Jedro

Tožeča stranka se ne more sklicevati na neizvedbo s strani toženih strank predlaganih dokazov, ker za to nima pravnega interesa in ker z neizvedbo teh dokazov ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravica do obravnavanja pred sodiščem je lahko kršena z neizvedbo določenega dokaza le nasproti tisti stranki, ki je takšen dokaz predlagala za potrditev z njene strani navedenih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženima strankama v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 266,25 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki dolžni plačati odškodnino v znesku 53.250,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka s tem, ko ni odločilo o vseh dokaznih predlogih, ki jih je predlagala tožena stranka, in sicer ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in ni postavilo izvedenca smučarske stroke. Posledično temu je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitve sodišča, da ni možno, da bi po prehodu težkega ratraka ostala v tleh luknja, v celoti ne potrjuje nihče izmed zaslišanih, nasprotno, posamezne priče to celo dopuščajo. Pri tem pritožba izpovedbe takih prič citira. Direktor tožene stranke ob zaslišanju pojasni, zakaj na smučišču ni bilo nadzornikov v času padca. Obvezna prisotnost najmanj dveh nadzornikov je tudi po Zakonu o varnosti na smučiščih, ki je v času škodnega dogodka že veljal. V času obravnavane poškodbe ni nihče opazil nadzornikov, niti redarjev na smučišču, ampak je pristopila le pogodbena reševalka. V času škodnega dogodka torej zavarovanec prvotožene stranke ni imel ustreznega osebja, kot bi ga v skladu z Zakonom o varnosti na smučiščih moral imeti in skladno 12. členu Zakona o varnosti na smučiščih smučišče takrat ne bi smelo obratovati. Tudi sicer je bilo smučišče precej neurejeno, nanosi na smučišču so bili vidni, kar je razvidno tudi iz zapisnika o poškodbi. Ob upoštevanju vsega navedenega je nesporno, da je do dogodka prišlo na način, kot ga opisuje tožnik, in da smučišče ni izpolnjevalo vseh predpisanih pogojev po 12. členu Zakona o varnosti na smučiščih, zaradi česar je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo zavračata pritožbene navedbe, potrjujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe. Navajata, da se tožeča stranka ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, predlaganih s strani tožene stranke. Padca tožnika zaradi luknje na smučišču ne potrdi nihče, niti njegova prijatelja. Da ni bilo na smučišču redarjev in nadzornikov, je neupoštevna pritožbena novota. Poleg tega, če jih tožnik ni videl, še ne pomeni, da jih tudi ni bilo. Zakon o varnosti na smučišču, na katerega se pritožba sklicuje, se je pričel uporabljati šele naslednjo smučarsko sezono.

Pritožba ni utemeljena.

Ne more se upoštevno sklicevati tožeča stranka na neizvedbo s strani toženih strank predlaganih dokazov, ker za to nima pravnega interesa in ker z neizvedbo teh dokazov ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravica do obravnavanja pred sodiščem je namreč lahko kršena z neizvedbo določenega dokaza le nasproti tisti stranki, ki je takšen dokaz predlagala za potrditev z njene strani navedenih dejstev.

Prav imata toženi stranki, da se pritožba ne more sklicevati na Zakon o varnosti na smučiščih (Ur. l. RS, št. 110/2002), ker se je ta po določbi 39. člena pričel uporabljati šele 1.12.2003, torej v naslednji smučarski sezoni, kot je prišlo do tu obravnavane poškodbe.

V kolikor pa pritožba napada dokazno oceno sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je padel in se poškodoval zaradi globoke, s snegom pokrite luknje na smučišču, takšni dokazni oceni pritožbeno sodišče sledi, saj temelji na prepričljivih in logičnih razlogih ter splošno znanih dejstvih, podanih v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ne omajajo je niti pritožbeni pomisleki, ko pritožba citira posamezne izseke izpovedb in listinskih dokazov, ki kažejo na morebitni obstoj takšne luknje. Noben od teh dokazov namreč obstoja luknje ne potrdi, ampak jo zgolj eventualno dopušča. Sodišče prve stopnje pa je podalo v svojih razlogih dovolj argumentov, zakaj obstoj zatrjevane prekrite luknje ni dokazan. Poleg tega neutemeljenost tožbenega zahtevka temelji tudi na dejstvu, da sta se toženi stranki razbremenili svoje krivde za obravnavano nezgodo, kar sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe prav tako materialnopravno pravilno in prepričljivo utemelji. Za zavrnitev tožbenega zahtevka po plačilu odškodnine zadostuje izostanek že ene same zakonsko potrebne predpostavke za odškodninsko odgovornost, v obravnavani pravdi pa ni kar dveh takšnih predpostavk, to je protipravnosti v ravnanju poškodovalca in njegove krivde.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je skladna 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela in je zato svoje pritožbene stroške dolžna kriti sama, medtem ko sta toženi stranki v pritožbenem postopku uspeli in sta zato upravičeni do povračila jima teh stroškov. Ti znašajo 266,25 EUR, kolikor znaša odmerjena sodna taksa za odgovor na pritožbo.