Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da so podani pogoji za predhodno odredbo v skladu z določili 1. odst. 253. čl. in 2. odst. 255. čl. ZIP: sodišče je namreč s pregledom izvršilnega spisa I 96/1607 ugotovilo, da je bilo treba zoper dolžnika že nastopiti z izvršbo za izterjavo zapadlega obroka preživnine oziroma je bila taka izvršba že predlagana, zaradi česar se šteje, da je podana nevarnost, da bi bila brez zavarovanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

47. čl. ZIP je treba interpretirati v povezavi s 7. tč. 15. čl. ZIP.

Sodišče lahko namreč odpravi le nepravilnosti, ki jih pri opravljanju izvršbe opravi uradna oseba, torej delavec pri sodišču, ki neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja. To pa dolžnikov dolžnik (banka, pri kateri ima dolžnik odprt račun) ni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po delni ugoditvi dolžnikovemu ugovoru razveljavilo sklep o izvršbi in ustavilo izvršbo za znesek 47.700,00 Sit, kolikor znašata preživninska obroka za meseca november in december 1997 ter ustavilo izvršbo tudi glede zavarovanja preživninskega obroka v skupnem znesku 23.85,00 Sit za mesec januar 1998. Sicer pa je dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen, zavrnilo njegov predlog za povrnitev stroškov ter delno (glede rubeža zneska 286.200,00 Sit) predlog za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, delno (glede rubeža zneska 4.950,00 Sit) pa ga je zavrglo.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh razlogov.

Absolutno bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, da dolžniku predlog upnic z dne 25.11.1997 ni bil vročen in se zato o navedbah v njem ni mogel opredeliti. Nepravilno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo točnih zneskov plačil, temveč je izvršbo ustavilo le za 47.700,00 Sit in v tem delu razveljavilo izvršilna dejanja. Kar je dolžnik plačal več, bi moralo sodišče upoštevati pri ustavitvi izvršbe glede zavarovanja preživninske obveznosti. Sicer pa sodišče ni dovolj upoštevalo, da je bil dolžnik v času pred izdajo sklepa v zelo težkem finančnem položaju, saj je moral skrbeti še za dva mladoletna otroka. Sodišče je pri odločitvi o zavrnitvi predloga za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe napačno interpretiralo 47. čl. ZIP. Dolžnikov dolžnik je blokiral sredstva dolžnika na žiro računu do višine 297.362,20 Sit, t.j. celotnega seštevka vseh preživninskih obrokov za mesece od novembra 1997 do konca januarja 1998 ter v zavarovanje zahtevka za čas od 1.2.1998 do 31.10.1998. Ker je dolžnik preživninske obroke za obdobje od novembra do konca januarja 1998 že plačal, je tako dolžnikov dolžnik zarubil sredstva, ki presegajo višino zapadle preživninske terjatve, kar je v nasprotju z načelom varstva dolžnika. Nepravilno pa je tudi, da je dolžnikov dolžnik blokiral dolžnikov žiro račun do celotnega zneska preživnine do 31.10.1998, moral pa bi le do višine zapadle preživninske terjatve, v času zavarovanja pa vsak mesec le sredstva do višine mesečne zapadle preživninske terjatve upnikov do dolžnika.

Pritožba ni utemeljena.

Absolutnih bistvenih kršitev določb postopka (niti smiselno zatrjevane kršitve iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi 14. čl. ZIP niti tistih, na katere pritožbeno sodišče po 2. odst. 365. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti) sodišče prve stopnje ni storilo.

Izvršilni postopek v fazi odločanja o predlogu za izvršbo ni kotradiktoren in se predlog ne vroča nasprotni stranki v odgovor kot npr. tožba v pravdnem postopku. Določbe zakona o pravdnem postopku se namreč v postopku izvršbe in zavarovanja uporabljajo le smiselno (14. čl. ZIP), načelo kontradiktornosti iz 5. čl. ZPP pa je v izvršilnem postopku močno omejeno (prim. 26. čl. ZIP). Predlog je dolžnik prejel osebno (do tedaj namreč v tem postopku za zastopanje še ni pooblastil pooblaščenca) skupaj s sklepom o izvršbi z dne 24.12.1997, s katerim je bilo o tem predlogu odločeno, kar vse je razvidno iz povratnice.

Opustitev predhodne vročitve predloga dolžniku torej ne pomeni kršitve določb postopka.

Dolžnik je v ugovoru res navajal točne datume in zneske plačil preživninskih obrokov za mesece november in december 1997 ter januar 1998. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je (skladno tudi z dolžnikovimi trditvami) zaključilo, da so plačani preživninski obroki za omenjene mesece. Dolžnik namreč niti ni zatrjeval, da se zneski ne bi nanašali na njegovo tekočo obveznost plačevanja preživnine. Sicer pa na eni strani spregleda, da je bilo zavarovanje določeno skupno za obe upnici v znesku 23.850 Sit mesečno oziroma v znesku, ki bo usklajen z gibanjem življenjskih stroškov, določenih z vsakokratnim sklepom Vlade RS (preživnine pa so bile od 1.11.1997 valorizirane s sklepom Vlade, objavljenim v Ur. listu RS št. 67/97), na drugi strani pa, da ne more zahtevati "upoštevanja" oziroma pobotanja (morebiti) preveč plačane preživnine z bodočimi terjatvami iz tega naslova (5. tč. 341. čl. ZOR). Sodišče je dejstvo, da je dolžnik delno izpolnil svojo obveznost (plačal preživnino za tri mesece), upoštevalo pri delni ugoditvi njegovemu ugovoru in razveljavitvi sklepa ter ustavitvi izvršbe v ustreznem delu (1. in 2. tč. izreka sklepa) tako, da so neutemeljene tudi trditve o "rubežu" sredstev preko višine zapadle preživninske terjatve.

Dolžnikovih trditev o neupoštevanju njegovega težkega finančnega položaja, ker je moral skrbeti še za dva otroka iz nove zakonske zveze, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj gre v izvršilnem postopku samo za izvršitev sodne odločbe - torej izvršitve tistega, kar mu je bilo že naloženo v pravnomočno končanem pravdnem postopku.

Vkolikor meni, da je preživnina glede na njegov spremenjen gmotni položaj neprimerna, bo to vprašanje moral urediti v pravdnem postopku (prim. 5. odst. 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da so podani pogoji za predhodno odredbo v skladu z določili 1. odst. 253. čl. in 2. odst. 255. čl. ZIP: sodišče je namreč s pregledom izvršilnega spisa I 96/1607 ugotovilo, da je bilo treba zoper dolžnika že nastopiti z izvršbo za izterjavo zapadlega obroka preživnine oziroma je bila taka izvršba že predlagana, zaradi česar se šteje, da je podana nevarnost, da bi bila brez zavarovanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Končno pa dolžnik neutemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo 47. čl. ZIP, saj ga je sodišče prve stopnje povsem pravilno interpretiralo v povezavi s 7. tč. 15. čl. ZIP. Sodišče lahko namreč odpravi le nepravilnosti, ki jih pri opravljanju izvršbe opravi uradna oseba, torej delavec pri sodišču, ki neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja. To pa dolžnikov dolžnik (banka, pri kateri ima dolžnik odprt račun) vsekakor ni. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja v celoti tudi z razlogi, ki jih je o neutemeljenosti tega ugovora navedlo sodišče prve stopnje. Vkolikor pa dolžnik meni, da je njegov dolžnik ravnal nepravilno, gre za razmerje, ki ga bo moral urediti z njim, ne pa v postopku po predlogu upnic zaradi zavarovanja njune preživninske terjatve.

Ker izpodbija dolžnik sklep prve stopnje v celoti v delu, s katerim ni uspel z ugovorom, konkretnih razlogov pa glede odločitev sodišča pod tč. 4 in 6 ne navaja, je sodišče v tem obsegu opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče tudi pri teh odločitvah pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na to je pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep (2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).