Jedro

Glede na ugotovljena dejstva, da toženci stanovanje skupaj z garažo uporabljajo brez dogovorjene odmene za uporabo (brezplačno) in brez določenega trajanja uporabe in roka vrnitve (za nedoločen čas), je pravno razmerje opredeliti kot dogovor v smislu pravnega pravila § 974 ODZ (prekaristično razmerje), ki tožniku omogoča, da od toženih strank kadarkoli zahteva, da sporno stanovanje skupaj z garažo izpraznijo in mu ga izročijo v neposredno posest (prenehanje prekarističnega razmerja).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci nerazdelno dolžni tožniku plačati uporabnino v znesku 30.415,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila ter da so mu v bodoče dolžni nerazdelno plačevati po 531,28 EUR mesečne uporabnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 23. dne v mesecu do plačila, vse dokler nepremičnine proste oseb, stvari in bremen, ki bi jih napravili sami, ne izročijo tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek. Po njegovem mnenju je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je bila na podlagi realiziranega ustnega dogovora (s katerim je bilo stanovanje dano tožencem v brezplačno uporabo za nedoločen čas) sklenjena darilna pogodba. Sodišče se pri odločanju ne bi smelo opreti na sodbo Okrajnega sodišča v Kopru P 132/2006 in sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 1131/2006, temveč bi moralo odločati neodvisno, sicer pa odločbi obravnavata drug primer. Ni logično, da bi tožnik tožencem omogočil brezplačno bivanje, ko pa je splošno znano, da so stroški vzdrževanja hiše precej visoki in da mora souporabnik prispevati za bivanje. Zaključek, da naj bi bilo stanovanje dano v uporabo za nedoločen čas, ni razumljiv. Sodišči pri tem prezreta, da je bilo stanovanje dano v začasno uporabo le prvemu tožniku in drugi toženki, ne pa tudi tretjemu tožencu in četrti toženki, ki ob vselitvi še nista bila rojena. Sodišče se ne bi smelo opreti na določbe o darilni, temveč o posodbeni pogodbi, glede katere Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) določa, da lahko posodbenik, če čas trajanja pogodbe ni določen, zahteva stvar kadarkoli hoče. Ob morebitni uporabi določb o darilni pogodbi, pa bi bilo treba darilo preklicati zaradi hude nehvaležnosti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). Toženci v odgovoru na revizijo in dopolnitvi odgovora predlagajo zavrnitev revizije. Oporekajo revidentovi trditvi, da se sodišče ne bi smelo sklicevati na obrazložitev in pravno argumentacijo drugih sodišč. Zadeva P 132/2006, na katero se je sklicevalo sodišče, se namreč nanaša na iste stranke, sodišči pa sta v zadevah presojali enaka dejstva ter prišli do enakih ugotovitev in zaključkov – pravno razmerje sta opredelili kot podaritev pravice rabe stanovanja. Sodišče je svojo odločitev argumentiralo jasno in natančno ter pravilno zaključilo, da ne gre za posodbeno pogodbo. Prilagajo sklep I Ips 778/2007 z dne 18. 9. 2008, s katerim je bil zahtevek tožnika na odpoved uporabe in izpraznitev stanovanja dokončno zavrnjen.

5. Revizija je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), kar pomeni, da mora revident ta revizijski razlog obrazložiti z navedbo kršitve in njenim opisom. Ker tožnik ni ravnal tako, njegovega na načelni ravni uveljavljanega očitka ni mogoče obravnavati.

7. Tožnik je zahteval uporabnino za čas od 23. 6. 2000 dalje, ko je zoper tožence vložil tožbo na odpoved souporabe in izselitev. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženci (tožnikova hči, zet in vnuka) vse od leta 1975 uporabljajo pritlične prostore hiše skupaj z garažo, ki so last tožnika, na podlagi ustnega dogovora, sklenjenega med tožnikom in drugo toženko, s katerim je bila za hčer in njenega moža dogovorjena brezplačna uporaba stanovanja za nedoločen čas. Glede okoliščin sklepanja dogovora je sodišče ugotovilo, da je bila takrat tožnikova hči noseča, zato sta tožnik in njegova žena želela njej in njenemu možu pomagati pri reševanju stanovanjskega problema ter jima ponudila v uporabo stanovanje, da si ga uredita kakor moreta in znata. V kolikor revizija meri na to, da sta nižji sodišči napačno ugotovili vsebino dogovora (navedbe, da je šlo za začasno in odplačno uporabo stanovanja), je treba pojasniti, da gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, česar z revizijo ni mogoče izpodbijati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP in odločbe II Ips 769/2007, II Ips 954/2007, II Ips 252/98, II Ips 86/2002). Revizija utemeljeno izpostavlja, da sta nižji sodišči pogodbeno razmerje materialnopravno napačno okvalificirali kot darilno pogodbo v smislu neodplačnega prenosa pravice rabe stanovanja. Bistveni element darilne pogodbe je volja darovalca neodplačno prenesti premoženjsko pravico oziroma t.i. darilni namen. Da je bil skupen namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage ob sklenitvi tega ustnega dogovora prav darilen, pa ni ne sestavni del ugotovljene dejanske podlage sodb nižjih sodišč ne trditvene podlage tožencev. Ti so trdili le, da v stanovanju stanujejo brezplačno na podlagi ustnega dogovora, nikoli pa uporabe stanovanja niso utemeljevali na trditvah o (neodplačno) pridobljeni obligacijski pravici bivanja (v smislu § 928 ODZ), niti na kakšni drugi pravni podlagi npr. (neodplačno) pridobljeni stvarni pravici služnosti rabe stanovanja (v smislu § 521 ODZ). Ker potemtakem ne gre za darilo in določbe o preklicu darila ne pridejo v poštev, v tej smeri podani revizijski očitki niso pravno relevantni in sodišče nanje ni odgovarjalo.

8. Glede na ugotovljena dejstva, da toženci stanovanje skupaj z garažo uporabljajo brez dogovorjene odmene za uporabo (brezplačno) in brez določenega trajanja uporabe in roka vrnitve (za nedoločen čas), je pravno razmerje opredeliti kot dogovor v smislu pravnega pravila § 974 ODZ (prekaristično razmerje), ki tožniku omogoča, da od toženih strank kadarkoli zahteva, da sporno stanovanje skupaj z garažo izpraznijo in mu ga izročijo v neposredno posest (prenehanje prekarističnega razmerja). V tem kontekstu je zato pomembna dejanska ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da tožnik v tem postopku vtožuje uporabnino za čas od 23. 6. 2000 dalje, ko je zaradi slabih in napetih medsebojnih odnosov med pravdnimi strankami vložil tožbo na izselitev in odpoved uporabe stanovanja. S tem je namreč uveljavil upravičenje po prenehanju prekarističnega razmerja in preklical uporabo prostorov. Okoliščina, da tožnik z zahtevkom na odpoved souporabe stanovanja ni uspel, pri tem ni pravno relevantna (zahtevek je bil zavrnjen s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru P 132/2006 z dne 22. 5. 2006). Toženci so namreč od tedaj dalje, ko jim je bila tožba v zadevi P 132/2006 vročena in so bili seznanjeni z voljo tožnika, nepremičnine zasedali nezakonito(1), sodnega prenehanja prekarističnega razmerja, to je z izdajo oblikovalne sodbe,pa zakon ne zahteva. Sodišče zato na odločitev v zadevi P 132/2006, ki v času prvostopenjskega odločanja niti ni bila pravnomočna, ni vezano. Tudi razlogov o obstoju, vsebini in pravni naravi ustnega dogovora, ki jih je sodišče navedlo v zadevi P 132/2006, ni mogoče upoštevati glede na to, da sodišče na dejstva, ugotovljena v drugem pravdnem postopku, ni vezano, prav tako ne na rešitev predhodnega vprašanja (prim. prvi in drugi odstavek 13. člena ZPP). Sicer pa je bilo v tistem postopku ugotovljeno drugačno dejansko stanje, ki presega tako trditveno kot dejansko podlago obravnavane zadeve. Ker nižji sodišči navedenih okoliščin zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nista šteli za pravno pomembne in je ostalo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki, pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 596/1999 z dne 25. 5. 2000 in II Ips 458/1995 z dne 18. 8. 1997.