Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved v delu, ki se nanaša na prvo očitano kršitev podana prepozno (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1), v delu ki se nanaša na nespoštovanje navodil zdravnika pa sicer podana pravočasno, vendar iz neutemeljenega odpovednega razloga (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 7. 6. 2022 do 25. 8. 2022 zmožen za delo, saj v tem času ni imel bolniškega staleža. Slednje med strankama ni sporno. Dne 29. 7. 2022 se je tožnik sestal z direktorjem tožene stranke in mu povedal, da potrebuje 300,00 EUR za pot na Kosovo. Direktor tožene stranke je vedel, da tožnik odhaja na Kosovo, s tem namenom mu je izročil tudi denar, vedel pa je tudi, da tožniku bolniški stalež za čas od 7. 6. 2022 dalje ni bil podaljšan.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,62 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2022 ni prenehalo z dnem 29. 7. 2022, temveč je z vsemi pravicami trajalo do 11. 3. 2023. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 29. 7. 2022 do 11. 3. 2023 prizna neprekinjeno delovno dobo ter pri ZPIZ uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco. Za isti čas je tožniku priznalo tudi reparacijo, toženi stranki pa naložilo še, da tožniku plača tudi sorazmerni del regresa za letni dopust v višini 235,95 EUR ter stroške postopka v znesku 1.449,99 EUR. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna na račun sodišča plačati stroške tolmača v znesku 971,73 EUR.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V pritožbi izpostavlja, da je bil tožnik na dolgotrajnem bolniškem staležu od 16. 12. 2021, in sicer neprekinjeno do maja 2022, nato pa se je njegov status ves čas spreminjal in toženka nad njim ni imela več pregleda. Toženka ni vedela, ali je tožnik v bolniškem staležu ali ne, če bi vedela, o tem ne bi spraševala njegovega osebnega zdravnika. Da ga je, izhaja iz elektronske korespondence, ki je sodišče ni ovrednotilo in je odločilo protispisno, ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Iz te pošte je jasno razvidno, da je bila tožena stranka še septembra, preden je dobila poročilo detektiva, prepričana, da je tožnik od 7. 6. 2022 do 24. 8. 2022 v bolniškem staležu. Sodišče se ni opredelilo do zaslišanja A. A., ki je izpovedala, da je bolniške liste ves čas prejemala z zamudo. Tožnik je toženko ves čas zavajal, da ima bolniški stalež. Osebna zdravnica je tožniku izdala potrdilo o upravičeni odsotnosti od 8. 6. 2022 do 30. 6. 2022 šele v septembru, tudi to dejstvo pa je toženki potrjevalo, da ima tožnik tudi od 1. 7. 2022 do 25. 8. 2022 bolniški stalež. Dejstvo, da tožnik v času od 29. 7. 2022 do 25. 8. 2022 ni imel bolniškega staleža, je resda med strankama nesporno, vendar je toženka to izvedela šele z detektivskim poročilom z dne 23. 9. 2022 in tako ne drži, da je tožena stranka to vedela že najkasneje dne 29. 7. 2022. Ne drži niti, da je bila že tega dne seznanjena z razlogom za odsotnost tožnika. Zakoniti zastopnik je res vedel, da gre tožnik na Kosovo, vendar mu je tožnik zatrdil, da ima dovoljenje zdravnika. Vse do poročila toženka ni vedela, da tožnik nima bolniškega staleža, ter da nima dovoljenja zdravnika za odhod v tujino. Sodišče se tudi ni opredelilo do poročila detektivske agencije, iz katerega izhaja, da tožnik ni imel dovoljenja za izhod iz kraja bivanja. Prav tako se ni opredelilo do navedb priče B., B., ki je bil delovodja in je zanikal trditve tožnika, da bi junija in julija 2022 dejansko delal. Tožnik je izpovedoval neverodostojno, njegova pojasnila detektivu se ne skladajo z njegovo izpovedjo na sodišču. Tudi glede drugega odpovednega razloga sodišče ni dokazno ovrednotilo poročila detektiva. Tožnikova žena je detektivu preko soseda, ki je prevajal, povedala, da je tožnik na Kosovu pri mami, ker je zbolela ter da se vrne 20. ali 21. 9. 2022. Ni logično, da bi žena o tem lagala. Sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Protispisna je ugotovitev, da toženka ni uspela dokazati, da je bil tožnik v času kontrole izven kraja bivanja. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je bil navedenega dne res v kraju bivanja v Sloveniji. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo dejstva, da je imel tožnik očitno več potnih listin, s katerimi je potoval po svetu, zato je tudi s tem kršilo določbe postopka. Iz podatkov MNZ izhaja, da se niso beležili vsi vstopi in izstopi na Kosovo. Iz teh podatkov tako ni mogoče sklepati, da se tožnik v času od 16. 9. do 22. 9. 2022 ni nahajal na Kosovu. Iz podatkov Republike Kosovo pa izhaja, da je bil tožnik v času bolniškega staleža od 22. 1. 2022 do 20. 4. 2022 na Kosovem in je tako tudi takrat kršil bolniški stalež in pravila ZZZS. Tudi to dejstvo potrjuje neverodostojnost tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preizkusu odločitve sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

6.Pritožba na več mestih uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je ni mogoče preizkusiti, kar pa ne drži. Preizkus prvostopenjske sodbe je bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje odločitev o tem, zakaj je štelo odpoved za nezakonito in tožniku priznalo pravice do poteka časa, do katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, obrazložilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so med seboj skladni. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij pritožba ne uspe prikazati. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo vse izpovedbe zaslišanih pa tudi vsebino dokaznih listin. S sklicevanjem na navedeni procesni kršitvi pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno, vendar pa tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj prvostopenjska dokazna ocena povsem ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

7.Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 4. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Toženka je tožniku očitala, da je bil v obdobju od 29. 7. 2022 do 24. 8. 2022 več kot 5 dni zaporedoma odsoten iz delovnega mesta, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil delodajalca, nadalje pa mu je očitala tudi, da 19. 9. 2022 ni spoštoval navodil zdravnika in je brez odobritve odpotoval iz kraja bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved v delu, ki se nanaša na prvo očitano kršitev podana prepozno (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1), v delu ki se nanaša na nespoštovanje navodil zdravnika pa sicer podana pravočasno, vendar iz neutemeljenega odpovednega razloga (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 7. 6. 2022 do 25. 8. 2022 zmožen za delo, saj v tem času ni imel bolniškega staleža. Slednje med strankama ni sporno. Dne 29. 7. 2022 se je tožnik sestal z direktorjem tožene stranke in mu povedal, da potrebuje 300,00 EUR za pot na Kosovo. Direktor tožene stranke je vedel, da tožnik odhaja na Kosovo, s tem namenom mu je izročil tudi denar, vedel pa je tudi, da tožniku bolniški stalež za čas od 7. 6. 2022 dalje ni bil podaljšan. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s pojasnili tožnika1, ter samega zakonitega zastopnika toženke, ki je potrdil, da je vedel, da tožnik odhaja na Kosovo ter je pojasnil tudi, da ga je o tem, da tožniku bolniški stalež ni podaljšan, seznanila njegova žena A. A., zaposlena pri toženki in zadolžena za kadrovske evidence. Ker tudi iz listinske dokumentacije (med drugim odločba ZZZS z dne 7. 7. 2022- B15, potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela- B9) izhaja, da tožniku v času od 29. 7. 2022 do 24. 8. 2022 ni bila priznana začasna nezmožnost za delo, odločba ZZZS z dne 7. 7. 2022 pa je bila, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posredovana tudi toženi stranki (odpremljena dne 7. 7. 2022), sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedi direktorja, da naj bi mu tožnik dne 29. 7. 2022 povedal, da je v bolniškem staležu oziroma, da naj bi toženo stranko glede navedenega zavajal.

9.Toženka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njen direktor že 29. 7. 2022 vedel, da tožniku bolniški stalež ni podaljšan, v pritožbi izpodbija s sklicevanjem na predloženo elektronsko korespondenco (B10, B27), ki naj bi jo sodišče prve stopnje neutemeljeno spregledalo pri dokazni presoji, po njenem mnenju pa naj bi dokazovala, da je bila toženka vse do prejema detektivskega poročila v dvomu glede bolniškega staleža tožnika v času od 29. 7. 2022 do 24. 8. 2022. Vsebina predložene korespondence na odločitev ne more vplivati, zato se sodišče prve stopnje do nje utemeljeno ni posebej opredeljevalo. Tožena stranka namreč niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi od ZZZS ali osebnega zdravnika tožnika prejela kakršnokoli drugo listino ali informacijo, na podlagi katere bi lahko 29. 7. 2022 ali kasneje utemeljeno verjela, da je tožnik tudi v času od 7. 6. 2022 dalje v bolniškem staležu. Četudi bi tožnik direktorju toženke dne 29. 7. 2022 rekel, da je zoper odločbo ZZZS z dne 7. 7. 2022 vložil pritožbo (kar tudi po stališču pritožbenega stališča ni verjetno- ta odločba dejansko ni bila izpodbijana, kot izhaja iz odločbe ZZZS z dne 3. 11. 2022- B30, str. 2) in bi torej toženka aleatorno računala na to, da bo tožniku bolniški stalež morda odobren za nazaj, to ne spremeni dejstva, da je direktor tega dne vedel, da je bil tožniku bolniški stalež zaključen že z dnem 6. 6. 2022, pa mu je kljub temu odobril odsotnost z dela oziroma mu je potrdil odhod na Kosovo.

10.Dejstvo, da je osebna zdravnica tožniku šele v septembru izdala potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela od 8. 6. 2022 do 30. 6. 2022 (ki je bilo nato s strani ZZZS stornirano), toženki, ob prejeti odločbi ZZZS z dne 7. 7. 2022, ni moglo potrjevati, da ima tožnik tudi od 29. 7. 2022 do 25. 8. 2022 bolniški stalež, saj se potrdilo osebne zdravnice na to obdobje ne nanaša. Ne drži niti, da toženka vse do poročila detektiva z dne 23. 9. 2022 ni vedela, da tožnik v spornem času ni imel priznanega bolniškega staleža, saj je direktor tožene stranke sam pojasnil, da ga je z dejstvom, da tožniku bolniški stalež po 7. 6. 2022 ni bil podaljšan in je torej od tega dne dalje zavezan opravljati delo, seznanila njegova žena, ki je prejela odločbo ZZZS z dne 7. 7. 2022. Nenazadnje pa tudi iz potrdila osebne zdravnice z dne 9. 9. 2022 (B9), ki ga preko informacijskega sistema prejme delodajalec (230. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanj), izhaja, da je prvi dan tožnikove ponovne zadržanosti z dela zaradi poškodbe pri delu 25. 8. 2022 in torej ne kakšen predhoden datum in je torej tudi glede na vsebino tega potrdila v povezavi z odločbo ZZZS z dne 7. 7. 2022 tožena stranka vedela, da tožnik v spornem času ni imel priznanega bolniškega staleža. Z ozirom na pojasnjeno je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je direktor toženke že dne 29. 7. 2022, ko je tožniku potrdil odhod na Kosovo, vedel, da je bil tožniku bolniški stalež zaključen že z dnem 6. 6. 2022 in torej ni bil podaljšan, prav tako je bil že tega dne seznanjen z razlogom za tožnikovo odsotnost z dela. Glede na navedeno je pravilno presodilo, da je bila glede očitka, ki se nanaša na izostanek tožnika z dela v času od 29. 7. 2022 do 24. 8. 2022 izredna odpoved z dne 20. 10. 2022 prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30. dneh od ugotovitve razloga za njeno podajo (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).

11.Kot pojasnjeno zgoraj sodišče prve stopnje ni storilo očitanih procesnih kršitev, upoštevaje načelo kontradiktornosti in enakega varstva pravic pa je vse navedbe in dokaze strank vzelo na znanje, pretehtalo njihovo pomembnost ter se do tistih navedb ter dokazov, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredelilo. Izpoved priče A. A., ki je izpovedala, da je bolniške liste ves čas prejemala z zamudo, je ob ugotovljenem dejstvu, da je bil direktor toženke dne 29. 7. 2022 seznanjen s tem, da tožnik od 7. 6. 2022 dalje ni v bolniškem staležu, utemeljeno štelo kot nebistveno, zato se do tega dokaza ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Prav tako se sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati do izpovedi tožnika ter priče B. B. o tem, ali je tožnik junija in julija (do 29. 7. 2022) dejansko opravljal delo pri toženi stranki, saj to za rešitev tega spora, ki se nanaša na nesporen izostanek tožnika z dela v času od 29. 7. 2022 do 24. 8. 2022, ni relevantno. Zgolj to, da je tožnik detektivu dne 21. 9. 2022 navedel, da je bil v bolniškem staležu nekje do junija ali julija ne dokazuje njegove neverodstojnosti, saj se je tožnik s tem v zvezi skliceval na odločbo ZZZS, iz katere pa jasno izhaja, da je imel na njeni podlagi odobren bolniški stalež le do 6. 6. 2022. Prav tako dvoma v tožnikovo verodostojnost ne vnese pritožbena navedba, da je tožnik na sodišču izpovedal, da je junija in julija delal, detektivu pa, da na delo ni šel, ker je ocenil, da ne more delati, saj iz slednje ni mogoče razbrati, na katero konkretno obdobje se nanaša.

12.Po drugem odstavku 84. člena ZDR-1 je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka na podlagi izvedenih dokazov s stopnjo prepričanja ni uspela dokazati drugega očitka iz izredne odpovedi, to je, da se je tožnik dne 19. 9. 2022 nahajal na Kosovu ter s tem kršil navodila pristojnega zdravnika. Ugotovljene okoliščine, ki se nanašajo na navedeni očitek, je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v 8. točki izpodbijane sodbe, pri čemer je upoštevalo tako navedbe tožene stranke s tem v zvezi, kot tudi dokumentacijo, ki jo je predložila (poročilo detektiva). Ker iz obrazložitve sodbe tudi glede navedenega očitka iz izredne odpovedi izhajajo jasni razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Prav tako v sodbi ni najti razlogov, ki bi utemeljevali drugačno odločitev od sprejete. Sodišče je upoštevalo, da je imel tožnik dve potni listini, saj jih je vpogledalo in na njuni podlagi ugotovilo, da ne vsebujeta žiga o prestopu meje dne 19. 9. 2022 oziroma nekaj dni prej ali kasneje. Pridobljena oziroma predložena listinska dokumentacija (priloge C, A10, A11) je bila skladna s tožnikovimi navedbami in ni potrjevala navedb toženke, da se je tožnik dne 19. 9. 2022 nahajal na Kosovu. In ker tudi priča C. C., sosed, ki je prevajal pogovor med tožnikovo ženo in detektivom, ni potrdil navedbe toženke, da je tožnikova žena rekla, da se je tožnik spornega dne nahajal na Kosovu, kar je tožnik, tudi sicer zaslišan zanikal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženka očitka po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni uspela dokazati. Kaj izhaja iz podatkov Republike Kosovo za čas, ko je bil tožnik v bolniškem staležu od 22. 1. 2022 do 20. 4. 2022, pa ni relevantno, ker to ni predmet tega spora.

13.Toženka je v pritožbi v celoti izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje. To velja tudi za odločitev v zvezi z reparacijskim zahtevkom, zahtevkom iz naslova plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, plačila sodnega tolmača in stroškov postopka. Glede tega dela odločitve je pritožba neobrazložena, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

14.Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato je glede na uspeh ter upoštevajoč 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) tožniku dolžna plačati utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka in sicer stroške za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk - tč. 1b in 4 tar. št. 16 OT), 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 279,62 EUR.

-------------------------------

1Ta je med drugim zatrjeval, da je bil z direktorjem dogovorjen za dopust.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 84, 84/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 1110/1-8 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 230

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.