Jedro

Dejstvo, da neka stavba do javne poti nima dostopa drugje kot po določeni obstoječi poti, po kateri se zatrjuje priposestvovana služnost, ne pomeni, da mora biti po tej (edini) dostopni poti ugotovljena služnost vožnje z vsemi vozili. Če bi bilo npr. ugotovljeno, da se je do nekega objekta dostopalo v času priposestvovalne dobe po cesti zgolj peš, služnost vožnje ne bi bila priposestvovana. Po drugi strani je jasno, da mora imeti vsaka nepremičnina dostop do javne poti, a je (če pot ni urejena na drugačen način) temu namenjen drug pravni institut: nujna pot.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje1 (I.) ugotovilo, da za potrebe gospodujoče nepremičnine ID znak 0000-1114/2-0, k. o. X, v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine ID znak 0000-1136/5-0, k. o. X, po njeni celotni površini, in služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine ID znak 0000-1136/6-0, k. o. X, po njeni celotni površini. Poleg tega je (II.) naložilo toženi stranki, da tožeči povrne pravdne stroške 1.772,74 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2.V pravočasni pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zaradi narave odločitve pritožbeno sodišče povzema in odgovarja samo na tiste pritožbene navedbe, ki so privedle do razveljavitve izpodbijane sodbe.

V zvezi s tem, ko je sodišče med drugim ugotovilo obstoj služnosti za hojo in vožnjo z vsemi vozili, tožena stranka navaja, da je služeča nepremičnina v naravi tako ozka, da ne omogoča vožnje z vsemi vozili. Širino poti bi lahko sodišče ugotovilo z ogledom na kraju samem. Po prepričanju tožene stranke dokazni postopek ni pokazal, da bi tožeča stranka priposestvovala služnost hoje in vožnje z vsemi vozili. Priče so izpovedovale, da so po sporni poti vozile z osebnim avtomobilom; kombi (za prevoz pohištva) in traktor s prikolico (za prevoz drv) pa sta po poti peljala zgolj nekajkrat, kar po mnenju tožene stranke ne zadošča za priposestvovanje služnosti. Ni jasno, zakaj je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da obstoji služnost vožnje z vsemi vozili, ko pa je že samo ugotovilo, da lahko po njej vozijo le vozila ustrezne velikosti. Za ugotovitev služnosti z vsemi vozili bi morala tožeča stranka dokazati uporabo poti s težjimi vozili, kot so tovornjaki ali druga vozila, katerih širina presega običajno rabo.

Pritožba nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za ogled na kraju samem z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno po vpogledu v listinske dokaze oz. fotografije. Tožena stranka meni, da je ogled na kraju samem ključen za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično za pravilno uporabo materialnega prava. Z ogledom bi se lahko ugotovila širina spornih parcel. Sodišče bi ogled moralo opraviti tudi iz razloga, ker je tožena stranka zatrjevala, da so tožeča stranka in njeni pravni predniki dostopali do svoje nepremičnine po drugi in ne po sporni poti. Iz predloženih fotografij ta druga pot ni razvidna in bi se o njenem obstoju sodišče lahko prepričalo zgolj z ogledom. Ni res, da bi tožena stranka zatrjevala, da je imela tožeča stranka možnost dostopa do nepremičnine po drugi poti, ampak je zatrjevala, da je tudi uporabljala to drugo pot. Glede ugotovitve, da iz fotografij in ortoposnetkov izhaja, da sporna pot obstaja vsaj od leta 1997, tožena stranka navaja, da obstoj poti v naravi še ne pomeni, da je bila priposestvovana.

3.Tožeča stranka v odgovoru pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Služnost se priposestvuje v obsegu, kot se je dejansko izvrševala brez nasprotovanj. Pomembno je, da se mora stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar (50. člen ZTLR in 219. člen SPZ). Vse to pa seveda pomeni, da je pri ugotovitvi priposestvovanja stvarne služnosti pomemben tudi obseg poti, po kateri se je služnost opravljala.

6.V konkretnem primeru je tožeča stranka zatrjevala, da poteka vtoževana služnost po celotni površini dveh parcel: ID znak 0000-1136/5-0 in ID znak 0000-1136/6-0, obe v k. o. X. Pritožbeno sodišče seveda dopušča možnost, da se je služnost izvrševala po celotnih parcelah, a bi bilo za tak zaključek treba ugotoviti širino parcele in jo primerjati s širino makadamske ceste. S fotografij in mapnih kopij v spisu, na katere se je pri določitvi oprlo sodišče, namreč ne izhaja, ali sporna makadamska pot (razvidna s fotografij) zavzema celotno širino zemljiških parcel, po katerih naj bi potekala služnost. Če sporna makadamska pot ne zavzema celotne širine parcel, bi bilo treba v sodbi omejiti širino priposestvovane poti na obseg, v kakršnem so se izvajale vožnje. V nasprotnem primeru se namreč odpira možnost nenadzorovane širitve služnostne poti izven obsega, v katerem se je v času priposestvovalne dobe služnost dejansko izvajala. To pa bi lahko pomenilo neupravičen poseg v lastninsko pravico tožene stranke.

7.Poleg tega ima pritožba prav, da ni nobenega razloga, da se ugotovi obseg služnosti vožnje z vsemi vozili, če sodišče ugotavlja, da so se izvrševale vožnje le z nekaterimi vrstami vozil. Res je povsem življenjsko, da že širina sporne poti vpliva na to, s kakšnimi vozili se bodo po njej opravljale vožnje, da torej vozila, ki so širša od poti in ki jim pot ne omogoča vožnje, po poti ne morejo voziti, a vendar širina poti ni ključna okoliščina za ugotovitev obstoja služnosti. Ključno je, s kakšnimi vozili se je v času priposestvovalne dobe vožnja opravljala. Povedano drugače, četudi širina služnostne poti zadošča za vožnjo z npr. vlačilcem, služnost za vožnjo s to vrsto vozil ne more biti priposestvovana, če se ni izvajala v času priposestvovalne dobe. Ko se torej ugotavlja priposestvovanje služnosti vožnje, je pomembno tudi ugotoviti s kakšnimi vozili in koliko pogosto se je služnost opravljala med priposestvovalno dobo. Tem ugotovitvam ustrezno je nato treba ugotoviti priposestvovanje služnosti le za vozila, s katerimi so se vožnje opravljale v času priposestvovalne dobe. Po drugi strani sama širina makadamske ceste ne preprečuje, da bi se dejansko vozilo tudi po širši trasi, če bi bila parcela širša od makadamske ceste.

8.Pritožbeno sodišče dodaja še, da dejstvo, da neka stavba do javne poti nima dostopa drugje kot po določeni obstoječi poti, po kateri se zatrjuje priposestvovana služnost, ne pomeni, da mora biti po tej (edini) dostopni poti ugotovljena služnost vožnje z vsemi vozili. Če bi bilo npr. ugotovljeno, da se je do nekega objekta dostopalo v času priposestvovalne dobe po cesti zgolj peš, služnost vožnje ne bi bila priposestvovana. Po drugi strani je jasno, da mora imeti vsaka nepremičnina dostop do javne poti, a je (če pot ni urejena na drugačen način) temu namenjen drug pravni institut: nujna pot.

9.Že ti pomisleki so vodili pritožbeno sodišče k razveljavitvi izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodba namreč ne vsebuje vseh razlogov, da bi jo bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče ugotoviti, s katerimi vozili se je zatrjevana služnost izvrševala in v primeru, da bo ugotovljeno, da se vožnje niso opravljale z vsemi vozili, to ustrezno upoštevati v izreku sodbe. Nadalje bo moralo ugotoviti širino poti, po kateri so se v času priposestvovanja opravljale ugotovljene vožnje in jo primerjati s širino parcel, po katerih naj bi potekala služnost (v zvezi s tem bo mogoče treba opraviti tudi predlagan ogled). Če bo ugotovljeno, da je pot ožja od širine parcel, bo moralo opis služnosti v izreku sodbe opredeliti tako, da opis ne bo odpiral možnosti za nenadzorovane posege v lastninsko pravico tožene stranke, oz. da bo sodba izvršljiva v primeru morebitne izvršbe. Pritožbeno sodišče pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do celega sklopa dejstev pomembnih za odločitev, ki bi jih zato prvič presojalo šele pritožbeno sodišče, kar pa ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa, kolikor gre za zgoraj izpostavljena vprašanja, njegovo celotno izvedbo. To bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja.

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1V nadaljevanju: sodišče.

2Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.