro

Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja – razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.

Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali mobilni telefoni, ki jih je uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 2.225,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodba sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dopustilo spremembo tožbe z dne 23. 6. 2020 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka toženo stranko terjala za plačilo 386.609,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 13.389,01 EUR (III. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

2. Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pravočasno pritožila zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točko izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanemu delu potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe

4. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je kolektivna organizacija, ki upravlja pravice avtorjev in založnikov del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov v primeru reproduciranja avtorski del za privatno in drugo lastno uporabo ter fotokopiranja preko obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP. Od tožene stranke je terjala plačilo nadomestila za fotokopiranje avtorskih del z mobilnimi telefoni, ki jih je tožena stranka uvozila v Republiko Slovenijo v letih 2016, 2017 in 2018.

Pravica do nadomestila po 37. členu ZASP

5. Avtor ima pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje svojega dela, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP (prvi odstavek 37. člena ZASP). S fotokopiranjem so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja, z napravami za tonsko in vizualno snemanje so izenačene druge naprave, ki omogočajo isti učinek (peti odstavek 37. člena ZASP).

6. Če gre za reproduciranje avtorskih del za privatno in drugo lastno uporabo, imetnik pravic upravlja svoje pravice na že objavljenih avtorskih delih le prek kolektivne organizacije (obvezno kolektivno upravljanje), ki ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do nadomestila iz 37. člena ZASP (9. člen v zvezi s šestim odstavkom 48. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic – ZKUASP). Sodišče prve stopnje je štelo, da med strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka kolektivna organizacija, ki na podlagi dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 28. 6. 2007 kolektivno upravlja pravic avtorjev in založnikov del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov v primeru reproduciranja avtorski del za privatno in drugo lastno uporabo ter fotokopiranja preko obsega iz 50. člena ZASP (priloga spisa A3).

7. V skladu s prvim odstavkom 38. člena ZASP so zavezanci nadomestila proizvajalci naprav za tonsko in vizualno snemanje, proizvajalci naprav za fotokopiranje, proizvajalci praznih nosilcev zvoka ali slike ter imetniki naprav, ki ponujajo odplačno fotokopiranje. Poleg proizvajalcev so solidarno zavezani tudi uvozniki naprav in nosilcev, razen če je uvoz namenjen za privatno in nekomercialno uporabo kot del njihove osebne prtljage. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb pravdnih strank štelo, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Dejstvo, da je bila v obdobju 2016 do 2018 uvoznica mobilnih telefonov Apple Iphone 4, CAT B30, CAT S60, SONY Experia, HTC Desire, NOKIA 2 in NOKIA 105, je štelo za priznano.

8. Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju dokaznega postopka osredotočilo na preizkus utemeljenosti navedb tožeče stranke, da mobilni telefoni, ki jih je v obdobju 2016 – 2018 uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Za razjasnitev in ugotovitev navedenega dejstva je izvedlo dokaz s sodnim izvedencem računalniške stroke dr. A. A. Ker je s pomočjo sodnega izvedenca ugotovilo, da navedene funkcionalnosti ne omogočajo, se posledično ni spustilo v presojo pogoja privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP in presojo predpostavk za odmero zahtevane višine nadomestila iz 37. člena ZASP v zvezi s 46. členom ZKUASP.

Reproduciranje

9. Obveznost plačila nadomestila po 37. členu ZASP izhaja iz materialne avtorske pravice, ki varuje premoženjske interese avtorja. Ena izmed njenih temeljnih oblik je prav pravica reproduciranja, ki jo ureja 23. člen ZASP. Po navedenem določilu je pravica reproduciranja izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki (prvi odstavek 23. člena ZASP). Delo se reproducira zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve oziroma izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranja, tonskega ali vizualnega snemanja ter shranitve v elektronski obliki (drugi odstavek 23. člen ZASP).

10. Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja – razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.

11. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali mobilni telefoni, ki jih je uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju. In sicer na mobilne telefone Apple Iphone 4, CAT B30, CAT S60, SONY Experia, HTC Desire, NOKIA 2 in NOKIA 105, obdobje od 2016 do 2018 in slovenski trg.

12. Predmet pritožbene presoje je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mobilni telefoni Apple Iphone 4, CAT B30, CAT S60, SONY Experia, HTC Desire, NOKIA 2 in NOKIA 105 niso omogočali fotokopiranju podobne tehnike reproduciranja, in sicer tehniko skeniranja. Kot nadalje tudi ugotovitev, da je učinek reprodukcije dokumentov z navedenimi mobilnimi telefoni po kvaliteti neprimerljiv s skeniranjem dokumentov v pravem skenerju ali fotokopirnem stroju.

Mobilni telefoni, vključeni v presojo

13. Sodišče prve stopnje je v presojo vključilo mobilne telefone Apple Iphone 4, CAT B30, CAT S60, SONY Experia, HTC Desire, NOKIA 2 in NOKIA 105. Tožeča stranka prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priznala, da je tožena stranka navedene modele mobilnih telefonov uvažala na slovenski trg v obdobju 2016 – 2018.

14. Pritožnica pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka družba, ki se ukvarja s telekomunikacijami in med drugim svojim naročnikom in končnim kupcem prodaja mobilne telefone, pri čemer nekaj od teh mobilnih telefonov kupi v Sloveniji, nekaj mobilnih telefonov pa uvozi iz drugih držav.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka naštela, konkretno katere znamke in modele mobilnih telefonov je imela v svoji ponudbi v obdobju 2016 – 2018 in za njih predložila uporabniške priročnike. Hkrati je tudi naštela, katere od znamk mobilnih telefonov ni uvažala, in za njih predložila naročila za nakup pri prodajalcih v Sloveniji. Tožeča stranka tem navedbam in predloženim dokazom tožene stranke nikoli ni argumentirano nasprotovala in tudi ni podala nasprotnih navedb in dokazov, s katerimi bi jih konkretno izpodbijala. Tudi ni navedla nobenih takšnih dejstev oziroma okoliščin, ki bi neposredno ali vsaj posredno kazale na to, da tožena stranka uvaža kakšne druge znamke ali modele mobilnih telefonov, poleg tistih, ki jih je imela v svoji ponudbi. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Procesno korektno bi bilo, če bi sodišče prve stopnje zapisalo, da šteje za priznano dejstvo, katere mobilne telefone je imela tožena stranka v svoji ponudbi v obdobju 2016 – 2018 in katerih ni uvažala. Vendar je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje potem moralo opraviti poizvedbe, katere mobilne telefone je tožena stranka uvažala. Navedbe o tem, katerih konkretnih znamk mobilnih telefonov ni uvažala, so ostale nereprekane, hkrati nobena od strank ni trdila, da tožena stranka poleg tistih v ponudbi uvaža še kakšne druge znamke ali modele mobilnih telefonov, kot tudi ne, da ima v ponudbi še kakšne druge znamke in modele mobilnih telefonov. Nadalje se je glede teh konkretnih modelov izvedel celotni dokazni postopek in o njih se je opredelil tudi sodni izvedenec, čemur tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje konkretno ni oporekala oziroma ni zahtevala dopolnitve glede katerih drugih konkretnih modelov. Glede na podatke, razkrite v postopku, bi morala tožeča stranka podati ustrezno konkretiziran dokazni predlog za poizvedbo o uvozu. Temu ne ustreza pavšalen in poizvedovalen predlog, pri katerem vztraja še v pritožbi, in sicer, da bi se morala na FURS opraviti poizvedba, ali in katere mobilne telefone (katero znamko in model) je tožena stranka v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2018 uvozila v Republiko Slovenijo.

16. Kaj želi doseči tožeča stranka s pritožbenimi razlogi glede nerelevantnosti deklaracije proizvajalca v zvezi s tehniko reproduciranja, ni jasno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje – Uredba v 4. členu določa, da se nadomestilo plačuje za napravo, ki po deklaraciji proizvajalca omogoča fotokopiranje ali podobno tehniko reproduciranja. Po eni strani tožeča stranka v pritožbi zagovarja stališče, da ni pomembno, kaj je glede funkcije skeniranja navedeno v deklaraciji in terja od sodišča, da se navedeno podzakonsko določilo razlaga v skladu z ZASP, ki takšnega pogoja ne določa. Po drugi strani pa utemeljuje svoje upravičenje do nadomestila na podlagi istega določila Uredbe in terja od sodišča, da ostane znotraj njegovega pomenskega okvira. Ker se sodišče prve stopnje v odmero višine nadomestila ni spustilo, z navedenim pritožbenim očitkom tožeča stranka ne more doseči drugačne odločitve. Ni pa relevanten za presojo skeniranju podobne tehnike reproduciranja in njegovih učinkov, ker odločitev sodišča prve stopnje ni oprta zgolj na deklaracije proizvajalcev mobilnih telefonov. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno navedlo, da je sodni izvedenec pregledal celotno spisovno gradivo, zlasti preveril uporabniške priročnike v spisu, in na spletu pridobil še druge podatke, ki jih je potreboval za izdelavo mnenja (26. točka obrazložitve). In navedeno za pritožbo ni sporno.

17. Skozi celoten postopek pred sodiščem prve stopnje je bilo povsem jasno, na podlagi katere dokumentacije je sodni izvedenec podal ugotovitve. Za nobenega od presojanih modelov ni tožeča stranka po dopolnitvi mnenja in ustnem zaslišanju trdila, da so ugotovitve sodnega izvedenca glede relevantne funkcionalnosti zmotne. Tudi ni za kateregakoli od presojanih modelov zahtevala dodatnih pojasnil oziroma preverjanja relevantne funkcionalnosti ne v smislu ponovnega pregleda listin ne v smislu oprave pregleda. Tudi ni navedla nobenega razloga, ki bi vzbudil dvom v izvedensko mnenje in posledično terjal pregled kateregakoli od modelov. Upoštevajoč navedeno je zato neutemeljen pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu ustrezne tehnične stroke ni naložilo pregleda vseh mobilnih telefonov, ki jih je tožena stranka uvozila na slovenski trg v obdobju 2016 - 2018, na podlagi katerega bi podal mnenje, ali omogočajo reproduciranje, podobno fotokopiranju oziroma skeniranju.

<em>Podobna tehnika reproduciranja</em>

18. Sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz tega, da fotokopiranju podobno tehniko reproduciranja predstavlja tudi skeniranje, pri katerem naprava (klasični ploski skener) nima funkcije tiskanja na papir. Glede primerjave tehnike skeniranja s skenerji in tehnike slikanja dokumentov z mobilnimi telefoni (ki ji po mnenju sodnega izvedenca težko rečemo skeniranje, saj gre zgolj za imitacijo, navidezno skeniranje) je sledilo obrazloženim razlogom, ki jih je navedel sodni izvedenec, in na podlagi katerih je podal mnenje, da se v izvedbi in postopku navedeni tehniki precej razlikujeta.

19. Pritožba razlogov sodnega izvedenca, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo, konkretno ne izpodbija, s sklicevanjem na relevantnost učinka jim zgolj odreka relevantnost pri presoji. V pritožbi namreč v zlasti uveljavlja, da ni bistveno, ali sta tehniki reproduciranja enaki oziroma podobni, ampak je relevanten enak oziroma podoben učinek posamezne tehnike reproduciranja. Razlogov o različnih tehnikah tožeča stranka tudi ne more izpodbiti zgolj z opozorilom na izvedenčevo ugotovitev<em> „da so skenerji prešli na slikanje dokumenta in praktično vsebujejo kamero, ki namesto skeniranja slika dokument“</em>, ker je bila podana v kontekstu pojasnil razvoja opreme in razlike med klasičnim in optičnim skeniranjem, sam sodni izvedenec pa jo je v ustnem zaslišanju označil kot poenostavljeno, hkrati pa zanjo tudi ni podal jasne časovne umestitve v relevantno obdobje. Razlogov in sprejetega zaključka tožeča stranka ne more izpodbiti s citiranjem posameznih ugotovitev sodnega izvedenca, ki se ne nanašajo na relevantno obdobje oziroma jih vanj ni mogoče umestiti in predstavljajo ugotovitve o novejšem stanju.

<em>Učinek tehnike reproduciranja</em>

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja, in posledično zmotno zaključilo, da učinek tehnike reproduciranja ni relevanten. Ta očitek ne more vzdržati že zato, ker z njim tožeča stranka prihaja sama s seboj v nasprotje. Sama namreč priznava in v pritožbi celo povzema dele obrazložitve (strani 10, 11, 12 in 15 izpodbijane sodbe), kjer se sodišče prve stopnje ukvarja z vprašanjem učinkov oziroma rezultati obravnavane tehnike reproduciranja. Ker ne upošteva konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote, sodišču prve stopnje zmotno očita, da je učinek tehnike reproduciranja štelo za nerelevanten. Nasprotja v razlogih sodbe tožeča stranka ne more izkazati s selektivnim sklicevanjem na 25. točko<em> </em>obrazložitve, v kateri se je sodišče prve stopnje v smislu učinka tehnike reproduciranja opredelilo zgolj do razlage besedila 4. člena Uredbe, kot jo je podala tožeča stranka.

21. Sodišče prve stopnje je pri presoji učinka tehnike reproduciranja sledilo ugotovitvi sodnega izvedenca, da je poleg tehnike neprimerljiv tudi rezultat reprodukcije dokumentov, narejenih z mobilnimi telefoni Apple Iphone 4, CAT S60, SONY Experia, HTC Desire in NOKIA 2 v primerjavi s skeniranjem dokumentov v pravem skenerju ali fotokopirnem stroju. Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da ni upoštevano mnenje izvedenca, ker je povsem v nasprotju z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je namreč zaključek o učinku obravnavane tehnike reproduciranja sprejelo prav na podlagi mnenja sodnega izvedenca. In izvedenskemu mnenju tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala, zahtevala je posamične dopolnitve in pojasnila, ki jih je sodni izvedenec podal v dopolnitvi mnenja in ustnem zaslišanju, ki ju tožeča stranka ni zavrnila. Sedaj poskuša v pritožbi, zlasti s sklicevanjem na posamične ugotovitve sodnega izvedenca, doseči drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vendar je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča izvedensko mnenje o učinku tehnike reproduciranja pravilno in dosledno povzelo.

22. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne navedbe sodnega izvedenca iz mnenja, ki jih v zvezi z učinkom tehnike reproduciranja ni mogoče zamejiti na mobilne telefone, ki so bili relevantni za presojo v obravnavani zadevi. Posamične navedbe, ki jih ni mogoče zamejiti v naveden kontekst, in jih je sodni izvedenec izrazil v smislu hitrega in naprednega tehničnega razvoja mobilnih telefonov kot tudi skenerjev ter stanja na trgu, je iz presoje pravilno izvzelo sodišče prve stopnje. Zato s pritožbenim selektivnim povzemanjem posamičnih ugotovitev sodnega izvedenca, zlasti iz prvega mnenja, ki se tičejo hitrega razvoja in vedno bolj izpopolnjenega načina obdelave dokumentov, tožeča stranka ne more izpodbiti zaključkov, ki se jasno in določno nanašajo na predmet presoje v obravnavani zadevi, to je učinek reproduciranja, ki so ga omogočali mobilni telefoni Apple Iphone 4, CAT S60, SONY Experia, HTC Desire, NOKIA 2 in NOKIA 105. Tudi v pritožbi večkrat izpostavljena ugotovitev iz prvega mnenja, da je lahko rezultat skeniranja s skenerjem in slikanja z mobilnim telefonom precej podoben oziroma lahko mobilni telefoni kvalitetno slikajo dokumente, ni bila podana v okviru analize tistih modelov mobilnih telefonov, ki so relevantni za presojo v obravnavani zadevi.

23. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da je sodni izvedenec ugotovil, da je učinek reprodukcije dokumenta z relevantnimi mobilnimi telefoni po kvaliteti neprimerljiv s skeniranjem dokumentov v pravem skenerju ali fotokopirnem stroju. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in jasno povzelo mnenje sodnega izvedenca, da mobilni telefoni Apple Iphone 4, CAT S60, SONY Experia, HTC Desire in NOKIA 2 omogočajo „navidezno skeniranje“ dokumentov s programsko opremo, ki je bodisi nameščena bodisi jo uporabnik lahko brezplačno namesti, pri čemer je rezultat takšnega „skeniranja“ neprimerljiv s skeniranjem dokumentov v pravem skenerju ali fotokopirnem stroju. Sodni izvedenec je ob primerjavi kvalitete kamer ugotovil, da so imele kamere navedenih telefonov ločljivost od 137 do 506 DPI, medtem ko so imeli skenerji ločljivost minimalno 600 DPI. V ustnem zaslišanju je pojasnil, mora imeti mobilni telefon dovolj dobro kamero, da lahko naredi vsaj primerljivo sliko, že iz dopolnitve mnenja pa izhaja ugotovitev, da je bil med analiziranimi modeli iz relevantnega obdobja celo tak brez kamere, pri ostalih, razen modelu SONY Experia, pa je bila kvaliteta kamer vprašljiva. Tožeča stranka je sprejela ugotovitve sodnega izvedenca iz dopolnitve mnenja, ki so vključevale predhodno navedeno presojo z vidika kvalitete, ni jih prerekala, ne po prejemu dopolnitve mnenja ne ob ustnem zaslišanju, kot tudi ni predlagala njihove razjasnitve oziroma dopolnitve z vidika tehnične zmogljivosti kamer relevantnih mobilnih telefonov v primerjavi s tistim, ki ga omogočajo skenerji.

24. Upoštevajoč navedeno zato ni mogoče sprejeti navedb tožeče stranke, s katerimi šele v pritožbi utemeljuje, da za presojo zadošča že ločljivost 300DPI, ki jo je sodni izvedenec označil kot minimalno ločljivost za kvaliteten tisk dokumenta. Pritožbene navedbe, s katerimi poskuša presojo zamejiti na obstoj osnovne ločljivosti, predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega tožeča stranka s stališčem, da za presojo zadošča že osnovna ločljivost, prihaja v nasprotje s siceršnjimi pritožbenimi navedbami o relevantnosti podobnega, mestoma celo enakega učinka skeniranju. V pritožbi sama navaja, da se mora kvaliteta presojati z vidika kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni, da se doseže učinek, ki ga omogočajo skenerji. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je presojo oprlo na dopolnitev mnenja, v kateri je sodni izvedenec analiziral tehnične zmogljivosti relevantnih mobilnih telefonov in skenerjev in ugotovil, da je pričakovan rezultat skeniranja z relevantnimi mobilnimi telefoni po kvaliteti neprimerljiv s skeniranjem dokumentov v pravem skenerju ali fotokopirnem stroju. Ob tem je sodni izvedenec že v mnenju navedel, da reprodukcije, narejene s kamerami, vgrajenimi v relevantne mobilne telefone, niso enakovredne skeniranju s skenerjem, pri čemer je opozoril zlasti na kvaliteto kamere, osvetlitev, ostrino in nepravilen kot postavitve kamere. Tudi v ustnem zaslišanju je dodatno opozoril na vpliv svetlobe, in sicer tudi v kontekstu berljivosti, ker relevantni telefoni še niso imeli E-Ink zaslonov, kot tudi v kontekstu rezultata naknadne obdelave, ki ne more biti kvaliteten, če ni kvalitetno že samo slikanje. Pristopa sodnega izvedenca in mnenja o primerjavi učinkov relevantnih mobilnih telefonov z učinki, ki so jih omogočali skenerji iz relevantnega obdobja, tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni prerekala in ni zahtevala njihove dodatne razjasnitve oziroma dopolnitve.

25. Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje glede relevantnosti učinka tehnike reproduciranja v nasprotju s stališči, s katerimi je sodišče potrdilo pravilnost izhodiščnih stališč tožeče stranke. Zatrjevano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe tožeča stranka ne more izkazati zgolj s ponovnim pritožbenim povzemanjem razlogov iz sodbe Sodišča EU C-463/12 in Upravnega sodišča RS I U 57/2016 ter razlogov o razlagi pojma reprodukcije (17., 19. in 20. točka obrazložitve), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje postavilo predpostavke za presojo. Drži, da je sodišče prve stopnje v smislu predpostavk presoje potrdilo določena izhodišča tožeče stranke, vendar je zmoten zaključek pritožnice, da bi že na tej podlagi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi po temelju. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju obrazložitve presodilo, da glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve nekatere od predpostavk niso izpolnjene, v presojo preostalih pa se ni spustilo.

<em>Programska oprema</em>

26. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je programska oprema, ki je bila uporabljena za obravnavano tehniko reproduciranja, prav tako pomembna za presojo, saj lahko vpliva na končni rezultat reprodukcije. Sodišče je ugotovilo, da je programska oprema, ki se uporablja na mobilnih telefonih, pogosto prilagojena in optimizirana za specifične funkcije, kar lahko vpliva na kakovost reprodukcije. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija te ugotovitve, temveč se osredotoča na druge vidike, ki pa ne morejo spremeniti zaključkov sodišča prve stopnje.

26.Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca (in člankov tožeče stranke) ugotovilo, da je programska oprema mobilnega telefona tista, ki omogoči, da se kopije dokumentov, posnete s kamero, pretvorijo v berljive digitalne formate. Navedlo je, da mobilni telefon z vgrajenim fotoaparatom in brez programske opreme za obdelavo fotografije dokumenta ne predstavlja naprave, ki bi omogočala fotokopiranju podobno tehniko reproduciranja avtorskih del. V nadaljevanju je tudi povzelo mnenje sodnega izvedenca, da so mobilni telefoni Apple Iphone 4, CAT S60, SONY Experia, HTC Desire in NOKIA 2 omogočali „navidezno skeniranje“ dokumentov s programsko opremo, ki je bodisi nameščena bodisi jo uporabnik lahko brezplačno namesti. Vse navedeno tožeča stranka povzema v pritožbi in hkrati tudi ponavlja navedbe, ki jih je v zvezi s programsko opremo podala pred sodiščem prve stopnje.

27.Ne drži in v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo, da uvozniki mobilni telefonov niso zavezanci za plačilo nadomestila iz razloga, ker mobilni telefoni sami po sebi ne predstavljajo naprave, ki omogoča fotokopiranju podobno tehniko reproduciranja, ampak to omogoča šele njihova programska oprema. Enako velja za pritožbeni očitek, da je stališče sodišče prve stopnje, da bi bili nadomestilo dolžni plačati razvijalci programske opreme in ne proizvajalci oziroma uvozniki mobilnih telefonov. Tega stališča ni zavzelo niti implicitno, kot to trdi pritožnica.

Sklepno

28.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker se sodišče prve stopnje v presojo odmere nadomestila in njegove višine ni spustilo, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do do pritožbenih razlogov, s katerim tožeča stranka zatrjuje neodvisnost višine nadomestila od hitrosti skeniranja, od pričakovanega obsega uporabe oziroma zmogljivosti naprav in posledično obsega škode, ter pritožbenih razlogov, s katerimi utemeljuje odmero nadomestila na podlagi določil Uredbe.

29.Upoštevajoč vse predhodno navedeno so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in potrdilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški postopka

30.Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in tožeči stranki, ki z zahtevkom ni uspela naložilo, da toženi stranke povrne potrebne stroške postopka.

31.Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o priznanju DDV s citiranjem izseka iz pojasnila FURS glede pravice stranke do odbitka zaračunanega DDV v zvezi s povračilom stroškov sodnega postopka. Sodišče prve stopnje se do pravice odbitka DDV ni opredelilo, vendar je očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen, ker nobena od strank ni navedla ustrezne trditvene podlage, ki bi terjala uporabo določb Zakona o davku na dodano vrednost oziroma terjala presojo, ali so izpolnjene predpostavke za odbitek DDV. Nasprotno, obe stranki sta zahtevali povračilo stroškov postopka skupaj z DDV, brez kakršnegakoli pridržka glede njegovega odbitka.

32.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Strošek odgovora na pritožbo je bil potreben. Zato mora ta pritožbeni strošek toženi stranki povrniti tožeča stranka.

33.Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife – OT in ji ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta priznalo priglašen strošek odgovora na pritožbo (3000 točk), materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (40 točk), 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša skupaj 2.225,28 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika in 313. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 9, 46, 48, 48/6

Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.