Jedro

Opozoriti velja, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Ob angažiranju tožnice v smeri oprave posla, je bila toženka tista, ki zahtevanih podatkov ni posredovala in je celo spreminjala predmet naročila, ter s tem tožnici dejansko onemogočila izdelavo za toženko sprejemljivega poslovnega načrta. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je tožnica svoje delo opravila po najboljših močeh, medtem ko toženka svoje sodelovalne dolžnosti (neutemeljeno) ni izpolnila in je za vse morebitne (zatrjevane) napake v poslovnem načrtu odgovorna toženka. Skladno z navedenim je toženka vsekakor dolžna tožnici za opravljeno delo plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku za plačilo 1.830,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2020 dalje do plačila in (II.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki (tožnici) 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2020 dalje do plačila in 505,30 EUR pravdnih stroškov, slednjih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno odločbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da do izdelave poslovnega načrta, ki bi povsem ustrezal naročniku, ni prišlo iz razlogov na strani naročnika, zato je tožnica upravičena do plačila. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka z odgovori odlašala in se na pozive ni odzivala, dokler to ni privedlo do situacije, da so zaradi poteka časa prvotno uporabljeni podatki za toženko neuporabni oziroma nepotrebni. Iz listin v spisu izhaja, da je toženka opozarjala na pomanjkljivosti poslovnega načrta, da se stvari v njem vsebinsko ne ujemajo, saj dejavnost podjetja ni pravilno razumljena. Iz listin je razvidno, da je tožnico pozivala, da se osebno srečata in pogovorita, da bo načrt izdelan strokovno in brez napak. Tožnica na osebna srečanja ni prišla, julija 2019 pa je bilo dogovorjeno, da se slišita po telefonu v mesecu avgustu, kar se ni zgodilo. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja lastnosti poslovnega načrta. Toženka je opozarjala, da je potrebno sodelovanje na osebni ravni. Pravkar pojasnjeno nasprotuje temu, kar sodišče navaja glede vsebine listin (korespondence med strankama), na katero je oprlo odločitev o odgovornosti za izdelavo načrta, ki ni bil po volji naročnika. Sodišče prve stopnje bi moralo oceniti tudi podatek, da je tožnica poslovni načrt posredovala pol leta po pogovoru s toženko in po tem, ko sta bili dogovorjeni za osebno srečanje. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage v zaključku, da je bila obveznost tožnice pripraviti poslovni načrt po navodilih toženke. Tožnica je profesionalka, toženka pa je bila naročnik. Dolžna je bila posredovati le podatke in predstaviti dejavnost, da bi tožnica lahko pripravila poslovni načrt, le-temu pa se je tožnica izogibala. Glede posebnega odstopa od pogodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da toženka ni dovolj konkretizirala napak opravljenega posla in ni pojasnila, zakaj je zaradi njih delo neuporabno in opravljeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji. Toženka se je v zvezi z zavrnitvijo računa in odstopom od dogovora sklicevala na dopis z dne 4.2.2020, ki vsebuje natančen opis napak s pojasnilom, da mora biti poslovni načrt odraz dejanskega stanja, podatki v njem pa preverljivi in točni. Na dokaz se stranka lahko sklicuje kot na del trditvene podlage, kar je toženka izrecno navedla. S tem je zadostila trditvenemu bremenu. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in se ni opredelilo do grajanih napak in utemeljenosti odstopa od pogodbe, zato je storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi sicer so te navedbe ostale neprerekane.

3. Tožnica v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V vsebinskem odgovoru nasprotuje pritožbenim očitkom in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja, da očitek protispisnosti ni podan; da se sklicuje na dopis, ki je bil podan, ko jo je tožnica že opominjala na plačilo računa; da je jasno, da po enem letu poslovni načrt ne more biti več ustrezen; da stranka ne more pričakovati, da bo sodišče samo po listinah raziskovalo, kaj je želela z listino izkazati; da je toženka napake prerekala; da ne gre za napake, ampak za razhajanje z novimi, eno leto kasnejšimi podatki; in da je neverjetno, da je toženka eno leto zavlačevala s posredovanjem želenih podatkov, nato pa, ko je morala storitev plačati, naštevala napake.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Čeprav pritožnica pritožbo vlaga z opredelitvijo obeh dopustnih pritožbenih razlogov, je vsebina pritožbe takšna, da pretežno uveljavlja nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene razloge v sporu majhne vrednosti. Toženka zmotne uporabe materialnega prava ne konkretizira, medtem ko se glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka sklicuje na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V delu pritožbe, v katerem je grajan zaključek sodišča prve stopnje, da do izdelave za naročnika ustreznega poslovnega načrta ni prišlo iz razlogov na strani naročnika, saj je toženka z odgovori odlašala in se na pozive ni odzivala, dokler ni prišlo do situacije, da so prvotno uporabljeni podatki postali neuporabni oziroma za toženko nepotrebni, se uveljavlja pritožbeni očitek zmotne dokazne ocene izvedenih listin. Takšen pritožbeni očitek v sporu majhne vrednosti ni dopusten in posledično ne more biti upošteven. Kaj naj bi iz izpostavljenih listin izhajalo in pritožbeno videnje nekaterih dejanskih okoliščin konkretnega primera, je le nedopustna in neupoštevna lastna dokazna ocena toženke. Očitek zmotne dokazne ocene ne more pomeniti bistvene kršitve iz (upoštevajo vsebino pritožbe verjetno) 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katere bistvo je v tem, da sodišče iz izvedenega dokaza povzame v sodbo vsebino, ki je dokaz nima. Omenjena kršitev ne more biti podana, če sodišče vsebino dokaza spregleda in se nanj ne sklicuje, ter tudi ne v primeru, če dokaz zmotno dokazno oceni.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica poslovni načrt pripraviti po navodilih toženke, in pritožbeno poudarjanje, da je tožnica profesionalka, toženka pa le naročnik, je povsem neustrezno izvzeto iz konteksta izpodbijane sodbe in nima vsebine za kakršno se zavzema toženka. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da gre za dolžnost podati ustrezna (konkretna) navodila v smislu, kakšne popravke in dopolnitve že pripravljenega poslovnega načrta želi toženka, ki tudi sicer ni opravila svoje sodelovalne dolžnosti ter tožnici posredovala vseh zahtevanih podatkov za izdelavo poslovnega načrta, doseči. Ob angažiranju tožnice v smeri oprave posla, je bila toženka tista, ki zahtevanih podatkov ni posredovala in je celo spreminjala predmet naročila, ter s tem tožnici dejansko onemogočila izdelavo za toženko sprejemljivega poslovnega načrta. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je tožnica svoje delo opravila po najboljših močeh, medtem ko toženka svoje sodelovalne dolžnosti (neutemeljeno) ni izpolnila in je za vse morebitne (zatrjevane) napake v poslovnem načrtu odgovorna toženka. Skladno z navedenim je toženka vsekakor dolžna tožnici za opravljeno delo plačati.

8. Že na podlagi navedenega ni mogoče slediti nadaljnjim pritožbenim navedbam o toženkinem odstopu od pogodbe zaradi zatrjevanih napak izvedenega posla. Za morebitne napake posla je namreč odgovorna toženka in ne tožnica, zato njen kasnejši odstop od pogodbe iz tega razloga ne more biti utemeljen. Predmetno je primarni razlog, da sodišče prve stopnje ni sledilo toženki v tej smeri (glej celotno 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in še posebej zapis „skladno z navedenim niso izpolnjeni pogoji na strani tožene stranke, ki bi utemeljevali poseben odstop od pogodbe,...“). Iz 20. v zvezi z 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja povsem zadostna opredelitev sodišča prve stopnje o zatrjevanih grajanih napakah in posledičnem odstopu od pogodbe. Drži, da se je toženka sklicevala na vsebino dopisa z dne 4.2.2020, ne drži pa, da teh toženkinih navedb tožnica ni prerekala in se hkrati do njih opredelila. Med drugim tudi s tem, da gre za grajanje „napak“ po izstavitvi računa in opominu za plačilo ter da so zatrjevane „napake“ posledica novih podatkov, s katerimi tožnica ni razpolagala, in „neustreznosti“, ki jih toženka prej celo leto ni opazila in nanje opozorila (op. navedba se nanaša na kršitev sodelovalne dolžnosti naročnika). Toženka pravilno izpostavlja, da je s sklicevanjem na listino zatrjevane napake konkretizirala, in je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da napak posla ni dovolj konkretizirala, vendar ta zmotni (in le dodatni) argument sodišča prve stopnje ob zgoraj povedanem ne more vplivati na pravilnost končne odločitve. Hkrati, ker gre za zmotno povzemanje toženkine trditvene podlage in ne vsebine dokaza, tudi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katere vsebina je pojasnjena zgoraj. Dodatno ob zatrjevanih napakah opravljenega posla, ki pomenijo le sporne toženkine trditve in jim zato ni mogoče preprosto slediti, še vedno ostaja nepojasnjeno, zakaj je izvedeno delo za toženko neuporabno in opravljeno v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji. Nenazadnje je tudi iz tega dela pritožbe razvidno, da toženka poleg neutemeljene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja predvsem nedopustne in neupoštevne očitke v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb pravdnega postopka.

9. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ni ponavljalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 375 točk za odgovor na pritožbo in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 274,50 EUR.