Jedro

Če je otrokov starš umrl po vrnitvi v domovino na domu, kjer je zaradi posledic vojnega nasilja umrl, ne gre za smrt v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 7. 2005, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kamnik z dne 3. 2. 2005, ki je zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN (Ur. l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 – odločba US, 43/99, 19/2000 – odločba US, 28/2000, 1/2001 – odločba US, 64/2001, 110/2002) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. Navaja, da je zakonodajalec z novelo ZZVN-G (Ur. l. RS, št. 110/2002) pojem „umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja“ razširil do 31. 12. 1945, ni pa ga razširil na vse osebe, ki so umrle zaradi prestanega vojnega trpljenja, temveč le na tiste, ki so zaradi posledic vojnega nasilja umrle (po 15. 5. 1945) na poti v domovino. Po presoji sodišča revidentova mati glede na ugotovljeno dejansko stanje ne spada v ta krog upravičencev, zaradi česar revidentu ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) navaja, da je bila njegova mati 18. 4. 1944 izgnana iz K.D., kjer so Nemci zažgali tri hiše in v njej žive požgali tudi partizane in domačine. Nemci so jo najprej zaprli v zapor v K., nato v zbirno taborišče G., nato v B., od tod pa izgnali v Nemčijo, kjer je bila v taboriščih B., A. in N. Tik pred koncem vojne ji je uspelo zbežati iz taborišča, od koder se je več kot mesec dni peš vračala domov. V tem času je zaradi naporov, brez primerne hrane, domov prišla popolnoma izmučena in bolna ter, ne da bi se pozdravila, dne 29. 6. 1945 umrla. Sklicuje se na določilo novele ZZVN - G, ki določa, da se zahtevani status prizna, če je žrtev vojne umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Revident je prepričan, da je mati izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, saj je umrla zaradi posledic taborišča. 4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V reviziji (prej pritožbi) ni konkretno naveden nobeden izmed revizijskih (prej pritožbenih) razlogov. Vrhovno sodišče je tako v obravnavanem primeru lahko presojalo le pravilnost uporabe materialnega prava, na katerega, kot že navedeno, v revizijskem postopku pazi po uradni dolžnosti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, pravilno uporabilo materialno pravo. Z novelama ZZVN – E in ZZVN – G je bil osmi odstavek 2. člena ZZVN spremenjen tako, da je (med drugim) določil, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl ali je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja do 15. 5. 1945, oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Zakonodajalec je torej status, kot ga uveljavlja revident, vezal na smrt starša v časovnem obdobju, ko so zoper njega trajali prisilni ukrepi oziroma, ko je po prenehanju nasilja čakal na vrnitev domov ali pa se je domov vračal, ne pa če je že prišel domov.

10. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da je revidentova mati umrla doma 29. 6. 1945, to pa je bilo tudi po revidentovih navedbah po prihodu iz vojnega ujetništva, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo presoji tožene stranke, da revidentu ni mogoče priznati zahtevanega statusa in z njim povezanih pravic. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec z novelama ZZVN pojem „umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja“ razširil do 31. 12. 1945, vendar ga ni razširil na vse osebe, ki so umrle zaradi prestanega vojnega trpljenja, temveč le na tiste, ki so zaradi posledic vojnega nasilja umrle (po 15. 5. 1945) med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da revidentova mati v ta krog oseb ni vključena.

11. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, ki ga ves čas postopka zatrjuje revident, da je njegova mati umrla doma zaradi posledic bolezni, ki jih je dobila v ujetništvu. Glede na določbe ZZVN je namreč do zahtevanega statusa upravičena le oseba, ki je enega od staršev izgubila v točno določenih okoliščinah, ki jih ta zakon določa, ne pa posledično zaradi teh okoliščin (takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v več sodbah: I Up 100/2002 z dne 20. 11. 2002, I Up 273/2004 z dne 3. 6. 2005, I Up 124/2005 z dne 3. 6. 2005). Ob tem pa je treba pojasniti, da je namen ZZVN dati zadoščenje državljanom Republike Slovenije za pretrpljena nasilna dejanja, vendar pa le v primerih, ki jih zakon določa, in ob izpolnjevanju predpisanih pogojev. Primera, kot je revidentov, ZZVN ne ureja in njegovih določb po nobeni izmed metod razlage ni mogoče uporabiti tako, kot to navaja revident. 12. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.