Jedro

Dejstvo, da so bili odnosi med tožnikom in sodelavci slabi (kar potrjujejo tudi zbrani podpisi delavcev proti vrnitvi tožnika v kolektiv, na katere opozarja v pritožbi), pa še ne dokazuje trpinčenja tožnika, zlasti glede na ugotovljeno dejstvo, da je tudi tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k slabim odnosom in da se s predlaganimi rešitvami toženke praviloma ni strinjal (tako si je npr. po eni strani želel lastno pisarno, nato pa toženki očital, da ga je zaprla v pisarno in s tem izolirala od sodelavcev).

Zaradi slabega finančnega stanja tožnika pritožbeno sodišče stroškovne odločitve ne more spremeniti in tudi nima pristojnosti za oprostitev plačila stroškov postopka. Tožnik je, če izpolnjuje predpisane pogoje, lahko oproščen le lastnih stroškov postopka, ne pa tudi stroškov, ki jih mora zaradi neuspeha v postopku povrniti nasprotni stranki (9. člen ZBPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 23.000,00 EUR z obrestmi in denarne rente v mesečni višini 400,00 EUR. Tožniku je naložilo, da toženki plača 3.633,14 EUR stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin, ki jih prilaga pritožbi in iz katerih po njegovem mnenju izhajajo ravnanja trpinčenja. Izpostavlja izključevanje iz delovnega okolja s strani nadrejenih, izolacijo v zaprti pisarni, napotitev na zdravniški pregled, fizični napad s strani A. A. in soočenje z njim po dogodku, neupravičene disciplinske ukrepe, preprečevanje napredovanja, napotitev na izobraževanje, aneks k pogodbi o zaposlitvi v zvezi z delom na domu, izraz "revolt", zbrane podpise sodelavcev za odstranitev tožnika iz delovnega okolja, opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi tiskanja položnic, odvzemanje nalog in njihovo dodeljevanje drugim, opozorilo na prepoved kuhanja v kuhinji in 12-urni delovnik. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje vsa posamezna ravnanja presojati skupaj, kot celoto, saj je trpinčenje podano, če gre za več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Opozarja na številne primere iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati B. B. C. C. je izpovedal drugače, kot izhaja iz njegovega elektronskega sporočila. Predlaga, da se tožnika oprosti plačila stroškov postopka nasprotne stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje se pri oblikovanju dejanskih zaključkov ni bilo dolžno sklicevati na vse izvedene listinske dokaze, ki jih je naštelo v dokaznem sklepu (v konkretnem primeru je tožnik vložil 98 listin, toženka pa 63). Bistveno je, da se je opredelilo do tistih listin, iz katerih je razbralo odločilna dejstva, in da je obravnavalo vsa zatrjevana ravnanja trpinčenja, ki naj bi izhajala iz predloženih listin. Neomemba vsakega izmed listinskih dokazov posebej v obrazložitvi sodbe sama zase zato ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje tudi na podlagi elektronskih sporočil, izmenjanih med nadrejenimi samimi ter med nadrejenimi in tožnikom (pri tem ni bistveno, da ni izrecno navedlo, na podlagi katerih konkretnih sporočil), zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik izoliran od drugih zaposlenih, zmerjan ali žaljen. Prav tako je na podlagi elektronskih sporočil ugotovilo, da je toženki tožnik sporočal, da je delo zanj prezahtevno, da je utrujen in da ga ne zmore.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče zaslišati B. B. Tožnik je ta dokazni predlog umaknil na naroku za glavno obravnavo 28. 9. 2021, zato sodišče ni imelo podlage za izvedbo tega dokaza (7. člen ZPP).

7. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni izpovedi C. C. in s tem očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Med izpovedjo te priče in njegovim elektronskim sporočilom z dne 6. 10. 2015, ki ga izpostavlja pritožba, ni vsebinskih nasprotij, ki bi terjale zaključek o neverodostojnosti priče. Tako zaslišana kot v sporočilu je priča opozorila, da bi moral korak k izboljšanju odnosov storiti tudi tožnik sam oziroma da sta za dobre odnose potrebna dva.

8. Iz prvostopenjskih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 na delovnem mestu "carinik", oddelek D., sektor E., finančni urad F. Pri toženki je bil v delovnem razmerju že pred tem.

9. Tožnik je uveljavljal, da so se posamezna dejanja trpinčenja dogajala od leta 2013 dalje, pri čemer je izpostavljal, da so ga izolirali iz delovnega okolja, zmerjali, žalili, ignorirali, nedopustno premeščali, niso upoštevali njegovega zdravstvenega stanja, niso mu zagotavljali uniforme in odmora med delovnim časom, neutemeljeno je bil napoten na zdravniške preglede, dobil je neutemeljeno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in neutemeljeno oceno delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo: da ga je toženka razporedila na ustrezno delovno mesto, da je upoštevala njegovo zdravstveno stanje in njegove omejitve, da je upoštevala njegove želje in jih poskušala izpolniti (da ima svojo pisarno, parkirno mesto v bližini vhoda, novo uniformo), da so bile premestitve posledica reorganizacije toženke zaradi vstopa Hrvaške v Evropsko unijo, da mu je bilo delo odrejeno v skladu z ustaljeno prakso, da je bil na zdravniški pregled napoten utemeljeno, da je bilo podano opozorilo posledica tožnikovega neustreznega ravnanja z davčnimi tajnimi podatki, da so ocene delovne uspešnosti objektivno temeljile na delu tožnika in niso bile dane z namenom preprečevanja njegovega napredovanja, da je imel omogočen odmor med delovnim časom ter da ga niso načrtno izključevali iz delovnega okolja, žalili in zmerjali, ampak so poskušali najti rešitev za slabe odnose v kolektivu.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je pravilno že po temelju zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine in rente zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu.

11. V skladu s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je trpinčenje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Drži pritožbena navedba, da sodišče pri presoji, ali je podano trpinčenje delavca, ne sme presojati le vsakega posameznega ravnanja posebej, ampak jih mora presojati tudi skupaj, kot celoto z vidika njihove sistematičnosti ter ponavljajoče se narave. Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja bi namreč lahko bila sama po sebi tudi le manjšega pomena, gledano kumulativno pa bi lahko predstavljala obliko nasilja zoper delavca. Vendar pa v obravnavanem primeru tako presoja posamičnih ravnanj kot celovita presoja vseh ravnanj skupaj ne ustreza standardu trpinčenja. Ker tožnik v zvezi s posameznimi dogodki izpostavlja tudi nedopustno neenako obravnavo, je bistvena še določba 6. člena ZDR-1, v skladu s katero je prepovedana neposredna in posredna diskriminacija zaradi osebnih okoliščin, kot so opredeljene v tej določbi.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja, da so tožnika nedopustno izolirali oziroma izključevali iz delovnega okolja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič G. G., H. H. in I. I., tožnikovih nadrejenih, pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil izoliran od drugih zaposlenih in da je bil razlog za slabe odnose v kolektivu deloma zagotovo tudi na tožniku. Tudi na podlagi pritožbi priloženih listin (elektronskih sporočil I. I. z dne 1. 4. 2015, 19. 3. 2015 in 1. 6. 2015 - A18, A19, A21, obvestila I. I. - A22, dnevnika dogajanj - B8) ni mogoče ugotoviti, da so tožnika izključevali iz delovnega okolja. Nasprotno, razvidno je, da je toženka poskušala najti rešitve za tožnikove težave in želje (tudi za željo po lastni pisarni) ter da so bili predlogi po spremembi kraja opravljanja dela tožnika dani zaradi nastajajočih konfliktov med tožnikom in sodelavci. Pritožbeno sodišče v zapisu "revolt" v dnevniku dogajanja ne prepozna graje vrednega ravnanja toženke, saj je razvidno, da je poskušala umiriti napetosti, izboljšati odnose v kolektivu in sprejemala ukrepe za večjo vključenost tožnika med sodelavci. Dejstvo, da so bili odnosi med tožnikom in sodelavci slabi (kar potrjujejo tudi zbrani podpisi delavcev proti vrnitvi tožnika v kolektiv, na katere opozarja v pritožbi), pa še ne dokazuje trpinčenja tožnika, zlasti glede na ugotovljeno dejstvo, da je tudi tožnik s svojim ravnanjem (kot primeroma izhaja iz njegovega elektronskega sporočila z dne 14. 3. 2015 - B36) soprispeval k slabim odnosom in da se s predlaganimi rešitvami toženke praviloma ni strinjal (tako si je npr. po eni strani želel lastno pisarno, nato pa toženki očital, da ga je zaprla v pisarno in s tem izolirala od sodelavcev).

13. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjsko presojo, da je toženka utemeljeno napotila tožnika na zdravniški pregled oziroma, da je bilo to posledica tožnikovih pritožb zaradi nezmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih težav, ne pa diskreditacija tožnika. Pri tem se je oprlo na izpoved G. G. Da je tožnik imel zdravstvene težave, ki so vplivale na njegovo opravljanje dela, nenazadnje izhaja že iz njegovih trditev in listinskih dokazov (npr. njegova elektronska sporočila z dne 16. 10. 2015, 19. 12. 2015, 10. 12. 2015 in 15. 6. 2015 - priloge A62, A67, B37, B38).

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da je soočenje tožnika s A. A. predstavljalo dejanje trpinčenja. Dne 22. 11. 2013 je prišlo do konflikta med omenjenima delavcema, v katerem je bil tožnik poškodovan, za kar mu je A. A. plačal odškodnino na podlagi sodne poravnave. Kot je razvidno iz uradnega zaznamka (hrbtna stran priloge A22), je I. I. v posledici tega konflikta 16. 12. 2013 organiziral sestanek med omenjenima delavcema, v katerem sta bila pozvana h korektnosti obnašanja na delovnem mestu, na tolerantnost do sodelavcev in profesionalnost pri opravljanju dela ter reševanju nesoglasij prek svojih nadrejenih. Iz takšne vsebine sestanka ne izhaja, da bi bil namenjen zastraševanju ali ponižanju tožnika, ampak reševanju konfliktnih situacij in opozarjanju delavcev na nedopustno vedenje. Ker je delodajalec dolžan varovati delavčevo osebnost (46. in 47. člen ZDR-1), se mora ob nastanku konfliktov ustrezno odzvati oziroma preprečiti, da bi do njih prišlo. Iz listinskih dokazov obravnavanega primera (tudi tistih, priloženih k pritožbi) izhaja, da je toženka iskala rešitve za preprečevanje in odpravljanje konfliktov s tožnikom. Dejstvo, da A. A. zaradi konflikta s tožnikom ni bil deležen delovnopravnih sankcij, še ne predstavlja trpinčenja tožnika ali njegove nedopustne diskriminacije.

15. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženka tožnika ni ocenila z ocenama dobro oziroma zadovoljivo zato, da ta ne bi napredoval. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da oceni ne bi bili objektivno utemeljeni na tožnikovem delu in da bi ta zoper njiju vložil pritožbo oziroma sprožil sodno varstvo. Tudi v pritožbi tožnik ne izpostavlja nobenih okoliščin (niti jih ni med postopkom na prvi stopnji), ki bi kazale na očitno kršitev njegovih pravic pri podaji ocene delovne uspešnosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da trpinčenje prestavljajo premestitve tožnika oziroma odrejanje dela na drugih lokacijah, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje toženke zakonito in v skladu z odločbami o tožnikovi invalidnosti III. kategorije. Ravnala je v interesu tožnika in v skladu z zdravstvenimi omejitvami, ki jih je imel in o katerih ji je poročal. 16. V opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo tožniku dano zaradi nepospravljenih odrezkov položnic, na katerih so bili razvidni davčni tajni podatki, sodišče prve stopnje pravilno ni prepoznalo graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja. Z vidika obstoja trpinčenja na delovnem mestu niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni tiskal položnic in da ni imel časa pospraviti vseh odrezkov. Dejstvo je, da je večji del odrezkov položnic, na katerih so bili razvidni davčni tajni podatki zavezancev, pustil na tleh pred tiskalnikom finančnega urada J. in se kljub opozorilom uslužbencev tega finančnega urada vrnil na finančni urad F. Ker je torej opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi temeljilo na nepravilnem ravnanju tožnika in ni bilo očitno neutemeljeno, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni predstavljalo trpinčenja. Čeprav opozorilo ni bilo dano K. K., ne gre za nedopustno diskriminacijo, saj je omenjeni tožnika le peljal v J., nalogo tiskanja položnic pa je imel tožnik.

17. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bilo tožniku namenjeno opozorilo iz zapisnika sestanka kolegija direktorja carinskega urada J. z dne 25. 12. 2014 (priloga B59) o tem, da so priročne kuhinje namenjene za uživanje hrane in ne za kuhanje. Ob dejstvu, da tožnik v zapisniku ni bil izpostavljen in se je ta nanašal na vse zaposlene, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v njem ni mogoče prepoznati elementov trpinčenja.

18. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da je bil le tožnik poslan na dodatno izobraževanje, čeprav so napake pri vnašanju podatkov delali vsi, saj je te navedbe (in dokazne predloge v zvezi z njimi) podal na drugem naroku za glavno obravnavo 23. 9. 2020, kar je prepozno glede na določbo 286. člena ZPP. To je tudi razlog, da se sodišče prve stopnje do teh očitkov ni opredelilo. Tudi sicer napotitev delavca na izobraževanje ob zaznanih napakah pri delu sama zase ne predstavlja trpinčenja in tudi ne nedopustne diskriminacije nasproti ostalim zaposlenim (odločitev delodajalca je odvisna od pogostosti in resnosti napak, upoštevanja opozoril ipd.). Iz istega razloga pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb o 12-urnem delovniku. Pritožbenih navedb v zvezi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi za delo na domu pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker gre za dogodke, ki časovno segajo v čas po izdaji izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (julij 2022).

19. Na pritožbeno navedbo, da so bile tožniku odvzete naloge in dodeljene drugim, pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj je podana zgolj pavšalno. Iz enakega razloga na takšno navedbo ni odgovorilo niti sodišče prve stopnje. Opredelilo pa se je do očitka, da mu je bilo naloženo podpisovanje s "kraco", iz katere ni bilo mogoče razbrati podpisovalca (v zvezi s temi prvostopenjskimi ugotovitvami pritožba nima navedb).

20. Ker glede na navedeno v ravnanju toženke - tudi ob upoštevanju v pritožbi izpostavljene sodne prakse - ni mogoče prepoznati trpinčenja tožnika, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

21. Pravilna je tudi odločitev o prvostopenjskih stroških postopka. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno predlaga, naj se tožnika "oprosti plačila stroškov postopka", s čimer se smiselno zavzema za spremembo odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka zaradi slabega finančnega stanja tožnika. Zaradi te okoliščine namreč pritožbeno sodišče stroškovne odločitve ne more spremeniti in tudi nima pristojnosti za oprostitev plačila stroškov postopka.1 Ob tem še dodaja, da je tožnik, če izpolnjuje predpisane pogoje, lahko oproščen le lastnih stroškov postopka, ne pa tudi stroškov, ki jih mora zaradi neuspeha v postopku povrniti nasprotni stranki (9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/2001 in nasl.).

22. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Primerjaj VSL sklep I Cp 1114/2022.