Jedro

Kot evropski nalog za izvršbo se lahko potrdi zgolj sodna odločba, ki je bila izdana v postopku, v katerem so bile dolžniku dane zadostne informacije o zahtevku, o postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, ter o posledicah nesodelovanja v postopku oziroma odsotnosti ugovora. Na ta način se preveri, če odločitev dolžnika ostati pasiven (dolžnica sklepu o izvršbi ni ugovarjala) temelji na ustreznih informacijah, saj je samo v tem primeru njen molk upravičeno šteti za (pasivno) soglasje. Zgolj oznaka verodostojne listine z datumom njene izdaje in zapadlostjo ter zneskom terjatve temelja zahtevka ne opredeljuje, njegovo opredelitev pa Uredba zahteva. Ker dolžnici že vse ustrezne informacije o zahtevku niso bile zagotovljene, je že to zadosten razlog za zavrnitev predloga za potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega naloga za izvršbo.

Dolžnica je bila prikrajšana tudi za pravico do opozorila, da neugovarjanje sklepu o izvršbi v za to določenem ugovornem roku pomeni, da se bo sklep izvršil, kot tudi za jasno opozorilo, da jo bo v primeru odsotnosti ugovora zoper sklep o izvršbi bremenilo tudi plačilo stroškov v zvezi s sodnim postopkom. Dolžnici tudi ni bilo pojasnjeno, ali jo mora pri vložitvi ugovora obvezno zastopati odvetnik. Pravni pouk sklepa o izvršbi je vseboval pouk o obveznosti predložitve pooblastila v primeru zastopanja v ugovornem postopku po odvetniku, ne pa tudi pojasnila, ali je tako zastopanje obvezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo upnika za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo zavrnilo.

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil upnik. Ne strinja se, da niso izpolnjeni minimalni standardi, določeni v III. poglavju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004. Navaja, da ta ne določa, kakšna mora biti utemeljitev zahtevka, sicer pa sklep ne vsebuje obrazložitve o tem, zakaj sodišče meni, da sklep o izvršbi ne vsebuje dovolj določne utemeljitve zahtevka. Pove, da iz predloga jasno izhaja, da dolžnica dolguje plačilo točno določenih računov. Sklep o izvršbi po mnenju upnika vsebuje tudi opozorilo o možnosti ugovora, rok zanj in naslovnika, kot tudi, kako je z zastopanjem, vse v smislu 17. člena Uredbe. Sicer pa predlaga uporabo 18. člena Uredbe, ki omogoča popravek neskladnosti z minimalnimi standardi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)).

5. Upnik je predlagal, da se sklep o izvršbi VL 24866/2010 z dne 27. 2. 2010, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine ter dolžnici naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedeno terjatev (1. točka sklepa), dovolilo predlagano izvršbo (2. točka sklepa) in stroške upnika odmerilo na 41,00 EUR (3. točka sklepa), potrdi kot evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov, skladno z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004. 6. Uredba evropskega parlamenta in sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju Uredba) v prvem odstavku 12. člena določa, da se sodna odločba lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo samo, če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval pravila, ki so opredeljena v 3. poglavju Uredbe, in sicer v členih 13. do 17. V 16. členu Uredbe je določeno, da mora listina o začetku postopka ali enakovredna listina zaradi zagotovitve ustreznih informacij dolžniku vsebovati imena in naslove strank, znesek zahtevka, v primeru, če se zahtevajo obresti na zahtevek, obrestno mero in obdobje, za katero se zahtevajo obresti, razen če se po zakonodaji države članice izvora z zakonom določene obresti avtomatično dodajo glavnici, in utemeljitev zahtevka. V 17. členu Uredbe je nadalje določeno, da je treba v listini ali skupaj z listino o začetku postopka, enakovredni listini ali pozivom na sodno zaslišanje, jasno navesti: veljavna postopkovna pravila za ugovarjanje zahtevku, vključno z rokom za ugovarjanje zahtevku v pisni obliki ali časom sodne obravnave, imenom in naslovom institucije, na katero je potrebno nasloviti odgovor ali kjer je treba biti navzoč, in ali je obvezno, da ga zastopa odvetnik; posledice odsotnosti ugovora ali izostanka navzočnosti, predvsem, kjer je primerno, možnost, da se lahko proti dolžniku izda ali izvrši sodba in odgovornost za plačilo stroškov v zvezi s sodnimi postopki.

7. Iz navedenega izhaja, da se kot evropski nalog za izvršbo lahko potrdi zgolj sodna odločba, ki je bila izdana v postopku, v katerem so bile dolžniku dane zadostne informacije o zahtevku, o postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, ter o posledicah nesodelovanja v postopku oziroma odsotnosti ugovora. Na ta način se preveri, če odločitev dolžnika ostati pasiven (dolžnica sklepu o izvršbi ni ugovarjala) temelji na ustreznih informacijah, saj je samo v tem primeru njen molk upravičeno šteti za (pasivno) soglasje.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da minimalni postopkovni standardi, kot jih zahteva Uredba, v postopku izdaje sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24866/2010 z dne 27. 2. 2010 niso bili izpolnjeni, je po presoji pritožbenega sodišča pravilen, kot tudi zanj navedeni, povsem zadostni razlogi, ki njegov preizkus tudi omogočajo.

9. Ni namreč mogoče slediti pritožbenim trditvam, da sodišče prve stopnje svojega zaključka, da sklep o izvršbi v povezavi s predlogom za izvršbo, ki je bil vložen na podlagi verodostojne listine, ni vseboval dovolj določne utemeljitve zahtevka v smislu 16. člena Uredbe, ni obrazložilo. Pojasnilo je, da je bila v predlogu za izvršbo, vloženem v elektronski obliki, v rubriki ''oznaka zahtevka“ navedena zgolj oznaka verodostojnih listin – ''RAČ. ŠT.'' s številko in datumom listine, višino in datumom zapadlosti posamezne terjatve ter datumom, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, in sam predlog tako ni vseboval dovolj informacij o dejstvih, na katera upnik opira svoj zahtevek. V njem namreč ni navedeno, na kaj se računi nanašajo oziroma iz katerega pravnega razmerja izvira upnikova terjatev do dolžnice in kdaj je le-ta nastala. Predlogu za izvršbo pa tudi ni bila priložena verodostojna listina, na podlagi katere je bil vložen predlog, kot tudi ne kakršnekoli druge listine, iz katerih bi bilo razvidno, na čem temelji upnikov zahtevek (tretji odstavek obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob navedenem pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dolžniku ni bila vročena listina, ki bi vsebovala ustrezne informacije o zahtevku, saj niti sklep o izvršbi niti predlog za izvršbo, ki je podan na predpisanem obrazcu v elektronski obliki, ne vsebujeta dovolj določne utemeljitve zahtevka v smislu 16. člena Uredbe. Zgolj oznaka verodostojne listine z datumom njene izdaje in zapadlostjo ter zneskom terjatve temelja zahtevka ne opredeljuje, njegovo opredelitev pa Uredba zahteva. Ker dolžnici že vse ustrezne informacije o zahtevku niso bile zagotovljene, je že to zadosten razlog za zavrnitev predloga za potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega naloga za izvršbo.

10. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je bila dolžnica prikrajšana tudi za pravico do opozorila, da neugovarjanje sklepu o izvršbi v za to določenem ugovornem roku pomeni, da se bo sklep izvršil, kot tudi za jasno opozorilo, da jo bo v primeru odsotnosti ugovora zoper sklep o izvršbi bremenilo tudi plačilo stroškov v zvezi s sodnim postopkom. Dolžnici tudi ni bilo pojasnjeno, ali jo mora pri vložitvi ugovora obvezno zastopati odvetnik. Pravni pouk sklepa o izvršbi je vseboval pouk o obveznosti predložitve pooblastila v primeru zastopanja v ugovornem postopku po odvetniku, ne pa tudi pojasnila, ali je tako zastopanje obvezno. Dolžnici tako niso bile zagotovljene niti vse ustrezne informacije o postopkovnih pravilih za ugovarjanje zahtevku in o posledicah odsotnosti ugovora (17. člen Uredbe).

11. Uporaba 18. člena Uredbe, ki omogoča popravek neskladnosti z minimalnimi standardi iz poglavja III Uredbe, in ki določa, da če postopki v državi članici izvora niso bili v skladu s postopkovnimi pravili, kot so določena v 13. do 17. členu Uredbe, se taka neskladnost popravi in se sodba lahko potrdi kot evropski izvršilni naslov, če je bila sodba vročena dolžniku v skladu s pravili na podlagi 13. ali 14. člena, ter je dolžnik imel možnost zoper sodbo vložiti pravno sredstvo iz vseh razlogov in je bil dolžnik ustrezno obveščen v sodbi ali skupaj s sodbo o postopkovnih pravilih za vložitev pravnega sredstva, vključno z imenom in naslovom ustanove, pri kateri se mora vložiti, in rokom za to, in dolžnik zoper sodbo ni vložil pravnega sredstva v skladu z ustreznimi postopkovnimi pravili, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pride v poštev, saj se v takem postopku, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, dolžniku vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi predlog upnika. Tako stališče zavzema tudi del teorije (A. Galič v Evropski izvršilni naslov, Pravosodni bilten, 2008, št. 2, str. 13–45 in v A. Galič in N. Betteto, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, 2011, str.147 - 148.)1 in slovenska sodna praksa2. Potrjuje pa ga tudi s strani sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) zavzeto stališče v sodbi C-484/15 z dne 9. 3. 2017, ko je presojalo, ali je sklep o izvršbi, ki ga na Hrvaškem na podlagi verodostojne listine izda notar, in zoper njega ni bil podan ugovor, mogoče potrditi kot EIN skladno z Uredbo. Sklep o izvršbi, ki ga izda hrvaški notar, se dolžniku, tako kot v našemu postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, vroči šele po njegovi izdaji, ne da bi se mu posredoval prvotni predlog, o katerem se je odločalo. Po prepričanju Sodišča EU tovrstna ureditev, čeprav ima dolžnik možnost podati ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je izdal notar, ni kontradiktorna. Sodba o pasivno nespornem zahtevku v smislu točke 1.b 3. člena Uredbe se lahko potrdi kot EIN samo, če je domači sodni postopek vsebinsko izpolnjeval minimalne standarde iz poglavja III te Uredbe. To pomeni, da je treba dolžniku zagotoviti "ustrezne" informacije, ki mu omogočajo pripravo obrambe, in s tem kontradiktornost postopka, ki se konča z izdajo izvršilnega naslova, za katerega se lahko izda potrdilo. Po prepričanju Sodišča EU nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in se mu v tem aktu ne posredujejo informacije o zahtevku in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani šele, ko se mu vroči sklep, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega. Le sodba o pasivno nespornem zahtevku, ki je bila rezultat predhodnega kontradiktornega postopka, se v smislu Uredbe lahko potrdi kot EIN.3

12. Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena. In ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

13. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Drugače pa A. Ekart, Skladnost sklepov o izvršbi COVL z minimalnimi standardi Uredbe o evropskem izvršilnem naslovu, Pravna praksa, 2012, št. 29-30, str. 6. 2 Npr. sklepi VSK Cpg 118/2010 z dne 14. 11. 2011, I Ip 253/2018 z dne 2. 10. 2018 in II Ip 328/2018 z dne 8. 11. 2018. 3 Glej tudi Z. Skubic, Hrvaški notarji - in slovenski CoVL - niso "izvršilna sodišča" po pravu Unije, Pravna praksa, 2017, št. 12-13, str. 39-40.