Jedro

Tožnik je huje kršil obveznost iz delovnega razmerja s tem, da ni spoštoval navodil delodajalca v zvezi z uporabo službenega vozila, saj ga je uporabil v zasebne namene in brez potnega naloga. Pri tem je ravnal naklepno, zato je podan razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.7.2003, na ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas z nespremenjenimi pravicami in dolžnostmi, kar je tožena stranka dolžna priznati ter da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z reintegracijo in reparacijskim zahtevkom. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponovno zatrjuje, da bi morala tožena stranka v zvezi s kritičnim dogodkom uporabiti določbo 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002), ki pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi predvideva opozorilo delavcu. Do teh navedb tožnika se sodišče ni opredelilo. Navaja, da pisnega poročila, na podlagi katerega je tožena stranka uvedla postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni prejel, zato je v zvezi s tem predlagal zaslišanje priče J. S., ki je to poročilo pripravil, ki pa ga sodišče ni izvedlo. Že ob zagovoru je pooblaščenec opozoril toženo stranko, da je ravnanje tožnika nepravilno kvalificirano po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR/2002, saj v konkretnem primeru ravnanje tožnika nima znakov kaznivega dejanja. Meni, da gre v konkretnem primeru za domnevne kršitve pogodbenih obveznosti, ki so take narave, da utemeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi z očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti poudarja, da kritičnega dne ni uporabil službenega vozila v nasprotju s splošnimi predpisi tožene stranke. Iz zaslišanja vseh prič, katerih izjave se v ključnih elementih ne ujemajo, izhaja, da so neresnične ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pridobil ključe avta z namenom, da mora nekaj naložiti v avto in da nihče ni vedel, da ga bo uporabil in da nima odobritve za uporabo. Ravnanje ni bilo naklepno, saj je avto uporabil v dobri veri, da ravna v skladu z ustaljeno prakso pri toženi stranki. Sodišče tudi ni zadovoljivo obrazložilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in pooblaščencu vročena na zakonit način. Ker je tožena stranka za domnevno kršitev delovne obveznosti izvedela 16.7.2003, vročitev pa je bila opravljena pooblaščencu 13.8.2003, tožniku pa 25.8.2003, odločitev ne more imeti pravnega učinka. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da pravilniki, na katere se je oprla tožena stranka, niso usklajeni z novim ZDR/2002. Tako na podlagi 33. člena pravilnika o uporabi službenih vozil in pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, ni bilo mogoče tožniku izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bila odločitev tožene stranke, da se tožniku izredno odpove pogodba o zaposlitvi, oprta izključno na ugotovljeno dejansko stanje, kakršno je razvidno iz vseh izvedenih dokazov. Tožnik je naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, zato je delodajalec uporabil institucijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - 2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR/2002. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR/2002. Po tej določbi se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je dne 16.7.2003 brez vednosti nadrejenih zapustil delovno mesto in svoje odsotnosti ni evidentiral ter bil udeležen v prometni nesreči s službenim vozilom, ki ga je uporabil v zasebne namene. Tožnik je prejel pisno obdolžitev in podal zagovor v smislu določbe 2. odstavka 83. člena ZDR/2002 v povezavi s 1. odstavkom 177. člena ZDR/2002. Izredna odpoved je bila podana v 15-dneh od seznanitve z razlogi, na tožnikovo zahtevo je bil obveščen tudi sindikat iz 1. odstavka 84. člena ZDR/2002. Ker je sindikat nasprotoval odpovedi, je tožnik v skladu z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR/2002 podal predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadržala. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali resni razlogi. Tožnik je kritičnega dne uporabil službeni avto brez potnega naloga v zasebne namene. Sodišče ni ugotovilo, da je bila taka uporaba službenega vozila v skladu s prakso pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja: Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da ZDR/2002 ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odločbo delodajalca, kot je to napačno storila tožena stranka. Novi ZDR/2002 je vzpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka. Z ozirom na določbe novega ZDR/2002 se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo, kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ni vplivala na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da niti tožnik, niti pooblaščenec nista prejela pisnega poročila, na podlagi katerega je tožena stranka uvedla postopek izredne odpovedi. Postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče enačiti z disciplinskim postopkom in njegovimi posledicami, kot jih je opredeljevala delovnopravna zakonodaja pred 1.1.2003. Tožena stranka je postopek izredne odpovedi izvedla v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR/2002, tako da je tožniku omogočila zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR/2002. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora obstajati eden izmed razlogov, določenih v 1. odstavku 111. člena ZDR/2002, delodajalec pa mora tudi izkazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni možno. Kdaj ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naravo hujše kršitve in katere so tiste okoliščine in interesi, ki vplivajo na to, da je nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka nemogoče, je odvisno od posameznega primera. Kaj je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR/2002 ni definirano, zato je potrebno izhajati iz pogodbene narave delovnega razmerja in iz obveznosti, ki jih ima delavec v delovnem razmerju. Obveznosti so lahko določene v pogodbi o zaposlitvi ali pa izhajajo iz drugih pravnih virov, konkretno iz ZDR/2002, ki v 32. členu določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilnik o izvajanju prevozov in notranjega nadzora tožene stranke v 3. členu vsebuje navodila, da službeno vozilo da vozniku v uporabo oseba, pooblaščena za izdajo potnih nalogov. V skladu s 5. členom se morajo potni nalogi glasiti na določenega voznika ali voznike in veljajo samo za opisani datum in že vpisane voznike. Tožnik je kršil obveznost iz delovnega razmerja s tem, da ni spoštoval navodil delodajalca v zvezi z uporabo službenega vozila, saj je uporabil službeno vozilo v zasebne namene in brez potnega naloga. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je ravnal naklepno, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR/2002. Odgovornosti za sporno ravnanje ga ne razbremenjuje zatrjevanje, da je bila to stalna praksa pri toženi stranki, saj te prakse nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila. Zatrjevanje tožnika, da se je vpisal v evidenčno knjižico, ki se je nahajala v službenem vozilu, je irelevantno, saj si bi tožnik moral pridobiti potni nalog, da bi lahko opravil pot. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku vročila izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi v nasprotju z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR/2002. Po navedeni zakonski določbi mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Tožena stranka je bila z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjena najkasneje ob zagovoru tožnika dne 29.7.2003. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 31.7.2003 in vročena pooblaščencu 13.8.2003, torej v 15-dnevnem roku, določenem v 2. odstavku 110. člena ZDR/2002. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.