Jedro

Ugotovitev, da gre v obravnavnem primeru za gradnjo, za katero bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, pa ga ni pridobil, se opira na ugotovljene dimenzije nadstrešnice, ki jim tožnik ne oporeka. Glede na te dimenzije objekt po določbah podzakonskih predpisov o razvrščanju objektov glede na zahtevnost, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, ni enostaven objekt, za gradnjo katerega gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo kovinske montažne nadstrešnice, ki se nahaja na zahodnem delu zemljišča s parc. št. 460/5 in na severnem delu zemljišča s parc. št. 460/9, obe k.o. ..., tlorisne izmere 12,7 m x 4,5 m, maksimalne višine 2,7 m, ker se gradnja izvaja brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). V 2. točki izreka mu je naložila odstranitev te gradnje do 31. 5. 2019 ter vzpostavitev prejšnjega stanja, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na njegove stroške ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrečene so bile še prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka) ter bilo odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik obravnavano kovinsko montažno nadstrešnico zgradil v letu 2004. Po tedaj veljavnem Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) bi šlo za enostaven objekt, če njegova površina ne bi presegala 20 m2 oziroma višina in razpon nosilnih delov 3 m, kar pa obravnavna nadstrešnica presega in zato ni enostaven objekt. Tudi po kasneje veljavnih Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje1 (v nadaljevanju Uredba 1) in po sedaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov2 (v nadaljevanju Uredba 2) objekt s takšnimi dimenzijami ne sodi med enostavne objekte. Glede na to bi tožnik po 3. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) lahko začel graditi objekt le na podlagi gradbenega dovoljenja, katerega ni pridobil. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se z razlogi prvostopenjskega organa in zavrača tožnikove trditve, da mu ni bila dana možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Prvostopenjski organ ga je namreč večkrat (z dopisi z dne 25. 12. 2011 in z dne 26. 2. 2014) pozval, da se o izvedenih dokazih izjasni, kar je tožnik storil. Prisoten je bil tudi na zadnjem kontrolnem ogledu organa prve stopnje na kraju samem, ki je bil opravljen dne 22. 1. 2019, na katerem so bila ponovno ugotovljena vsa, za predmetni postopek relevantna dejstva, tožnik pa je navedeni zapisnik tudi podpisal. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je obrazložitev brez razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je ni mogoče preizkusiti. Trdi, da izpodbijana odločba ni izvršljiva, saj objekt ni konkretiziran. V 1. točki izreka je navedeno, da je tožnik dolžan ustaviti gradnjo, v nadaljevanju pa, da je objekt že zgrajen, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, o kateri gradnji je govora. Poleg tega so bila kršena pravila postopka. Toženka ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak je dejstva ugotavljala z izvajanjem dokazov. Zato je bila dolžna dati strankam možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar tožnik pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z ugotovljenimi dejstvi in dokazi. S tem je kršeno temeljno načelo varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), načelo zakonitosti iz 8. člena ZUP ter načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. To še posebej velja, ker je inšpektor opravil inšpekcijski ogled 13. 12. 2011, torej 4 leta pred izdano odločbo, v vmesnem času do vročitve izpodbijane odločbe pa tožnik ni vedel, kaj se dogaja z njegovo zadevo. Res je, da je inšpektor 15. 12. 2011 in 26. 2. 2014 tožniku posredoval zahtevo za podajo dokumentacije glede navedene zadeve, v tem času pa je izvajal določene aktivnosti, ne da bi tožnika o tem predhodno seznanil, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Drugostopenjski organ te pomanjkljivosti ni saniral, ampak je zgolj nezakonito navedel, da je bila tožniku tekom postopka večkrat dana možnost izjave.

5. Trdi še, da iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/2014 izhaja, da je gradbeni inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti dolžan upoštevati načelo sorazmernosti, težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična oseba, pri kateri se opravlja nadzor, odpravi nepravilnosti. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja razlog, zaradi katerega je bil določen rok za odstranitev do 31. 5. 2019. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in v zadevi odloči meritorno oziroma podrejeno, da ga odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Ugotovitev, da gre v obravnavnem primeru za gradnjo, za katero bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, pa ga ni pridobil, se opira na ugotovljene dimenzije nadstrešnice, ki jim tožnik ne oporeka. Glede na te dimenzije objekt po določbah podzakonskih predpisov o razvrščanju objektov glede na zahtevnost, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, ni enostaven objekt, za gradnjo katerega gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno.

10. Tožbeni očitki, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo pravil upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, so pavšalni, saj jih tožba ne konkretizira. Očitana kršitev ZUP je sicer podana le, če je obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. V obravnavni zadevi ne gre za tak primer, saj so v izpodbijani odločbi navedena vsa pravno odločilna dejstva, jasno pa je razvidno tudi, na katere materialne predpise je oprl izpodbijano odločitev.

11. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po kateri v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje v skladu s tem členom ZGO-1 in ni nekonkretiziran niti neizvršljiv, tudi če se gradnja ne izvaja več. Upravno sodišče je že v več svojih sodbah zavzelo stališče, da na zakonitost odločbe ne vpliva odrejena ustavitev gradnje v primeru že zgrajenega objekta. Izrečeni ukrep namreč ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih del na objektu3. V obravnavanem primeru je kljub temu, da se odreja ustavitev (in odstranitev) gradnje objekta, ki je že zgrajen, povsem jasno, o katerem objektu govori izpodbijana odločba, saj je v izreku konkretno opisan. Zato ni nobenega dvoma o tem, na katerem objektu tožnik ne sme več izvajati gradbenih del in ga mora odstraniti.

12. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor o kršitvah pravil postopka, ker naj se tožnik ne bi imel možnosti seznaniti z ugotovljenimi dejstvi in dokazi, zaradi česar naj bi bila kršena temeljna načela iz 7., 8. in 9. člena ZUP. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da se je imel tožnik možnost seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so bile v predmetni zadevi pomembne za odločitev. Z zahtevo za pisno pojasnilo, dokumentacijo in izjavo z dne 15. 12. 2011, je bil seznanjen z ugotovitvami inšpektorja na ogledu, in bil med drugim pozvan, naj sporoči investitorja navedenih gradenj ter predloži kakršnokoli dokumentacijo s tem v zvezi. Z dopisom z dne 24. 2. 2014 je bil ponovno pozvan na predložitev upravne odločbe, ki bi mu dovoljevala predmetno gradnjo. Na poziv je tožnik pojasnil svoje aktivnosti v zvezi z legalizacijo predmetnih gradenj in potek postopka spremembe veljavnega prostorskega akta v zvezi s predlagano spremembo namembnosti zemljišča, ki bi omogočila legalizacijo predmetne gradnje. Tožnik pa gradbenega dovoljenja vse do izdaje odločbe ni predložil. Tudi sicer tožnik konkretno ne navede, s katerimi dejstvi in dokazi, ki so bili pomembni za odločitev in na katerih izpodbijana odločba temelji, ni bil seznanjen oziroma katere ugotovitve drugostopenjskega organa o tem, kdaj in kako ga je prvostopenjski organ seznanjal z relevantnimi dejstvi in dokazi, niso pravilne in zakaj ne.

13. Prvostopenjski organ je tožniku odredil, da mora nadstrešnico odstraniti do 31. 5. 2019, kar glede na prejem odločbe, razviden iz sprejemne štempiljke tožnikove pooblaščenke, pomeni rok treh mesecev. Temelji na presoji inšpektorice, da je tak rok glede na vrsto objekta in zahtevnost odstranitve primeren. Zato ne drži, da izpodbijana odločba o tem nima razlogov. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, v obravnavani zadevi ni relevantna, saj se nanaša na obveznost sodne presoje sorazmernosti izrečenega ukrepa v primeru, ko teče izvršba za odstranitev objekta, ki je zavezančev dom, ko bi torej inšpekcijski zavezanec zaradi njegove odstranitve izgubil dom. V obravnavanem primeru ne gre za dom, ampak za nadstrešnico, izvršba pa še ne teče. 14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (tožnik je objekt, z izmerami kot izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, zgradil brez gradbenega dovoljenja).

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Ur.l. 18/13, 24/13, 26/13, 61/17-GZ, 61/17-ZUreP-2 in 37/18. 2 Ur.l. 37/18. 3 Na primer I U 85/2011 z dne 15. 9. 2011, I U 537/2013 z dne 10. 10. 2013, I U 476/2017 z dne 7. 6. 2018.