Jedro

Prevoz v mednarodnem prometu ne predstavlja nevarne dejavnosti, tako da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nesrečo, ki jo je tožnik utrpel, ko je stopil na prečko pri tovornjaku, pri čemer mu je noga klecnila, udaril se je v koleno in padel na beton. Za nesrečo bi lahko odgovarjala le krivdno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 10.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, zavrne. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR, v roku osem dni od prejema prvostopne sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Tožnik je 10. 5. 2010 s priporočeno poštno pošiljko oddano v ... dne 6. 5. 2010 podal: „Predlog za oslobadjanje od plaćanja troškova“. Sodišče prve stopnje je s predložitvenim poročilom z dne 11. 6. 2010 zadevo poslalo v reševanje pritožbenemu sodišču. Pritožbeno sodišče je z vlogo z dne 22. 10. 2010 z dopisom spis odstopilo v pristojno reševanje sodišču prve stopnje z napotilom, da gre za vlogo po določilih 2. odstavka 104. člena ZPP ter da mora sodišče z vloženo vlogo postopati po določilih 108. člena ZPP, saj gre za nerazumljivo vlogo. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju dne 20. 8. 2010 izdalo sklep, s katerim je tožniku naložilo, da v roku osem dni popravi svojo vlogo tako, da jo pošlje na sodišče v slovenskem jeziku ter v kolikor tožnik vloge v danem roku ne bo popravil, bo sodišče vlogo zavrglo. Tožnik je sodišču poslal vlogo v slovenskem jeziku z naslovom: „Predlog za oprostitev od plačila stroškov v postopku“, v katerem vlaga vsebinsko pritožbo in izpodbija celotno sodbo ter navaja, da se tožena stranka ukvarja z nevarno dejavnostjo s prevozom v mednarodnem prometu, pri čemer je sodišče napačno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je tožena stranka nekaj opustila, ali da nekaj ni storila. Tožnik kot zaposleni ne skrbi za stvari in ne opravlja dejavnosti zaradi svoje koristi, pač pa to skrbi lastnik oziroma v konkretni zadevi tožena stranka. Tožnik je obiskoval različne kraje in podjetja in se ni mogel spomniti imena podjetja, kjer je bil tovor odpeljan, vendar pa je njegov zastopnik to kasneje izvedel. Kar se tiče očividcev, so le-ti vsekakor bili, le da jih on ni bil v stanju najti, ker ne pozna jezika, v katerem naj bi se sporazumevali. Obžaluje, da v trenutku nesreče ni zaprosil očividcev, da bi podali pisne izjave. Na obravnave ni mogel prihajati, ker nima denarnih sredstev, zato je pooblastil pooblaščenca, da vodi postopek v njegovem imenu. Ni zmožen plačati stroškov, ker ni v delovnem razmerju in nima denarnih prejemkov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 184. členu, ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. OZ v 1. odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost). Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Po 2. odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost - po načelu vzročnosti). Šteje se, da takšna škoda izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Odgovornosti je lahko oproščen iz razlogov po določilih 153. člena OZ.

Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost pravna standarda, ki ju mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej napolniti ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Presoja, ali je konkretna stvar oziroma dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. V obravnavani zadevi tožnik navaja, da je v času delovne nezgode opravljal nevarno delo oziroma nevarno dejavnost – prevoz v mednarodnem prometu, zaradi česar naj bi bila podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja. Abstraktnih izhodišč za presojo o tem, kaj je nevarna dejavnost, zakon ne ureja, pravna teorija pa je enotna o tem, da je nevarna tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostnost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki zato že v izhodišču narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. To potrjuje tudi definicija objektivne odgovornosti kot odgovornosti za škodo od dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Ne sme torej iti za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim običajno izpostavljeni in ki ne predstavljajo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, je sodišče ugotovilo, da prevoz v mednarodnem prometu ne predstavlja nevarne dejavnosti, s čemer se pritožbeno sodišče strinja v celoti. Tožnik je poklical toženo stranko s službene poti iz Nemčije 4. 7. 2007, da se mu je pripetila nezgoda, da ne more pripeljati tovora domov, zato je takrat tožnika prišel v Nemčijo iskat delavec tožene stranke, voznik kombija, ki je pripeljal v Slovenj Gradec. Iz medicinske dokumentacije izhaja, kako je zdravljenje potekalo in kakšne so bile posledice, pri čemer je šlo za poškodbo desne roke. Iz prijave poškodbe pri delu izhaja, da je tožnik stopil na prečko pri tovornjaku ter da mu je noga klecnila, pri čemer se je udaril v koleno in padel na beton. Iz prijave poškodbe izhaja, da se je nesreča zgodila dne 1. 9. 2007, iz mednarodnega tovornega lista pa izhaja, da je prišlo do razkladanja tovora dne 3. 9. 2007. Pritožbeno sodišče se tako strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za nevarno dejavnost, kar pomeni, da bi moral tožnik dokazati, da je tožena stranka nekaj opustila ali nekaj storila, kar ne bi smela. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v postopku izrazito pasiven, sodišče je razpisalo tri naroke in se nobenega ni udeležil, pri čemer ga ne more odvezovati niti navedba v pritožbi, da je brez denarja ter da ni poznal jezika eventualnih prič, ki so videle dogodek. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik moral predlagati dokaze, pri čemer ni predlagal nobene priče oziroma pridobil nobene izjave priče ali očividca. Tožnik tudi ni po nesreči takoj poklical tožene stranke. Ker je dokazno breme bilo na tožniku, ker ni šlo za nevarno stvar ali nevarno dejavnost in le-ta ni dokazal, da je tožena stranka odgovorna za nastalo nesrečo pri delu, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

Pritožbeno sodišče pa tožniku glede na to, da ima njegova vsebinska pritožba sicer naslov „Predlog za oprostitev plačila stroškov postopka“ pojasnjuje, da pritožbeno sodišče odloča o stroških postopka le v okviru pritožbe, pri čemer glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in stroške postopka odmerilo upoštevaje uspeh v pravdi iz 154. člena ZPP ter tudi 155. člen ZPP, ki ureja potrebne stroške postopka ter po višini tudi upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008 – ZOdvT), ni mogoče tožnika „oprostiti“ plačila stroškov postopka v primeru neuspeha v pravdi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.