Jedro

Tudi če se konstitutivni znaki samega prekrška (prevoz deljivega tovora kot izredni prevoz) ne spremenijo, se pa spremeni razpon predpisanih glob za primer različnega odstopanja od s predpisi dovoljenega oziroma s prometnimi znaki omejenega izrednega prevoza, je v luči milejšega predpisa treba preveriti, ali gre za spremembo v korist storilca prekrška in to upoštevati v sodbi.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna odločba o prekršku spremeni tako, da se storilko prekrška pravno osebo pod a) točko izreka odločbe spozna za odgovorno storitve prekrška po 6. alineji šestnajstega odstavka 32. člena Zakona o cestah.

II. Pravni osebi se na podlagi 6. alineje šestnajstega odstavka 32. člena Zakona o cestah v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena Zakona o prekrških in prvim odstavkom 27. člena Zakona o prekrških za dejanje pod a) točko izreka odločbe določi globa v znesku 700,00 evrov, nato pa se ji, upoštevaje že določeni globi 3.000,00 evrov za prekršek pod b) točko izreka odločbe in 2.000,00 evrov za prekršek pod c) točko izreka odločbe, na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških izreče enotna globa 5.700,00 evrov.

III. Odločitev o sodni taksi se spremeni tako, da je pravna oseba na podlagi prvega odstavka 143. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena in drugim odstavkom 58. člena Zakona o prekrških ter po tarifni številki 8111 Zakona o sodnih taksah dolžna plačati 570,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa Generalne policijske uprave je z odločbo o prekršku z dne 15. 12. 2017 storilko prekrška pravno osebo T., d. o. o., spoznal za odgovorno za prekrške po 3. alineji šestnajstega odstavka 32. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1; a) točka izreka), za katerega je določil globo v znesku 1.800,00 evrov, po devetnajstem odstavku 32. člena ZCes-1 (b) točka izreka), za katerega je določil globo v znesku 3.000,00 evrov in po devetem odstavku 34. člena ZCes-1 (c) točka izreka), za katerega je določil globo v znesku 2.000,00 evrov. Nato ji je skladno z drugim odstavkom 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo v znesku 6.800,00 evrov, ki jo mora pravna oseba plačati v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe. Pravni osebi je naložil tudi plačilo 680,00 evrov sodne takse, ki jo mora plačati v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe.

2. Zoper odločbo je pravna oseba po svoji zagovornici vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 3. 2. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno, pravni osebi pa naložilo plačilo 680,00 evrov sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku v zvezi s sodbo okrajnega sodišča vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, po 4. točki 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 in 6. alinejo šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1. Navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določb o časovni veljavnosti materialnega predpisa, ki določa prekršek, saj je bil prekršek, za katerega je bila pravna oseba spoznana za odgovorno, pod a) točko izreka odločbe pred izdajo sodbe spremenjen v korist storilke. V času storitve prekrška je namreč 3. alineja šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 določala za prekršek naložitve in prevažanja deljivega tovora kot izrednega prevoza globo v znesku 1.800,00 evrov. Z novelo ZCes-1C pa je bila uporabljena določba spremenjena tako, da v novi 6. alineji šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 za očitani prekršek določa nižjo globo v znesku 700,00 evrov. Ker gre za milejši predpis, ki je bil spremenjen po storitvi prekrška, a pred izdajo sodbe, bi ga moralo sodišče uporabiti po uradni dolžnosti, zato je z opustitvijo njegove uporabe sodišče kršilo določbe materialnega prava po 4. točki 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sodbo spremeni tako, da pravni osebi za prekršek pod a) točko izreka odločbe določi globo v znesku 700,00 evrov, nato pa ji izreče novo enotno globo.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo pravni osebi in njeni zagovornici, ki se je v odgovoru strinjala z navedbami vrhovnega državnega tožilca, pravna oseba pa nanjo ni odgovorila.

B.

5. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku dne 15. 12. 2017 in pod (izpodbijano) a) točko njenega izreka spoznal pravno osebo za pridružitveno odgovorno storitve prekrška po 3. alineji šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1. Voznik M. S. je kot neposredni storilec prekrška dne 28. 6. 2017 po avtocesti prevažal tri bivalne prikolice, pri čemer je bila dolžina skupine vozil, skupaj z deljivim tovorom, 23,20 metra, ter je tako presegala dovoljeno dolžino skupine vozil, ki je po Pravilniku o delih in opremi vozil, Priloga II – del A (največje mere in mase vozil) znašala 22,00 metrov. Prevoz deljivega tovora kot izredni prevoz ni dovoljen, neposredni storilec voznik M. S. pa je storil prekršek v korist pravne osebe, na njen račun ter z njenim sredstvom, s čimer je bila vzpostavljena prekrškovna odgovornost pravne osebe. Okrajno sodišče je s sodbo z dne 3. 2. 2020 zahtevo pravne osebe za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in glede izpodbijane a) točke izreka odločbe odločilo, da je prekrškovni organ pravni osebi pravilno določil globo v znesku 1.800,00 evrov na podlagi 3. alineje šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1, ker je voznik s skupino vozil prevažal deljiv tovor, pri tem pa je skupna dolžina skupine vozil in naloženega tovora za 1,2 metra presegala dovoljeno dimenzijo skupine vozil, prevoz deljivega tovora kot izrednega tovora pa po določbi prvega odstavka 32. člena ZCes-1 ni dovoljen.

6. V času storitve prekrška je obravnavani prekršek urejala določba 32. člena ZCes-1. V uvodnem odstavku tega člena je bil opredeljen pojem izrednega prevoza. To je bil prevoz z vozilom ali skupino vozil, ki je sam ali skupaj z nedeljivim tovorom presegal s predpisi dovoljeno skupno maso, osne obremenitve ali mere (širino, dolžino ali višino). Izredni prevoz je bil tudi prevoz, pri katerem je bilo vozilo samo ali skupaj s tovorom v mejah s predpisom dovoljene skupne mase, osnih obremenitev ali mer, vendar pa je presegalo omejitev kateregakoli od teh elementov, ki so bili odrejeni na cesti ali njenem delu. Po drugem odstavku 32. člena ZCes-1 se je izredni prevoz lahko opravil na podlagi dovoljenja za izredni prevoz, ki se je izdalo, če je izdajatelj dovoljenja za izredni prevoz ugotovil, da vozila ali tovora od izvora do cilja ni bilo mogoče prepeljati po železnici ali z drugimi prometnimi sredstvi ali če je predlagatelj izrednega prevoza dokazal, da bi prevoz s temi prometnimi sredstvi povzročil večje skupne stroške prevoza v primerjavi s stroški dodatnih ukrepov za usposobitev prevozne poti za prevoz po cesti. Vozilo s tovorom ali vozilo samo je smelo presegati s predpisom dovoljene ali s prometnim znakom omejene osne obremenitve, skupne mase ali mere le v obsegu in pod pogoji, navedenimi v dovoljenju za izredni prevoz po javni cesti (tretji odstavek 32. člena ZCes-1). Po 3. alineji šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1, ki je določal prekršek in na podlagi katerega je bila pravna oseba spoznana za odgovorno, se je pravna oseba kaznovala za prekršek z globo 1.800,00 evrov, če se je prevažal deljiv tovor kot izredni prevoz.

7. Največje mere vozil niso bile dokončno opredeljene v 32. členu ZCes-1, temveč so bile v času storitve obravnavanega prekrška predpisane v A delu Priloge II Pravilnika o delih in opremi vozil (Uradni list RS, št 44/13, v nadaljevanju Pravilnik). Tako je znašala največja dovoljena dolžina skupine vozil, prirejene posebej za prevoz vozil po avtocestah, 22,00 metrov (9. alineja 1.1. točke A dela ).

8. Okrajno sodišče je o zahtevi za sodno varstvo razsodilo dne 3. 2. 2020, od storitve prekrška do razsodbe pa se je spremenila uporabljena prekrškovna določba 32. člena ZCes-1, na kar utemeljeno opozarja vrhovni državni tožilec. Pred izdajo sodbe je namreč z dnem 8. 3. 2018 začela veljati novela ZCes-1C, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 10/2018. Novela C je med drugim posegla v šestnajsti odstavek 32. člena ZCes-1 in preoblikovala kazenske določbe, pri čemer so globe sicer ostale znotraj predhodno veljavnih okvirjev, so se pa natančneje določile višine glob za posamezne prekoračitve največjih dovoljenih mas in mer vozil, udeleženih v cestnem prometu. Kot natančneje izhaja iz Poročevalca Državnega zbora in vladnega gradiva,1 je bila med drugim kazenska določba šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 preoblikovana na način progresivne lestvice z namenom, da je globa za posamezno kršitev, povezano s prekoračitvijo dovoljenih skupnih mas, osnih obremenitev in mer vozila ali skupine vozil, sorazmerna teži kršitve in posledic, ki izvirajo iz nje. Progresivna lestvica kaže kršitev oziroma iz njih izvirajoče posledice na cestno infrastrukturo oziroma prometno varnost, kar pomeni, da je kršitelj, čigar vozilo se precej razlikuje od dovoljenega s predpisi ali s prometnimi znaki omejenega, sankcioniran z višjo globo. Do uveljavitve novele ZCes-1C je bil prevoz deljivega tovora kot izredni prevoz na podlagi določbe 32. člena ZCes-1 izrecno prepovedan, zanj pa je bila predpisana enotna globa 1.800,00 evrov. Ker pa lahko tudi pri prevozu deljivega tovora prihaja do (različnih) prekoračitev dovoljenih mer vozila ali skupine vozil, je bilo nujno, da se je tudi kršitve na tem področju predpisalo enako kot pri prevozu izrednih prevozov, in sicer tako, da je višina globe odvisna od odstopanja dovoljene s predpisi oziroma s prometnimi znaki omejene dolžine.

9. Tako je v novelirani in v času izdaje sodbe veljavni 6. alineji šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 določeno, da se pravna oseba, ki med drugim opravlja prevoz deljivega tovora, kaznuje za prekršek z globo 700,00 evrov, če pri prevozu deljivega tovora dolžina presega od 2 do 20 odstotkov največje s predpisi dovoljene ali s prometnim znakom omejene dolžine. Ker Pravilnik, skupaj s Prilogo II, ni bil spremenjen, je znašala največja dovoljena dolžina skupine vozil, prirejene posebej za prevoz vozil po avtocesti (še vedno) 22 metrov. Pravilen je zato matematični izračun vrhovnega državnega tožilca, da je bila v konkretnem primeru izmerjena dolžina tovornega vozila 23,20 metra, kar za 5,45 % presega največjo dovoljeno s Pravilnikom določeno dolžino skupine vozil. 10. Na podlagi predstavljene kronologije in podatkov spisa zato vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja na kršitev materialnega prava. Iz načela zakonitosti v kazenskem pravu izhaja, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno (prvi odstavek 28. člena Ustave RS). Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši (drugi odstavek 28. člena Ustave RS). To ustavno načelo je na področju prekrškovnega prava normativno konkretizirano v 2. členu ZP-1. Ta v prvem odstavku določa, da ne sme biti nikomur izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Če pa se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Ko sodišče ali prekrškovni organ odločata o tem, kateri predpis uporabiti, morata v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, kateri predpis je veljal v času storitve prekrška in, ali je bil ta pozneje morebiti spremenjen. Za pravilno uporabo milejšega predpisa je bistveno, da je položaj storilca prekrška ugodnejši, kot bi bil v primeru uporabe predpisa, ki je veljal v času storitve prekrška, pri čemer je treba presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega predpisa kot celote na konkretni položaj storilca. Nesporne so pri tem situacije, ko novi predpis nekega dejanja ne opredeljuje več kot prekršek (dekriminacija dejanja), ko omogoča izrek milejše sankcije ali ko dopušča na primer široke možnosti za omilitev sankcije.2 Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah poudarilo, da morajo prekrškovni organi in sodišča pri odločanju upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov vse do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.3

11. V luči predstavljenega načela zakonitosti v prekrškovnem pravu vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja, da je pri obravnavanem prekršku prišlo v času med njegovo storitvijo in izdajo sodbe do zakonske spremembe, ki je bila v korist storilki prekrška. Konstitutivni znaki samega prekrška (prevoz deljivega tovora kot izredni prevoz) se niso spremenili, se je pa spremenil razpon predpisanih glob za primer različnega odstopanja od s predpisi dovoljenega oziroma s prometnimi znaki omejenega izrednega prevoza. V času storitve prekrška veljavna 3. alineja šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 je predpisovala globo 1.800,00 evrov za vse oblike prevozov deljivega tovora kot izrednega prevoza. Z novelo ZCes-1C pa so natančneje sankcionirane kršitve odstopanj oziroma prekoračitve dovoljenih mer vozila ali skupine vozil pri prevozu deljivega tovora. Ker je v konkretnem primeru dolžina tovornega vozila z deljivim tovorom znašala 23,20 metra in je presegala največjo dovoljeno dolžino 22,00 metrov za 5,45 %, je pravna oseba izpolnila zakonske znake prekrška po novelirani 6. alineji šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1. 12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je novelirani ZCes-1N za storilko prekrška pravno osebo J., d. o. o., milejši. Skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 je zato treba pri izreku sankcije uporabiti poznejši predpis. Ker okrajno sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni ravnalo tako, da je podana uveljavljana kršitev po 4. točki 156. člena ZP-1. C.

13. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev iz 4. točke 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo in izpodbijano pravnomočno odločbo spremenilo tako, da je storilko prekrška pravno osebo pod a) točko izreka odločbe spoznalo za odgovorno storitve prekrška po novelirani 6. alineji šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1. 14. Na podlagi citirane 6. alineje šestnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 in prvim odstavkom 27. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče pravni osebi določilo globo 700,00 evrov, nato pa ji, upoštevaje že določeni globi 3.000,00 evrov za prekršek pod b) točko izreka odločbe in 2.000,00 evrov za prekršek pod c) točko izreka odločbe, na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreklo enotno globo 5.700,00 evrov.

15. Posledično je Vrhovno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, in sicer tako, da je storilka prekrška pravna oseba dolžna plačati na podlagi prvega odstavka 143. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena in drugim odstavkom 58. člena ZP-1 ter po tarifni številki 8111 Zakona o sodnih taksah sodno takso v znesku 570,00 evrov.

1 Vlada Republike Slovenije, Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah z dne 6. 10. 2017, EVA 2016-2430-0035, EPA: 2270 – VII, komentar k predlogu 13. člena, stran 40. 2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 89/2012 z dne 18. 10. 2012 in IV Ips 32/2018 z dne 18. 9. 2018. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 83/2015 z dne 19. 1. 2016, IV Ips 56/2016 z dne 20. 12. 2016, IV Ips 32/2018 z dne 18. 9. 2018 in druge.