Jedro

Drugačno vrednotenje ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki se jih upošteva pri izbiri sankcije, ne pomeni prekoračitve pravice, ki jo ima pritožbeno sodišče pri presoji primernosti sankcije, zato tudi ni bil prekršen kazenski zakon na način, ki je opredeljen v 5. točki 372. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. B.S. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spremenilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.6.2003, s katero je obs. B.S. zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 1 leta zapora in preizkusno dobo 5 let, tako, da mu je izreklo kazen 8 mesecev zapora.

Zagovornica je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja vse razloge po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), utemeljuje pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena tega zakona in kršitev določb 44. oziroma 45. člena KZ. Trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo in ocenilo okoliščine za uporabo 3. odstavka 51. člena KZ, da ni dokazov, da bi obsojenec pred obravnavanim kaznivim dejanjem vozil motorna vozila, ki niso bila v redu in pod vplivom alkohola, ni pravilno ocenilo okoliščine, da zaradi zdravstvenega stanja obsojenec ni več sposoben voziti motornega vozila in je spremenil dotedanji način življenja ter da ga je smrt prijatelja v tej prometni nesreči psihično hudo prizadela. Zagovornica predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo predlaga, da se ta zavrne. Zahteva utemeljuje kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena s tem, da je pritožbeno sodišče pomen ugotovljenih obteževalnih in oteževalnih okoliščin ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, s čemer pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, medtem ko kršitve kazenskega zakona zahteva sploh ni obrazložila.

Zahteva zagovornice obs. B.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. točke 1. odstavka 425. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali si v precejšnji meri nasprotujejo. Trditev v zahtevi, da je pritožbeno sodišče spregledalo oziroma zanemarilo okoliščine, ki jih je ugotovilo in na njihovi podlagi sodišče prve stopnje sprejelo "pozitivno prognozo, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj", namreč, da obsojenec po nesreči ni več vozil avtomobila, da tega tudi nima več in da je nehal piti alkoholne pijače, ni utemeljena. Sodba pritožbenega sodišča v 5. odstavku na 2. strani ugotavlja, da je sodišče prve stopnje "zmotno zaključilo, da je pri obtožencu mogoče pričakovati, da v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj". V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče navaja in ocenjuje dejstva in okoliščine, ki so bile podlaga za tak zaključek. Pritožbeno sodišče torej ni prezrlo ugotovitev in stališča sodišča prve stopnje glede uporabe 3. odstavka 51. člena KZ, ampak jih je vrednotilo drugače. Obrazložitev takšne odločitve sodišča druge stopnje je razumljiva in jasna in Vrhovno sodišče ne vidi zatrjevane kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V delu, kjer zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da ni dokazano, da bi obsojenec pred obravnavanim kaznivim dejanjem vinjen vozil "hibne avtomobile", pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se po določbah 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Drugačno vrednotenje ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki se jih upošteva pri izbiri sankcije, ne pomeni prekoračitev pravice, ki jo ima pritožbeno sodišče pri presoji primernosti sankcije, zato tudi ni bil prekršen kazenski zakon na način, ki je opredeljen v 5. točki 372. člena ZKP.

Kršitve določb 44. in 45. člena KZ zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ne obrazloži in je ni mogoče preizkusiti.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Sodišči sta v rednem postopku ugotovili, da obsojenec glede na premoženjske razmere ne more plačati stroškov kazenskega postopka, ne da bi ogrozil vzdrževanje sebe in članov svoje družine. Zato mu tudi Vrhovno sodišče ni naložilo plačila povprečnine za ta postopek.