Jedro

Ni se moč strinjati s pritožnico, da obeh obravnavanih kaznivih dejanj že zaradi višine zagrožene kazni od enega do osmih let zapora za obravnavano kaznivo dejanje, ni moč opredeliti kot dejanj majhnega pomena. Znotraj posameznega abstraktno opredeljenega kaznivega dejanja je namreč zajeto veliko različnih primerov, ki se v realnosti pojavljajo v hujših ali blažjih oblikah, v skladu s tem pa je tudi kazen zagrožena v določenem razponu. Tudi v primeru kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odst. 250. čl. KZ, je zakonodajalec zajel velik spekter možnih dejanj in sicer od najbolj nevarnih pa do tistih, ki je predstavljajo posebne nevarnosti za varovano dobrino in jih je zato mogoče ob obstoju še drugih (objektivnih in subjektivnih) okoliščin, opredeliti kot dejanje majhnega pomena.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo na podlagi določila 1. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 14. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) oprostilo obt. I.B. in T.K. obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, obt. I.B. za kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odst. 250. čl. KZ, obt. T.K. pa zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odst. 250. čl. v zvezi s prvim odst. 26. čl. KZ. Ker je bila izrečena oprostilna sodba, je odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obeh obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona po 2. tč. 370. čl. v zvezi s 1. tč. 372. čl. ZKP ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da oba obtoženca spozna za kriva kaznivih dejanj po obtožbi in jima izreče primerno kazensko sankcijo.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo zakon in očitani kaznivi dejanji na podlagi 14. člena KZ utemeljeno opredelilo kot dejanje majhnega pomena, kar je tudi prepričljivo obrazložilo. Ni se moč strinjati s pritožnico, da obeh obravnavanih kaznivih dejanj že zaradi višine zagrožene kazni od enega do osmih let zapora za obravnavano kaznivo dejanje, ni moč opredeliti kot dejanj majhnega pomena. Znotraj posameznega abstraktno opredeljenega kaznivega dejanja je namreč zajeto veliko različnih primerov, ki se v realnosti pojavljajo v hujših ali blažjih oblikah, v skladu s tem pa je tudi kazen zagrožena v določenem razponu. Tudi v primeru kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odst. 250. čl. KZ, je zakonodajalec zajel velik spekter možnih dejanj in sicer od najbolj nevarnih pa do tistih, ki je predstavljajo posebne nevarnosti za varovano dobrino in jih je zato mogoče ob obstoju še drugih (objektivnih in subjektivnih) okoliščin, opredeliti kot dejanje majhnega pomena. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje že zaradi dejstva, da so prvoobtoženemu kot kurirju zaupani določeni posli povezani z denarjem, in da je drugoobtožena računovodkinja, ki je dolžna skrbeti za pravilnost in zakonitost poslovanja, ne glede na nastale posledice, ne bi smelo uporabiti inštituta dejanja majhnega pomena.

Strinjati se je moč z navedbo pritožnice, da so določene osebe že zaradi svojega položaja in verodostojnosti, ki ga ta zahteva, še posebej zavezane k pravilnemu ravnanju (npr. v pravnem prometu).

Hkrati pa je moč ugotoviti, da lahko tudi v primerih, sicer nepravilnega ravnanja takih oseb, obstajajo posebne okoliščine, ki opravičujejo uporabo inštituta dejanja majhnega pomena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru škodljive posledice niso nastopile, saj obtoženca s svojim ravnanjem nista povzročila nobene posebne nevarnosti in je ne bi, tudi v kolikor bi do izplačila res prišlo. Sodišče prve stopnje je pri presoji, da gre za dejanje majhnega pomena, pravilno ugotovilo, da je zaradi obstoječih okoliščin (nedosegljivost oziroma težja dosegljivost obeh pooblaščenih podpisnic čekov, prizadetosti učiteljev zaradi morebitnega neizplačila, ravnanja obeh z občutkom, da škoda ne bo povzročena) pravilno presodilo, da gre za dejanje, katerega nevarnost je neznatna. Tako tudi izpovedba priče I.P., na katero opozarja pritožnica in ki jo je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo v izpodbijani sodbi, pravilnih zaključkov o tem, da gre za dejanje majhnega pomena, ne more omajati.

Razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo, niso utemeljeni. Pri preizkusu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.