Jedro

Pritožbeni očitki so utemeljeni glede širine dovoljene nujne poti. Zakaj naj bi bila za hojo in vožnjo z osebnimi vozili potrebna širina 3,5 metra, s strani predlagateljev nikoli ni bilo konkretno pojasnjeno (kljub tem da sta se prav na to in pa okoliščino, da naj bi tako široka pot odstopala od običajne širine predlaganih nujnih poti, nasprotna udeleženca na naroku izrecno opozorila).Glede na vsebino ustanovljene nujne poti (ki naj bi bila namenjena hoji in vožnji z osebnimi vozili) bo povsem primerna širine nujne poti 2,7 m.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje (v 1. in 2. točki izreka) delno spremeni tako, da se širina nujne poti zniža na 2,7 m. II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Nasprotna udeleženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Domžalah je z izpodbijanim sklepom za potrebe nepremičnin parc. št. 92/1 in 93/0 oboje k.o. X (in v korist vsakokratnega lastnika omenjenih parcel) po parceli št. 92/4 k.o. X (in v breme vsakokratnega lastnika omenjene parcele) ustanovilo nujno pot v obsegu služnosti hoje in vožnje z osebnimi vozili v širini 3,5 m. Skica poteka nujne poti (na l. št. 121) izvedenca mag. J.C. naj bi bila sestavni del predmetnega sklepa (vse 1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da nasprotna udeleženca brezpogojno dovoljujeta, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Domžalah vpiše ustanovitev omenjene nujne poti (2. točka izreka), ter predlagateljem naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti predmetnega sklepa v skladu s svojimi solastninskimi deleži (3. točka izreka) nasprotnima udeležencema plačajo 2.087,50 EUR. Na koncu je odločilo, da so dolžni predlagatelji nasprotnima udeležencema v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti stroške postopka v višini 1.209,92 EUR (4. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep (v 1., 2. in 3. točki izreka) sta se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila nasprotna udeleženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da predlog za ustanovitev nujne poti v celoti zavrne (skupaj s stroškovno posledico), podredno pa da ga v izpodbijanem delu razveljavi in (skupaj s stroškovno posledico) zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarila sta, da so zaključki sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je dovolilo ustanovitev nujne poti, zmotni. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno izvedlo dokazno oceno, bi lahko ugotovilo, da imajo predlagatelji možnost ureditve ustreznega dostopa do svojih nepremičnin po parcelah št. 897/1 in št. 897/2 (obe k.o. x), kar sta nasprotna udeleženca, ne da bi sodišče prve stopnje to upoštevalo, zatrjevala tudi ves čas sodnega postopka. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj temu predlogu ni sledilo, se tega sploh ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se nadalje ni opredelilo do navedbe nasprotnih udeležencev, da je na obeh omenjenih parcelah predvidena gradnja večstanovanjskega objekta, zaradi česar bo logično urejen dostop tudi do predlagateljevih nepremičnin. Zaključki sodišča prve stopnje, da je nujna pot, kot jo je predlagal predlagatelj (pri tem pa se je oprlo na izvedensko mnenje brez ustrezne strokovne podlage), bolj ekonomična in smotrna ter zato primernejša, so neprepričljivi in strokovno neargumentirani. Nasprotna udeleženca sta med postopkom večkrat opozorila, da sta izvedenski mnenji izvedenca kmetijske stroke F.G in izvedenca geodetske stroke mag. J.C v bistvenih okoliščinah diametralno nasprotni, kar je razvidno predvsem iz primerjave skice poteka predlagane nujne poti, ki je izdelana povsem v nasprotju z dejanskim stanjem v naravi, a se je sodišče prve stopnje kljub temu nanjo oprlo. Nasprotna udeleženca sta tekom postopka predlagala angažiranje ustreznega izvedenca gradbene stroke (zlasti za področje nizkih gradenj), a je sodišče imenovalo F.G., ki je izvedenec kmetijske stroke in zgolj cenilec gradbene stroke. Kljub obsežnim pripombam, ki sta jih nasprotna udeleženca na mnenje omenjenega izvedenca podala v pisni vlogi z dne 12.5.2011 (in pri njih vztrajala tudi na narokih dne 7.6.2011 in dne 20.9.2011), se posamezne vrzeli in strokovno neobrazloženi (ter pomanjkljivi) zaključki v izvedenskem mnenju niso odpravili niti z dodatnim zaslišanjem izvedenca na naroku dne 20.9.2011, pri čemer je iz zapisnika razvidno, da slednji zaradi izrazito čustvene reakcije ni hotel več odgovarjati in da je v svojih odgovorih postal celo žaljiv. Iz tega razloga sta nasprotna udeleženca predlagala izločitev izvedenca, kar sta ustrezno utemeljila, a se do tega predloga sodišče prve stopnje ni opredelilo, poleg tega pa jima je preprečilo, da postavljata nadaljnja vprašanja v zvezi s pripombami, ki sta jih podala že v pisni vlogi, čeprav sploh ni vedelo, katera vprašanja nameravata postaviti. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Iz mnenja izvedenca F.G. ne izhaja, kakšne metode (pravila znanosti, stroke in izkušnje) je uporabil pri svojem delu in oblikovanju svojih zaključkov (le tako pa naj bi bil mogoč preizkus ter kritična presoja izvedenčevih zaključkov), saj iz mnenja sploh ne izhaja, zakaj predlog predlagateljev šteje za bolj ekonomičnega, bolj smotrnega in zato primernejšega. Sodišče prve stopnje je navkljub očitnim in evidentnim razhajanjem (pomanjkljivostim) v mnenju, ki jih v skladu s pripombami nasprotnih udeležencev z ustno izpovedbo izvedenca ni odpravilo, svojo odločitev pretežno oprlo nanj. V nadaljevanju pritožbe nasprotna udeleženca razlagata, kako pomembno je da imajo stranke možnost sodelovati pri izvedenčevih opravilih oziroma da imajo možnost (z njegovim neposrednim zaslišanjem) vsaj možnost preveriti njegove ugotovitve. V primeru morebitnih nasprotij oziroma pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju pa je le-te v skladu z 254. členom ZPP dolžno odpraviti sodišče. Ker je sodišče na naroku dne 20.9.2011 predlagane a neizvedene dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje kljub izrecnemu predlogu nasprotnega udeleženca ni postavilo (novega) izvedenca gradbene stroke, prav tako je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče M.V, pri čemer pa te zavrnitve ni v ničemer obrazložilo. Nasprotna udeleženca opozarjata na stališče izoblikovano v sodni praksi, češ da ima nemožnost izvedbe dokaza neugodne posledice v dokazni sferi stranke, ki je dokaz predlagala (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 590/2008 z dne 11.6.2009), kar v konkretnem primeru velja tudi glede njiju. Če sodišče dokaznemu predlogu ne ugodi, mora navesti, zakaj ga je zavrnilo. V nasprotnem primeru krši pravico do enakosti orožij (14. člen URS). V zvezi s tem se nasprotna udeleženca v nadaljevanju sklicujeta tudi na pravico do izjave (22. člen URS) in na mnenje Ustavnega sodišča RS razvidno iz odločbe št. Up-39/95 z dne 16.1.1997. V zvezi z ustavno sprejemljivimi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga se sklicujeta na odločbo Up-171/05 z dne 14.4.2006, v zvezi z obveznostjo obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga pa na odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-199/98 z dne 25.3.1999, opr. št. Up-466/05 z dne 17.3.2006 in št. Up-698/04 z dne 10.7.2006. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS terja, da mora biti odločba, s katero sodišče odloči o posameznikovih pravicah in dolžnostih obrazložena, saj lahko le zoper tako odločbo posameznik učinkovito uveljavlja pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS (odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-7/98 z dne 30.9.1998). S tako pomanjkljivo obrazložitvijo naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravice nasprotnih udeležencev iz 22. in 25. člena URS. S strani sodišča prve stopnje določena nujna pot nasprotnima udeležencema onemogoča in tudi znatno ovira uporabo njunih parcel. Tako določena nujna pot tudi ni v skladu z načelom sorazmernosti oziroma je popolnoma neustrezna (niso izpolnjeni pogoji iz 88. in 89. člena SPZ). Ta pot posega v kar tri parcele (št. 92/4, št. 92/3 in 90), medtem ko bi s strani nasprotnih udeležencev predlagana pot posegla zgolj v parceli št. 897/1 in št. 897/2. Okoliščina, da je v metrih trasa s strani sodišča prve stopnje določene nujne poti krajša, ni relevantna, saj mora biti nujna pot taka, da najmanj obremenjuje lastnika sosednje nepremičnine. Čeprav je ugotovilo okoliščino, da trasa določene nujne poti poteka neposredno ob stanovanjski hiši nasprotnih udeležencev, pa je pri odločitvi ni upoštevalo. Na drugi strani v bližini parcel št. 897/1 in št. 897/2 ni stanovanjskih objektov. Nadalje je potrebno upoštevati, da se bo spričo sodobnih razmer nujna pot uporabljala za neomejeno število voženj z vsemi vozili tako s strani uporabnikov nepremičnine kot obiskovalcev (pravno mnenje in članek št. VS005139 z dne 21.7.1967), pri čemer bo zaradi številnih vibracij in hrupa znižana kakovost bivanja nasprotnih udeležencev. Ustanovljena nujna pot je zanju zelo obremenjujoča, medtem ko pot, ki sta jo predlagala onadva, ne bi motila nikogar (šla bi po obstoječi poti, v njeni neposredni bližini pa ni stanovanjskih objektov). Vsega navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti se do teh navedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje zgolj navaja, ničesar pa ne obrazloži. Prav tako ni razloga za 3,5 m široko nujno pot, saj je standard takšne poti za potrebe hoje in vožnje z osebnimi vozili 2,5 do največ 2,7 m (tudi v tem smislu sodišče prve stopnje ni določilo nujne poti, ki bi najmanj obremenjevala nepremičnine nasprotnih udeležencev). Predlog pa je tudi sicer nesklepčen. Kot izhaja iz zakonodaje in sodne prakse, je namen vzpostavitve nujne poti v povezavi predlagateljeve nepremičnine s cestnim omrežjem (sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 501/2007 z dne 10.5.2007). Iz skice predlagane poti pa izhaja, da je med parcelo št. 92/4 in javno cesto nepremičnina s parc. št. 90, za katero predlagatelji nujne poti ne uveljavljajo. Nujna pot, kot jo je ustanovilo sodišče prve stopnje, tudi ni smiselna (izvršljiva), saj njen potek po parceli št. 92/4 (ki je na skici označen z rumeno barvo) ne sovpada s traso služnostne poti, ki poteka po parceli št. 90 in je na skici označena z oranžno barvo. Nasprotna udeleženca se ne strinjata niti z določeno višino zneska, ki so ga predlagatelji dolžni plačati za uporabo nujne poti, saj ni jasno, na kakšen način je izvedenec kmetijske stroke prišel do takšnih izračunov, prav tako tudi ne na podlagi katerih metod je prišel do vrednosti nujne poti, ki sta jo predlagala nasprotna udeleženca, v znesku 10.500,00 EUR. Zato se do takšnega zaključka nista mogla opredeliti.

3. Pritožba je bila poslana v odgovor predlagateljem, ki pa le-tega niso podali.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so izpolnjene vse (v 88. in 89. členu SPZ zahtevane) predpostavke za ustanovitev nujne poti na parceli nasprotnih udeležencev št. 92/4 k.o. x. Pri tem je (sklicujoč se na ugotovitve angažiranega sodnega izvedenca F.G.(1)) jasno navedlo, da je ta varianta nujne bolj ekonomična, smotrnejša in zato primernejša od variante (po parcelah št. 897/1 in št. 897/2 obe k.o. x), ki sta jo predlagala nasprotna udeleženca(2). Iz tega razloga pritožbena navedba, da se do slednje ni opredelilo (oziroma da ni navedlo razlogov, zakaj ji ni sledilo), nikakor ne drži. Ko se (glede na njihovo ustreznost) odloča med variantami, se v obrazložitvi, zakaj je ena ustreznejša, implicitno skriva tudi obrazložitev glede neizbranih variant. Gre torej za eno samo oziroma hkratno obrazložitev. Kdaj naj bi nasprotna udeleženca navajala, da je na parcelah št. 897/1 in št. 897/2 predvidena gradnja večstanovanjskega objekta (zaradi česar bo urejen dostop tudi do nepremičnin predlagateljev), ni razvidno(3). Ta okoliščina tudi sicer z ničemer ni izkazana, prav tako ne kdaj naj bi prišlo do njene uresničitve. A tudi če bi bila resnična (in hkrati ustrezno zatrjevana), je v tem okviru pomembneje, da predlagatelji nujno pot potrebujejo že sedaj. V kolikor bo zaradi ureditve dostopa, ki ga omenjata pritožnika, sedaj ustanovljena nujna pot postala nepotrebna, bosta lahko predlagala njeno odpravo (90. člen SPZ).

6. Povsem pavšalni in neprepričljivi so nadalje pritožbeni očitki v zvezi z domnevno strokovno neustreznostjo postavljenega sodnega izvedenca F.G oziroma njegovih ugotovitev. Na kakšne „diametralno“ nasprotujoče ugotovitve glede bistvenih okoliščin v mnenjih izvedencev G. in C. naj bi nasprotna udeleženca večkrat opozorila, ni razvidno. Ker je bil C. angažiran kot izvedenec geodetske stroke, katerega osrednja naloga je bila izdelava ustreznih skic (kar z drugimi besedami pomeni, da so bile naloge obeh izvedencev v tem postopku očitno različne), takšna trditev tudi sicer ni logična. Hkrati pa je tudi protislovna, saj se v zvezi s to domnevno „diametralno“ nasprotnostjo pritožba sklicuje na skico(4), katere izdelava je bila naloga sodnega izvedenca geodeta in ne G., ki je bil angažiran kot izvedenec kmetijske oziroma gradbene stroke. Ker nista v ničemer vzbudila dvoma v pravilnost oziroma strokovnost ugotovitev izvedenca G., tudi ni bilo povsem nobene potrebe po angažiranju novega izvedenca. Edini konkretno ponujeni argument (ponovljen tudi v tej pritožbi) za takšen predlog je bil ta, da je F.G. izvedenec kmetijske stroke in »samo« cenilec gradbene stroke. Kako naj bi okoliščina, da je slednji »samo« cenilec gradbene stroke vplivala na to, da so njegove ugotovitve napačne, pa nikoli ni bilo pojasnjeno (niti sedaj v pritožbi). Še manj je razumljivo, zakaj naj bi bilo potrebno v postopku angažirati izvedenca za področje nizkih gradenj, saj v konkretnem primeru (s strani predlagateljev) ne bo grajena cesta ampak zgolj vzpostavljena nujna, torej neke vrste zasilna pot (gre za vzpostavitev sicer ustrezne a hkrati najbolj »osnovne« povezave). Katere »posamezne vrzeli kakor tudi pomanjkljivi in strokovno neobrazloženi zaključki v izvedenskem mnenju« niso bili (s strani sodišča prve stopnje) odpravljeni niti z dodatnim zaslišanjem izvedenca G. na naroku dne 20.9.2011(5), pritožba prav tako konkretno ne pojasni (v nadaljevanju se ponovno sklicuje na »evidentna« razhajanja in pomanjkljivosti v omenjenem pisnem mnenju, a prav tako ne obrazloži, v čem naj bi ta bila). Zapade pa v protislovje s trditvijo, da naj bi sodišče prve stopnje na omenjenem naroku nasprotnima udeležencema preprečilo, da v zvezi s pripombami, ki sta jih podala že v pisni vlogi, postavljata nadaljnja vprašanja, pa čeprav naj sploh ne bi vedelo, katera vprašanja nameravata postaviti. V kolikor sta nameravala postavljati vprašanja, ki sta jih postavila že v pisni vlogi (kot to zatrjujeta v pritožbi), je pač očitno, da je sodišče prve stopnje ta vprašanja poznalo (zato seveda ne gre za nikakršno absolutno bistveno kršitev postopka). Izvedenec G. je že v osnovnem mnenju z dne 31.3.2011 in pisni dopolnitvi z dne 15.7.2011 opozoril na razloge, zaradi katerih je s strani predlagateljev predlagana trasa nujne poti na eni strani bolj ekonomična/smotrnejša za lastnike gospodujočega zemljišča, hkrati pa manj obremenjujoča za lastnike služečega zemljišča, kot bi to veljalo v primeru trase, ki sta jo omenjala nasprotna udeleženca(6). Povsem razumljive niso niti pritožbene »zahteve« (ki v postopku na prvi stopnji niti niso bile izražene) o vrsti metode (pravilih znanosti, stroke in izkušenj), ki bi jih izvedenec G. moral navesti, a jih ni. Jasno je, da je izvedenec do ugotovitev prišel na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj. Z ozirom na to in nalogo, kot mu je bila zastavljena, ni razvidno (pojasnjeno), katere »posebne« metode, pravila znanosti, stroke oziroma izkušnje bi morale biti z njegove strani uporabljene oziroma izrecno navedene. Nasprotna udeleženca sta na zadnjem naroku dne 20.9.2011 res predlagala izločitev omenjenega izvedenca, pri čemer je bil kot edini razlog navedena okoliščina, češ da naj bi slednji na istem naroku besedno užalil njuno pooblaščenko (v zvezi s čimer sta se sklicevala na njegovo „čustveno razrvanost“). V kolikor je bilo temu res tako, bi bil to lahko razlog za kaznovanje izvedenca, nikakor pa ta okoliščina sama za sebe ne predstavlja razloga za njegovo izločitev izvedenca (glej 247. člen v zvezi s 70. členom ZPP)(7).

Pritožba nadalje ne pojasni, zaradi katerih na naroku dne 20.9.2011 s strani sodišča prve stopnje zavrnjenih dokaznih predlogov (kot nepotrebnih), naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno (prav tako ne v čem naj bi bilo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno). Zakaj ni bilo nobenega utemeljenega razloga po postavitvi (novega) izvedenca gradbene stroke, je bilo obrazloženo že prej(8). Nasprotna udeleženca sta v pripravljalni vlogi z dne 11.6.2009 res predlagala zaslišanje priče M.V. Ker pa sta hkrati obrazložila, da naj bi slednja izpovedala »o trditveni podlagi nasprotnega udeleženca« in ker tudi v pritožbi ne pojasnita, zaradi katerih konkretnih bistvenih okoliščin naj bi bilo zaslišanje omenjene priče potrebno, posledično tudi ni moč presoditi, ali je zaradi neizvedbe dokaza (in opustitve obrazložitve takšne neizvedbe) prišlo do bistvene kršitve postopka. Pritožbeno sodišče se seveda pridružuje pritožbenim navedbam (v zvezi z obsežno judikaturo Ustavnega sodišča RS, na katero se pritožba sklicuje) o potrebi po obstoju (ustavno sprejemljivih) razlogov za zavrnitev izvedbe dokaza in ustrezne obrazložitve takšne zavrnitve, saj ima to za stranko posledico ne samo v konkretnem postopku,(9) ampak hkrati (lahko) predstavlja kršitev več njenih medsebojno povezanih postopkovnih in hkrati z ustavo zagotovljenih pravic. A upoštevajoč okoliščine, da s strani nasprotnih udeležencev podani dokazni razlogi niso bili bodisi nikoli (torej ne v postopku na prvi stopnji niti sedaj v pritožbi) ustrezno konkretizirani (glede priče M.V niti v pritožbi ni jasno opredeljeno, o katerih konkretnih pravno-relevantnih okoliščinah naj bi izpovedala) oziroma so bile te navedbe (v zvezi s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke, ki naj bi bil izvedenec za nizke gradnje) na prvi pogled nerelevantne (na eni strani zahteva po izločitvi postavljenega izvedenca zaradi razloga, ki to ne more biti; oporekanje njegovim strokovnim kvalifikacijam, brez kakršnekoli konkretne in prepričljive obrazložitve, v čem naj bi bile njegove ugotovitve napačne; predlog po postavitvi izvedenca specialista, ki v konkretnem primeru tudi približno ni potreben), ni moč govoriti, da je šlo za relevantne in še manj za bistvene (odločilne) dokazne predloge. V posledici tega pa tudi ni moč govoriti o tem, da je njihova neizvedba (oziroma opustitev ustrezne obrazložitve te neizvedbe) rezultirala bodisi v nezakonitosti bodisi nepravilnosti sodbe.

8. S čim naj bi s strani sodišča prve stopnje določena nujna pot nasprotnima udeležencema onemogočala in znatno ovirala uporabo njunih parcel, pritožba prav tako ne pojasni. Na povsem splošni ravni pa ostaja tudi, ko se sklicuje, da je ustanovljena nujna pot popolnoma neustrezna, da ni v skladu z načelom sorazmernosti in da niso izpolnjeni pogoji iz 88. in 89. člena SPZ. Trditev, da ustanovljena pot posega v kar tri parcele (št. 92/4, št. 92/3 in 90), ni pravilna. Nujna pot je bila ustanovljena na parceli št. 92/4 k.o. x., ne pa tudi na ostalih obeh omenjenih parcelah nasprotnih udeležencev (kako naj bi zato posegala tudi vanju, ni razvidno oziroma pojasnjeno). Drži, da kriterij dolžine trase nujne poti, ne more biti edino relevanten za njeno ustanovitev, in da mora biti nujna pot taka, da najmanj obremenjuje lastnika sosednje nepremičnine. Vendar pa v konkretnem primeru okoliščina dolžine trase seveda ni bila edini kriterij, zaradi katerega je sodišče prve stopnje sledilo predlagateljem. Sodišče prve stopnje je lahko glede na ugotovitve izvedenca G. tudi utemeljeno zaključilo, da bo zaradi uporabe (v obsegu ustanovljene služnosti) parcele št. 92/4 poseg vanjo minimalen in da zaradi nje stanovanjski objekt nasprotnih udeležencev, ki stoji na parceli št. 91/0 k.o. x v ničemer ne bo prizadet. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo (pritožba ne pojasni, kje naj bi bilo to s strani omenjenega sodišča ugotovljeno), da teče trasa ustanovljene nujne poti neposredno mimo njunega objekta. Tudi sicer pa temu ni tako. Izvedenec G. je na naroku dne 20.9.2011 pojasnil, da je trasa (ustanovljene) nujne poti od objektov na sosednjih parcelah oddaljena več kot 4 metre. Podobno je glede parcele št. 92/2 k.o. x., ki ni v lasti nasprotnih udeležencev in na kateri v korist (gospodujočih) parcel predlagateljev že obstoji služnost pešhoje in vožnje (njen obstoj pa se sam po sebi predlagateljev ne tiče), v dopolnitvi z dne 15.7.2011 navedel, da naj bi bila ustrezno odmaknjena od hiš (približno 4 metre). Neprepričljive so nadalje pritožbene navedbe, da se bo spričo sodobnih razmer nujna pot uporabljala za neomejeno število voženj z vsemi vozili, saj je bila ta v konkretnem primeru ustanovljena samo za osebna vozila. Zgrešeno pa je tudi sklicevanje na domnevno nesklepčnost oziroma nesmiselnost (neizvršljivost) predloga za ustanovitev nujne poti. Kot je razvidno iz skic predlagane poti, ki so bile narejene v tem postopku, je med parcelo št. 92/4 in javno cesto nepremičnina s parc. št. 92/2 (glej l. št. 121), na kateri je (kot je bilo že poudarjeno) v korist (gospodujočih) parcel v lasti predlagateljev že ustanovljena ustrezna služnost. Zato na parceli št. 92/2 seveda ni bilo potrebno ustanoviti nobene nujne poti (predlagatelji namreč že imajo ustrezno pravico)(10). Glede domnevnega nesovpadanja tras služnostne in nujne poti, pa pritožba spregleda, da je relevantna skica tista z dne 29.10.2010 na l. št. 121 in da v korist gospodujočih parcel predlagateljev služnostna pravica že obstoji (tudi) na parceli št. 92/2. Zato je moč ugotoviti, da vse popolnoma sovpada. Iz mnenja izvedenca G. z dne 14.7.2009 nadalje jasno izhaja, kako je za eno in drugo primerjano varianto trase izračunal višino nadomestila za dovolitev nujne poti (zmnožil je površino zemljišča, ki naj bi predstavljalo traso nujne poti, in njegovo vrednost, vezano na status/značilnosti zemljišča). Zato so pritožbene navedbe o nejasnosti neutemeljene.

9. Pritožbeni očitki pa so utemeljeni glede širine dovoljene nujne poti. Zakaj naj bi bila za hojo in vožnjo z osebnimi vozili potrebna širina 3,5 metra, s strani predlagateljev nikoli ni bilo konkretno pojasnjeno (kljub tem da sta se prav na to in pa okoliščino, da naj bi tako široka pot odstopala od običajne širine predlaganih nujnih poti, nasprotna udeleženca na naroku dne 22.9.2010, ki je bil opravljen na kraju samem, izrecno opozorila). Pritožbi je bilo zato potrebno v tem delu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka delno spremeniti tako, da se širina nujne poti zniža na 2,7 m(11) (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker v preostalem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker sta nasprotna udeleženca s pritožbo uspela le v relativno majhnem delu, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP ter 37. členom ZNP).

(1) Pritožbeno sklicevanje na neobstoj strokovne podlage za izpodbijano odločitev zato seveda ne drži. (2) V zvezi s čimer kot argumente omenja tudi površino, ki bi jo zavzele predlagane trase, in njihovo vrednost. (3) V vlogi z dne 25.11.2008 sta npr. glede parcele št. 897/1 jasno navedla, da gre za travnik brez kakršnekoli stavbe (kaj šele stanovanjske stavbe). Prav tako v postopku ni bilo ugotovljeno, da naj bi na parcelah, ki sta jih »predlagala« nasprotna udeleženca, že obstajala ustrezna pot. (4) Pri čemer pritožba niti ne konkretizira, v čem naj bi s strani izvedenca geodeta izdelana skica odstopala od stanja v naravi.

(5) Iz zapisnika o omenjenem naroku tudi ni razvidno, da naj bi izvedenec prenehal odgovarjati na vprašanja.

(6) Ob tem da so vse »potencialne« parcele travniki in da v nobenem primeru ne bi nastali negativni vplivi na objekte, bi nujna pot, kot jo »predlagata« nasprotna udeleženca, zavzela bistveno večjo površino (skoraj sedemkrat) s petkrat večjo vrednostjo.

(7) Zaradi česar tudi okoliščina, da se sodišče prve stopnje do tega očitno napačno utemeljenega predloga (ki mu ni sledilo), ni izrecno opredelilo, ne predstavlja nikakršne relevantne kršitve postopka.

(8) Iz okoliščin, zaradi katerih je izvedencu G. sledilo in ocenilo njegovo mnenje kot prepričljivo (pritožbeno sodišče pa glede tega nima nobenih pomislekov), izhajajo tudi razlogi, zaradi katerih (ob neustreznih razlogih, ki jih zato ponujata nasprotna udeleženca) ni bilo potrebe po postavitvi (novega) izvedenca gradbene stroke.

(9) Sklicevanje na okoliščino, da ima nemožnost izvedbe dokaza neugodne posledice v dokazni sferi stranke, ki je dokaz predlagala in v tej zvezi na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 590/2008 z dne 11.6.2009, je seveda pravilno. Velja pa opozoriti, da okoliščina, zaradi katere je Vrhovno sodišče RS v omenjeni zadevi podalo takšno (povsem logično) ugotovitev, nima veliko podobnosti s predmetno situacijo. V primeru, ki ga je obravnavalo, predlagane priče (iz utemeljenih razlogov) niso bile zaslišane, v konkretnem primeru pa sta nasprotna udeleženca iz neutemeljenih razlogov zahtevala postavitev novega izvedenca.

(10) V zadevi opr. št. Cp 501/2007 z dne 10.5.2007, na katero se (neutemeljeno) sklicuje pritožba, pa je šlo za popolnoma drugačno situacijo, saj naj bi tam predlagana nujna pot predlagateljevo nepremičnino povezovala le z drugo nepremičnino nasprotnega udeleženca.

(11) Glede na vsebino ustanovljene nujne poti (ki naj bi bila namenjena hoji in vožnji z osebnimi vozili) bo po mnenju pritožbenega sodišča takšna širina povsem primerna.