Jedro

Kršitev pravice ali pravne koristi je pogoj za uspeh v upravnem sporu. Ker se tožnik strinja z izrekom izpodbijane odločbe, s katero je bilo lokacijsko dovoljenje prve stopnje na njegovo pritožbo odpravljeno in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek, kakšna njegova pravica ali pravna korist z obrazložitvijo odločbe že zato ne more biti kršena, ker bo v ponovnem lokacijskem postopku kot prizadeta stranka imel možnost navajati okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da lokacija ni skladna z ureditvenim načrtom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na tožnikovo pritožbo odpravila odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 15.10.1990 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Z navedeno odločbo prve stopnje je bila investitorju dovoljena dozidava garaže na južni strani počitniškega objekta, postavitev sončnih kolektorjev na južnem delu strehe in izvedba vodometa zahodno od objekta v vrtnem delu, vse po lokacijski dokumentaciji november 89. Tožena stranka je ugotovila, da dejansko stanje v odločbi prve stopnje ni bilo popolno ugotovljeno, ker upravni organ prve stopnje ni ugotovil in v obrazložitvi odločbe navedel, ali je lokacija skladna z ureditvenim načrtom Simonov zaliv (Uradne objave, št. 39/89) in zakaj je skladna oziroma s katerimi določbami odloka je skladna. Zaradi tako pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja po mnenju tožene stranke pritožbenih navedb ni bilo mogoče presoditi. Po napotilu tožene stranke bo moral do tožnikovih navedb zavzeti stališče prvostopni organ, pri tem pa tudi odpraviti napake v postopku, saj tožnik v postopku ni bil zaslišan.

V tožbi tožnik navaja, da je z izrekom izpodbijane odločbe sicer zadovoljen, ne pa docela z obrazložitvijo, ker tožena stranka prvostopnemu organu ni naložila, da mora v svoji pisni odločitvi obravnavati vse njegove pripombe. Meni tudi, da bi morala tožena stranka pristojnemu občinskemu organu naložiti, da po uradni dolžnosti odpravi nepravilnosti, na katere je opozarjal v pritožbi, ker se čuti z nezakonito gradnjo ogroženega, na kar morajo občinski inšpekcijski organi paziti po uradni dolžnosti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka lokacijsko odločbo prve stopnje odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. S tako odločitvijo se tožnik strinja, z obrazložitvijo odločbe pa kakšna njegova pravica ali pravna korist že zato ne more biti kršena, ker bo tožnik v ponovnem lokacijskem postopku kot prizadeta stranka lahko navajal okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da lokacija ni skladna z ureditvenim načrtom, ki območje lokacije ureja (1. odstavek 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93). Seveda pa v lokacijskem postopku ni mogoče z uspehom uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na izvedena gradbena dela, ki niso predmet lokacije (legalizacije) v tem lokacijskem postopku. Ker sme vsak upravni organ voditi upravni postopek le v okviru svoje stvarne pristojnosti, tožnik neutemeljeno meni, da bi morala tožena stranka v lokacijskem postopku kaj nalagati inšpekcijskemu organu. Morala je dati napotila le organu prve stopnje, ki je nanje vezan. Med drugim je tožena stranka pravilno opozorila na ustrezno obrazložitev nove odločbe, zato tožbeni ugovor glede tega tudi sicer ni utemeljen.

Ker je kršitev pravice ali pravne koristi pogoj za uspeh v upravnem sporu, kakšna tožnikova pravica ali pravna korist pa z izpodbijano odločbo ni bila kršena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).