Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do sofinanciranja upoštevana, kot tudi katera dejstva so pri tem bila odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport tožeči stranki za leto 2011 sofinanciralo vsebine ter razvojne in strokovne naloge v skupni višini 50.654,00 EUR, pri čemer so iz sklepa razvidni tako programi, ki so bili financirani ter tudi višina zneska do katerega so bili financirani. Pri vsakem od financiranih projektov pa je tudi navedeno, da se nad podeljenim zneskom financiranje zavrne (točka 1 izreka sklepa). Pod točko 2 izreka sklepa pa so navedene razvojne in strokovne naloge ter vsebine, katerih sofinanciranje je bilo v celoti zavrnjeno. V obrazložitvi ministrstvo pojasnjuje, da je v Uradnem listu Republike Slovenije dne 4. 2. 2011 objavilo javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011. Na omenjeni razpis se je prijavila tudi tožeča stranka. Gre za ponovljen postopek, saj je bil na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča št. I U 872/2011-16 z dne 28. 2. 2012 sklep Ministrstva z dne 18. 4. 2011 odpravljen.

V ponovnem postopku se tožena stranka sklicuje na Pravilnik o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni (v nadaljevanju Pravilnik) ter na javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011 (v nadaljevanju javni razpis). Sklicuje se na vsebino 22. in 25. člena Pravilnika. Pojasnjuje, kako se nacionalne panožne športne zveze (v nadaljevanju NPŠZ) razvrsti, kaj predstavlja merilo mednarodne razširjenosti uspešnosti ter tudi, kako se NPŠZ na podlagi razvrstitve v razrede v skladu s 24. - 28. členom Pravilnika določi pripadajoče število točk iz preglednic. Strokovni svet RS za šport je na svoji 36. seji dne 6. 4. 2011 obravnaval razvrstitev NPŠZ v razrede zvez in športnih panog v razrede športnih panog pri čemer športne panoge avtomobilizem – gorsko hitrostni in športne panoge avtomobilizem - avtokros, ni uvrstil višje, kot so bile uvrščene v skladu z merili iz 24. - 28. člena Pravilnika in v skladu z merili iz 33. člena Pravilnika. Športno panogo avtomobilizem – rally, pa je iz 5. razreda športnih panog uvrstil v 4. razred športnih panog. Ministrstvo je s sklepom z dne 11. 4. 2011 določilo vrednost točke za področje vrhunskega športa za leto 2011 v višini 7,62 EUR. Delovanje NPŠZ se sofinancira na podlagi seštevka točk iz 26., 27., 28. in 31. člena Pravilnika. Ob zbranih 1500 točkah tožena stranka pojasni, da je tako tožeča stranka upravičena do 11.430,00 EUR.

Dejavnost vrhunskega športa in dejavnost športne vzgoje otrok in mladine se sofinancira na podlagi 35., 36. in 37. člena Pravilnika. A. (tožnik) zaradi uvrstitve športne panoge avtomobilizem – rally v 4. razred športnih panog, športne panoge avtomobilizem – gorsko hitrostni v 5. razred športnih panog in športne panoge avtomobilizem – avto kros v 5. razred športnih panog ni upravičena do sofinanciranja na podlagi 35. in 37. člena Pravilnika, saj je v teh dveh členih določeno, da se sofinancira samo tiste športne panoge, ki so uvrščene v prve tri razrede športnih panog. Na podlagi 36. člena Pravilnika pa je A. dobila 1500 točk za 3 športnike mednarodnega razreda ter tako prejela 11.430,00 EUR. Glede na določbe drugega in četrtega odstavka 21. člena Pravilnika je tožeča stranka za delovanje nacionalnih panožnih športnih zvez in dejavnosti vrhunskega športa ter dejavnosti športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport – programi reprezentanc v letu 2011, upravičena do sofinanciranja v skupni višini 41.510,00 EUR, kar predstavlja 80 % sofinanciranega zneska A. za te vsebine v letu 2010. Ta znesek se razdeli med sofinanciranje delovanja nacionalnih panožnih športnih zvez in sofinanciranje dejavnosti vrhunskega športa in dejavnosti športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport – programi reprezentanc, glede na število točk, ki jih je A. dosegla pri vrednotenju teh dveh vsebin na javnem razpisu.

V nadaljevanju se sklicuje še na 89. člen Pravilnika, ki določa, da se tistim NPŠZ, ki so uvrščene v prve tri razrede zvez, na podlagi dokazil o plačilih sofinancira plačilo članarine v evropski in svetovni športni zvezi, vendar največ do 1000 točk po vrednosti točke za področje vrhunskega športa. A. 2005 je uvrščena v 3. razred nacionalnih panožnih športnih zvez, zato je upravičena do sofinanciranja mednarodne dejavnosti nacionalnih panožnih športnih zvez v višini 7.620,00 EUR (vrednost točke za vrhunski šport 7,62 EUR) ter do sofinanciranja mednarodne dejavnosti nacionalnih panožnih športnih zvez – udeležba delegata na zasedanjih evropske in svetovne zveze, in sicer v višini 1.524,00 EUR.

V nadaljevanju še pojasnjuje, da je A. v svoji vlogi na javni razpis prosila za sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog v višjem znesku, kot pa je s strani ministrstva odobreno sofinanciranje, navedeno v 1. točki izreka sklepa. Ministrstvo je višji zahtevek tožeče stranke zavrnilo na podlagi izračuna višine sofinanciranja opisanega v obrazložitvi tega sklepa. Zavrnitev zahtevkov po višjem sofinanciranju pa je prav tako navedlo v 1. točki izreka sklepa in pri navedbi višine sofinanciranja posamezne vsebine ter razvojne in strokovne naloge.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je izdalo sklep št. 6712-1/2011/839 z dne 18. 5. 2012 v zvezi z zahtevkom tožeče stranke za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru. Pri tem je zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je temeljni zahtevek A., da naj ministrstvo spremeni zavrnilni del odločitve tako, da A. dodeli sredstva v celotni višini, kot izhaja iz njene vloge na javni razpis, neutemeljen. Ministrstvo je ponovno preračunalo vse podatke, relevantne za izračun višine sofinanciranja vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog ter pri tem prišlo do enakega izračuna, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sklepa z dne 25. 4. 2012. Glede trditve tožeče stranke, da bi ji moral biti predlog komisije vročen v izjasnitev, s čimer bi bilo A. omogočeno sodelovanje v postopku, tožena stranka navaja, da v sklepu ministra z dne 25. 4. 2012 predlog komisije sploh ni omenjen. Je pa res, da celoten postopek javnega razpisa na podlagi 3. točke Pravilnika o načinu in postopku o sofinanciranju izvajalcev letnega programa športa vodi strokovna komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za šport. Ta v skladu z 10. členom Pravilnika pripravi predlog sofinanciranja izbranih izvajalcev, minister pa nato na podlagi omenjenega predloga strokovne komisije izda sklep o sofinanciranju izbranih izvajalcev letnega programa športa na državni ravni za posamezno leto. Pri tem je sestavni del tega sklepa tudi Excelov seznam, v katerem so navedeni izbrani izvajalci, njihovi izbrani programi in višina sredstev sofinanciranja za posamezen program izbranega izvajalca. Na podlagi tega sklepa in Excelovega seznama kot njegovega sestavnega dela, so nato prijaviteljem na javni razpis izdali individualne sklepe z ustrezno obrazložitvijo. Tako je bilo narejeno tudi v konkretnem primeru. Po mnenju Ministrstva tako A. kot ostalim prijaviteljem na javni razpis, ni bilo potrebno v izjasnitev pošiljati sklepa ministra o sofinanciranju, saj gre za dokument na podlagi katerega so bili potem pripravljeni individualni sklepi v obrazložitvi katerih pa so bili nato prijavitelji na javni razpis tudi seznanjeni z vsemi relevantnimi podatki, ki vplivajo na višino sofinanciranja njihovih vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog. Ministrstvo pri tem še poudarja, da v postopku vrednotenja vlog posameznih prijaviteljev na javni razpis ministrstvo vsa dejstva in okoliščine, ki jih prijavitelj na javni razpis navede v svoji vlogi na javni razpis in so pomembne za odločitev, ustrezno preveri v skladu z načelom materialne resnice in proste presoje dokazov. Možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, pa je posameznemu prijavitelju na javni razpis zagotovljena tudi z vložitvijo zahtevka za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru, kot to izhaja iz 14. člena Pravilnika.

Glede trditve, da naj bi bil izrek sklepa pomanjkljiv, saj je v vlogi tožeča stranka zaprosila za večji obseg sredstev, kljub temu pa njena vloga o presežku ni bila zavrnjena, ministrstvo odgovarja, da so te navedbe neutemeljene. Pri 1. točki izreka sklepa je pri vsaki alinei navedeno, da se predlog v zvezi za sofinanciranje nad dodeljenim zneskom zavrne.

Glede očitkov v zvezi z razveljavitvijo javnega razpisa pa ministrstvo navaja, da je javne razpise razveljavilo zaradi zagotavljanja celovitega uresničevanja javnega interesa o športu.

Ministrstvo v nadaljevanju zavrača tudi trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava oziroma neustreznost Pravilnika. Ministrstvo meni, da Pravilnik v členu 23 razvrsti športne panoge v skupine glede na vsebino, in sicer so v skupini A individualne športne panoge z disciplinami, v katerih lahko posameznik osvoji naslov državnega prvaka, v skupini B pa so kolektivne športne panoge s športnimi igrami, v katerih lahko ekipa osvoji naslov državnega prvaka. V skupini C so miselne športne igre. Prav tako Pravilnik v 33. členu razvrsti športne panoge glede na razširjenost in uspešnost. Programi, ki so v javnem interesu, so v Pravilniku določeni v 4. členu, v katerem so tudi navedene vsebine ter razvojne strokovne naloge, ki se sofinancirajo v skladu s Pravilnikom. Višina sofinanciranja posameznega programa, ki je v javnem interesu pa je določena z merili pri natančnejši opredelitvi sofinanciranja posamezne vsebine ter razvojne in strokovne naloge. Razvrstitev nacionalnih panožnih športnih zvez v skupine in razrede, pooblastilo Strokovnemu svetu RS za šport ter tudi določitev vseh drugih kriterijev in meril, ima podlago v 9. členu Zakona o športu. Tožena stranka poda še mnenje, da so v obrazložitvi sklepa z dne 25. 4. 2012 natančno pojasnjeni vsi razlogi, ki so ministrstvo vodili pri sprejemu njegove odločitve in jih A. lahko preveri ter si tudi sama izračuna višino sofinanciranja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke o razdelitvi sredstev za namen sofinanciranja izbranega izvajalca letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011 enkrat že izpodbijala in je s tožbo uspela. V ponovljenem postopku je tožena stranka izdala sklep z dne 25. 4. 2012, s katerim pa je sofinanciranje le delno priznala oziroma ga je deloma v celoti zavrnila. Meni, da je v ponovnem postopku zopet prišlo do kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tako ji pred izdajo odločbe nikoli ni bila dana možnost, da bi preverila podatke, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi sklepa. Gre za število vseh športnikov na javni razpis, prijavljenih v NPŠZ v skupini A, v skupini A:43², v skupini A:5352³ in število na javni razpis prijavljenih NPŠZ v skupini A:434.V nadaljevanju sklepa se pri vsaki točki obrazložitve, kjer se pojasnjuje način izračuna, ki je podlaga za točkovanje, navajajo konkretni dejanski podatki, ki izhajajo iz vlog drugih prijaviteljev in drugih baz podatkov. Tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s temi podatki in jih izpodbijala, prav tako pa, da bi preverila, ali so podatki resnični. Tako bi morala tožena stranka vsem udeležencem omogočiti, da se seznanijo s prijavami vseh ostalih in se izjasniti o njihovih vlogah ter podatkih, ki se v njih navajajo. Prav tako ji nikoli ni bil vročen sklep Strokovnega sveta RS za šport. Ker ta vpliva na obseg dodeljenih sredstev, bi ji moral biti sklep vročen pred izdajo odločbe. Tožeča stranka meni, da bi ji morala biti dana možnost izpodbijanja odločitve Strokovnega sveta. To je namreč odločitev v upravni stvari, ki ima neposredne posledice na pravni in dejanski položaj NPŠZ. To pa pomeni, da bi moralo biti zoper takšno odločitev predvideno sodno varstvo v postopku upravnega spora. Enako pravno naziranje je potrebno uporabiti tudi v zvezi s sklepom št. 6712-1ŽŽ/2011/236 z dne 11. 4. 2011, s katerim je bila določena vrednost točke za področje vrhunskega športa za leto 2011 v višini 7,62 EUR. Tudi ta podatek odločilno vpliva na pravice tožeče stranke, zato bi morale biti NPŠZ pred izdajo sklepa seznanjene z vsemi podatki, ki vplivajo na določanje vrednosti točke. Tožena stranka v svojem sklepu z dne 18. 5. 2012 navaja, da je sestavni del sklepa Strokovnega komisije tudi Excelov seznam, ki vključuje izbrane izvajalce, program ter višino sredstev sofinanciranja za posamezni program. To dejstvo dokazuje, da so navedeni podatki že zbrani in obdelani, kar pomeni, da bi lahko bili vročeni tožeči stranki v izjasnitev. Trditev tožene stranke, da je bila možnost izjave dana z vložitvijo zahtevka za presojo utemeljenosti sklepa, ne more sanirati kršitev pravil postopka. Tudi če je na načelni ravni mogoče verjeti, da ministrstvo preveri podatke, to ne more imeti za posledico, da tožena stranka zaradi omenjenega teh podatkov ni dolžna posredovati tožeči stranki.

Tudi Pravilnik o merilih je nejasen in v nasprotju z določili Zakona o športu. Deveti člen Zakona o športu je jasen in od izdajatelja podzakonskega predpisa zahteva, da določi kriterije, ki so navedeni v tretjem odstavku omenjenega člena. Ti kriteriji pa v Pravilniku niso določeni na način, kot zahteva zakon. Pravilnik bi moral razvrstiti športne panoge v skupine, jih razvrstiti glede na razširjenost in uspešnost, določiti programe, ki so v javnem interesu in določiti višino sofinanciranja izbranih programov, ki so v javnem interesu. Pravilnik tako nima zakonske podlage, da bi nacionalne panožne športne zveze delil v skupine in razrede. Prav tako nima podlage, da bi Strokovnemu svetu RS za šport podeljeval kakršnakoli pooblastila, na primer iz 30. in 34. člena Pravilnika. Celoten Pravilnik je sporen, je nepregleden, nekonsistenten in nerazumljiv. Prav tako ne določa, da je potrebno vsem izvajalcem omogočiti vpogled v druge vloge, izjasnitev v drugih vlogah oziroma izpodbijati pravilnost navedb v vlogah drugih izvajalcev. Merila, po katerih naj bi odločal Strokovni svet, niso nikjer določena. To pa pomeni, da lahko Strokovni svet odloča arbitrarno in neenako. Takšna ureditev je nedopustna in v neskladju z Ustavo RS. V 26. členu Pravilnika je določeno, da NPŠZ, ki pristane v 5. razredu razširjenosti, ne dobi nobene točke. Takšna ureditev je v nasprotju z določili Zakona o športu, saj določene NPŠZ diskriminira. Manjša razširjenost ne bi smela privesti do kaznovanja z 0 točkami. Samo dejstvo, da obstoja NPŠZ za nek šport, bi moralo imeti za posledico, da se ne glede na morebitno manjšo razširjenost, nekatera sredstva vseeno dodelijo.

V zvezi s vsebinskimi razlogi pa tožeča stranka poudarja, da je v letih 2008, 2009 in 2010 prejela denarna sredstva za sofinanciranje programov mladinske reprezentance na področju rally-ja. Sredstva je prejela iz razloga, ker je izpolnjevala pogoje po istem Pravilniku o merilih, kot veljajo danes. Zato je jasno, da so pogoji za dodelitev sredstev v Pravilniku podani in da razlog, ki ga navaja ministrstvo v sklepu, ni utemeljen.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj odpravi sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport z dne 25. 4. 2012 v zvezi s sklepom istega ministrstva z dne 18. 5. 2012, tožena stranka pa naj tožeči povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je višina sofinanciranja programov tožeče stranke oziroma zavrnitev sofinanciranja nekaterih njenih programov na podlagi podatkov, navedenih v obrazložitvi obeh izpodbijanih sklepov tožene stranke, v vsakem trenutku preverljiva. Tako lahko vsakdo, tudi tožeča stranka na podlagi teh podatkov izračuna identično višino sofinanciranja, kot jo je v svoji odločitvi izračunala tožena stranka. Prav tako se lahko seznani in preveri razloge, zakaj je bilo sofinanciranje določenih programov tožeče stranke zavrnjeno. Glede očitka nezmožnosti seznanitve s podatki, ki so podlaga za odločanje, tožena stranka primarno navaja, da je celoten postopek javnega razpisa vodila v skladu z veljavnimi procesnimi pravnimi akti, in sicer Pravilnikom. Ker gre za očitke, ki so jedro spora med strankama že več kot dve leti, tožena stranka sodišču predlaga, naj do omenjenega vprašanja zavzame svoje stališče. Pri tem naj sodišče upošteva tudi samo naravo javnega razpisa, saj mora tožena stranka v posameznem proračunskem letu v izjemno kratkem času izmed velikega števila prijavljenih programov za sofinanciranje in s tem ogromne količine najrazličnejših podatkov izbrati tiste programe, ki jih v posameznem proračunskem letu sofinancira kot programe v javnem interesu. Zaradi takšne narave javnega razpisa se je tožena stranka pri svojem odločanju o sofinanciranju iz javnih sredstev do sedaj vedno opirala le na listinsko dokumentacijo, ki so jo v postopku javnega razpisa predložili prijavitelji.

Glede neusklajenosti Pravilnika z določbami Zakona o športu pa tožena stranka navaja naslednje. Določbe 9. člena Zakona o športu ni mogoče razlagati tako kot to predlaga tožeča stranka in sicer, da lahko Pravilnik vsebuje in podrobneje določa le tista merila, ki jih Zakon o športu navaja v tretjem odstavku 9. člena. Po mnenju tožene stranke so namreč ta merila navedena le primeroma, saj se nanašajo le na področje vrhunskega športa. Če bi sprejeli interpretacijo, kot jo predlaga tožeča stranka, da lahko torej Pravilnik vsebuje in podrobneje določa le tista merila, ki jih Zakon o športu navaja v tretjem odstavku 9. člena, bi to pomenilo, da tožena stranka na vsakoletnem javnem razpisu ne bi mogla razdeliti sredstev za veliko večino ostalih področij športa, ki so določeni v Zakonu o športu oziroma nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji. Za razdelitev sredstev med prijavitelje na javnem razpisu namreč ne bi obstajalo nikakršno merilo.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče o zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnikom in tožencem ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Za razpisni postopek kot je obravnavani, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da gre za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. To pa pomeni, da se Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v teh zadevah le smiselno uporablja, kolikor posamezna področja niso urejena s posebnim postopkom. V konkretnem primeru je prvostopni organ v postopku ocenjeval popolnost in utemeljenost vlog prijaviteljev na razpis, pri čemer je odločal enostransko oziroma na podlagi podatkov prijaviteljev in v skladu s pogoji razpisa, ki jih je sam pripravil. To pa ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojim projektom tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče najprej ugotavlja, da je tako na prvi kot na drugi stopnji odločal isti organ oziroma ista oseba. V drugem odstavku 230. člena ZUP je zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to določeno z zakonom. Ker je pritožba mogoča le, če jo določa zakon, določitev pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva s podzakonskim predpisom ni mogoča, saj morajo biti podzakonski predpisi v skladu z zakonom, kot to določa tretji odstavek 153. člena Ustave. Kot pravno podlago za odločanje o pritožbi je ministrstvo navedlo 14. člen Pravilnika, ki je podzakonski predpis. Dejstvo pa je, da načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP zahteva, da je pred izdajo odločbe potrebno dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Določbo 14. člena Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja, ki omogoča zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru oziroma pritožbo, je mogoče uporabiti le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Izpodbijana odločitev bi torej lahko bila s tega vidika zakonita le, če bi bila tožeči stranki s prvim sklepom dana ta možnost. Če pomenita oba sklepa odločitev sprejeto v enotnem postopku, ne gre za primer iz 4. točke 35. člena ZUP in s tem kršitev po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, pač pa za uresničitev 138. člena ZUP.

O stvari sami pa sodišče ugotavlja naslednje. Ministrstvo za šolstvo in šport je na podlagi 7. člena in 10. člena ZSPO ter 4. člena Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa objavilo javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011. Tožeča stranka se je na razpis prijavila, Minister za šolstvo in šport pa je odločil, da se prijavljeni programi tožeče stranke financirajo v skupnem znesku 50.654,00 EUR. Financiranje nad omenjenim zneskom oziroma preostalih štirih programov pa je zavrnilo. V obravnavanem primeru je sporna tako višina dodeljenih sredstev za sofinanciranje petih programov tožeče stranke v letu 2011, kot tudi zavrnitev štirih predlogov za sofinanciranje programov tožeče stranke v celoti. Po četrti točki javnega razpisa se izberejo izvajalci letnega programa športa na državni ravni za leto 2011 po pogojih in merilih, ki so določeni s Pravilnikom. Po 3. členu Pravilnika se višina sofinanciranja posameznih vsebin ter strokovnih in razvojnih nalog izračuna na podlagi točkovnega sistema, razen če je v tem Pravilniku drugače določeno. Tako je sofinanciranje dejavnosti kakovostnega in vrhunskega športa odvisno od razvrstitve v eno od treh skupin A, B, C, od razvrstitve NPŠZ v razrede zvez in v razvrstitev športne panoge v razred športnih panog. Razvrstitev v skupino je odvisna od tega, ali gre za individualno športno panogo (A) ali za kolektivno športno panogo (B), v skupini C pa so miselne športne igre. Na razvrstitev NPŠZ v ustrezni razred po 29. členu Pravilnika vpliva merilo razširjenosti, merilo mednarodne razširjenosti in merilo uspešnosti (25. - 28. člen Pravilnika). Na razvrstitev športne panoge pa vpliva merilo uspešnosti (33. člen Pravilnika). Vrednotenje teh meril je odvisno od podatkov o številu NŠPZ, prijavljenih na razpis, številu športnih teh NŠPZ in številu kategoriziranih športnikov, prijavljenih NPŠZ. Po mnenju sodišča iz izpodbijane odločbe izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do sofinanciranja upoštevana, kot tudi katera dejstva so pri tem bila odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja. Iz spornega javnega razpisa nadalje tudi izhaja, da so pogoji in merila, po kateri se izberejo izvajalci letnega programa športa na državni ravni v letu 2011 za razpisane vsebine ter razvojne in strokovne naloge, določeni v Pravilniku. V razpisu je določena tudi okvirna višina sredstev, ki je zagotovljena za sofinanciranje razpisnih vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog, določeno pa je tudi, da morajo biti dodeljena sredstva porabljena v letu 2011. Tožeča stranka je bila torej preden se je prijavila na razpis seznanjena s tem, kakšna so merila za sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011 in jih glede na to, da se je na javni razpis prijavila, sprejela. Prav tako ne oporeka dejstvu, da njeni predlogi financiranja ne bi bili obravnavani v skladu z določbami Pravilnika. Meni zgolj, da je Pravilnik zastavljen preširoko ter v nasprotju z 9. členom ZSPO, oziroma ga graja kot celoto. Ponuja tudi svoj pogled na to, kakšna bi morala biti vsebina Pravilnika. S tem, ko so v Pravilniku panožne športne zveze razdeljene v skupine in razrede, po mnenju sodišča zakonodajalec ni prestopil meje zakonitega. Po mnenju sodišča iz istih razlogov tudi ni sporen 26. člen Pravilnika, ki določa razrede NPŠZ glede na razširjenost oziroma Pravilnik kot tak.

Sodišče se tudi ne strinja s tožečo stranko, da bi ji moralo biti zagotovljeno sodno varstvo zoper sklep Strokovnega sveta. Ta po mnenju sodišča nima značaja upravne odločbe, pač pa predstavlja le strokovno pomoč ministrstvu pri izbiri izvajalcev javnega razpisa. Sporno tudi ne more biti, da gre pri omenjenem javnem razpisu za dodelitev sredstev, ki morajo biti v skladu z javnim razpisom uporabljena v istem letu kot so dana, to je v letu 2011. V interesu vseh udeležencev, zlasti pa tistih, ki prejmejo denar je, da je postopek hiter, kar pa pravno tolmačenje, ki ga ponuja tožeča stranka, (da bi imela že med samim postopkom možnost vlaganja sodnega varstva), ne bi omogočalo. Cilj javnega razpisa tako sploh ne bi mogel biti dosežen.

Tudi ne drži trditev, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da preveri, ali so podatki, ki so bili uporabljeni v izpodbijani odločbi, resnični in točni. Podatki, na podlagi katerih je tožena stranka odločila, so deloma tisti, ki jih je navedla tožeča stranka v svojih programih. Glede ostalih podatkov, ki jih tožeča stranka problematizira v tožbi pa sodišče pripominja, da so ji bili posredovani najkasneje z izpodbijano odločbo. Z izrabo zahteve za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru iz 14. člena Pravilnika, je imela tožeča stranka možnost seznanitve z omenjenimi podatki oziroma njihovim ugovarjanjem, kolikor podatki po njenem ne držijo oziroma obstoja sum, da ne držijo. Tožeča stranka pa konkretnih dvomov v pravilnost omenjenih podatkov ni izrazila. V 30. oziroma 34. členu Pravilnika o merilih je določeno, da lahko Olimpijski komite v posameznih primerih odloči s sklepom po predhodnem mnenju Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport. Iz omenjenega izhaja, da gre zgolj za mnenje strokovnega organa, na katerega pa Olimpijski komite niti ni vezan. Kakšno zvezo pa imata omenjena člena z dodelitvijo sredstev tožeči stranki, pa tožeča stranka niti ne pove.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem še pripominja, da bi v primeru ugoditve tožbi glede na podan predlog tožeče stranke, kljub ugoditvi tožbe prišlo do odločitve v škodo tožeče stranke glede na to, da je zahtevala le odpravo izpodbijane odločbe, ne pa tudi njeno vrnitev v ponovni postopek in odločanje. Posledično namreč ne bi bilo niti več podlage za dodelitev sredstev za sofinanciranje vsebin za leto 2011 v višini 50.654,00 EUR, saj bi bila odločba, s katero se je o tem odločalo odpravljena, nove odločbe pa ne bi bilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.