Jedro

Pravica do odgovora na tožbo je vsebovana v splošnem pravilu iz 277. člena ZPP oziroma (pri spremembi tožbe) v določbi petega odstavka 185. člena ZPP, ki govori o primernem roku. Kadar gre za spremembo tožbe, ki bistveno ne spreminja substance sodne zadeve, je primeren rok lahko tudi krajši kot 30 dni. Kadar pa gre pri spremenjeni tožbi za povsem novo tožbo, pa bo le težko najti razlikovalni razlog, zaradi katerega bi imel toženec manj časa za pripravo obrambe kot toženec, ki sicer takšno tožbo prejme v odgovor na podlagi 277. člena ZPP.

Sodišče mora laično stranko opozoriti, da lahko na spremenjeno tožbo odgovori v primernem roku. Če tega ne stori, lahko takšna stranka ne glede na pravilo 286b. člena ZPP kršitev te svoje pravice uveljavlja v pritožbenem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v točkah III. in IV. razveljavi ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba proti sklepu v točki II. izreka se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na posojilni pogodbi. Na zadnjem naroku je dovolilo spremembo tožbe glede podrednega zahtevka (šlo je za postavitev podrednega zahtevka, ki ga prej ni bilo). V točki III. izreka je podrednemu denarnemu zahtevku ugodilo. S IV. točko izreka je odločilo o stroških postopka.

2. Proti odločitvam v točkah II., III. in IV. je vložila pritožbo tožena stranka. V laični vlogi sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi ali pa jo spremeni in zaradi zastaranja tožbeni zahtevek zavrne. V uvodnem delu se pritožnica ukvarja z vprašanjem dovolitve spremembe tožbe. Povzema, da je sodišče spremembo dovolilo zaradi dokončne ureditve razmer med strankama. To pa ne drži, saj je med strankama cel kup sporov.

3. V drugem delu pritožbe napada procesno ravnanje sodišča, ki po tem, ko je dovolilo spremembo tožbe na zadnjem naroku, toženi stranki ni dalo ustreznega časa, da bi se lahko pripravila na obrambo zoper tako spremenjeno tožbo. Onemogočeno ji je tudi bilo, da bi vložila morebitno nasprotno tožbo. Opozarja, da je zahtevek v podrednem delu povsem nova tožba.

4. V nadaljevanju se pritožba ukvarja z vsebino zadeve, vendar pritožbeno sodišče teh navedb zaradi procesne narave odločitve ne bo povzemalo.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila ter opozorila na pravilo 286.b člena ZPP(1) ter na dejstvo, da tožena stranka časa (oziroma roka), da bi se vsebinsko izjavila glede spremenjene tožbe, od sodišča ni zahtevala.

6. Pritožba proti ugodilnemu delu sodbe je utemeljena, pritožba proti sklepu o spremembi tožbe pa ne.

O dovolitvi spremembe tožbe:

7. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje v sklepu o tem, da se sprememba tožbe dopusti (185. člen ZPP), je, da je takšna odločitev ekonomična. S tem pritožbeno sodišče v celoti soglaša in zavrača pritožbene navedbe, češ, da je med strankama še cel kup drugih sporov. Če ne drugega, bo v tej pravdi rešen torej vsaj ta, na katerega se nanaša podredni zahtevek. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O glavni stvari:

8. Pritožnica uvodoma uveljavlja obstoj procesnih kršitev. Svoj očitek opira na dejstvo, da je tožeča stranka na zadnjem naroku spremenila tožbo. Spremenila jo je tako, da je postavila podredni zahtevek (o katerem je bilo naposled tudi odločeno ter toženi stranki naloženo plačilo vtoževanega zneska). Poudarja, da podredni zahtevek predstavlja povsem drugo tožbo. Dalje navaja, da se je zagovarjala sama ter na takšno spremembo ni bila pripravljena. Očitek procesne kršitve nato strne v tezo, da ji ni bilo omogočeno, da se pripravi na spremembo tožbe.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako uveljavljena procesna kršitev ustreza procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti, ki je obenem eno izmed opredelilnih podnačel ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave).

10. Pritožbeno sodišče je moralo najprej razrešiti dilemo, na katero v odgovoru na pritožbo opozarja tožeča stranka. Gre za vprašanje, ali glede na pravilo 286.b člena ZPP(2), tožena stranka sploh sme uveljavljati to procesno kršitev ali pa je glede tega prekludirana.

11. Odgovor pritožbenega sodišča je, da bi bila glede na vse konkretne procesne okoliščine te pravde razlaga 286.b člena ZPP, ki bi toženi stranki preprečevala uveljavljanje konkretne procesne kršitve v tem pritožbenem postopku, ustavno neskladna. S potrditvijo posega v strankine temeljne procesne pravice (načelo enakega varstva pravic), torej z zavrnitvijo procesnega očitka na podlagi pravila 286.b člena ZPP (kar pomeni: brez vsebinske obravnave), bi pritožbeno sodišče samo zagrešilo to isto procesno kršitev in kršilo ustavno procesno pravico tožene stranke.

12. Ob ustreznem procesnem ravnanju sodišča prve stopnje – to pa je tako uporaba 285. člena ZPP (ki terja vnaprejšnjo pravno diagnozo sodišča o samem sporu), kakor uporaba 12. člena ZPP (tožene stranke namreč ni zastopal profesionalni pravni pooblaščenec) – bi do uveljavljene kršitve ne moglo priti. Čim pa je tako, da je do kršitve strankinih procesnih pravic prišlo zaradi nedopustne pasivnosti sodišča prve stopnje, bi bilo ustavnopravno nedopustno, če bi s sklicevanjem na 286.b člen ZPP breme procesno napačnega ravnanja sodišča sedaj pritožbeno sodišče preložilo na pleča laične stranke.

13. Kaj se je torej v tem postopku zgodilo? Katere so tiste „okoliščine konkretnega primera“, zaradi katerih tožena stranka procesno kršitev sme uveljavljati v tem pritožbenem postopku in zaradi katerih jo hkrati uveljavlja tudi utemeljeno?

14. Zgodilo se je najprej to, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo na podlagi posojilne pogodbe, čeprav je glede tega istega zahtevka že imela pravnomočni izvršilni naslov (sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je pod opr. št. VL 74485/2009 dne 3. 6. 2009 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani – glej 11. točko obrazložitve v izpodbijani sodbi).

15. Ker je tako, bi moralo sodišče prve stopnje (po uradni dolžnosti) ravnati v skladu z 274. členom ZPP in tožbo zavreči. Vendar sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, marveč je dopustilo, da sta stranki v številnih pripravljalnih vlogah podajali številne dejanske navedbe – čeprav se je vse do naroka 7. 4. 2014 zadeva vodila glede zahtevka, ki je res iudicata. V luči pravila o materialnem pravdnem vodstvu (285. člen ZPP) se zastavlja vprašanje, katera dejanska in pravna vprašanja so bila dotlej za sodišče pravno relevantna?

16. Šele na tem naroku, ki je bil hkrati tudi sklepni narok, je tožeča stranka postavila podredni zahtevek na temelju neupravičene obogatitve. Pravno relevantna dejstva, ki se tičejo tega zahtevka, nimajo s primarnim zahtevkom nikakršne zveze – že zato ne, ker so prav vsa kronološko umeščena v čas po tem, ko je bila o zahtevku iz posojilne pogodbe že izdana pravnomočna sodna odločba. To dejstvo je pomembno zaradi dveh stvari. Prvič zato, ker gre torej res za povsem nov, na povsem drugem dejanskem stanju utemeljen tožbeni zahtevek. Drugič pa zato, ker se v luči 285. člena ZPP znova zastavlja vprašanje, katera dejanska vprašanja iz obširnega procesnega gradiva so v luči novega (sicer podredno uveljavljenega zahtevka) zdaj pravno relevantna?

17. Preglednost, ki je po naravi stvari ena od predpostavk pravice do poštenega postopka, bi torej od sodišča terjala, da na naroku 7. 4. 2014 s strankama to jasno razčisti. A tudi tega sodišče prve stopnje ni storilo, marveč je zadevo razmeroma hitro zaključilo. A vendarle, če že ni aktiviralo sodne razjasnjevale oblasti, je tisti minimum, ki bi ga po prepričanju pritožbenega sodišča moralo zagotoviti, vsaj to, da bi toženo stranko, ki ni imela kvalificiranega pooblaščenca (12. člen ZPP), opozorilo na njeno procesno pravico, da na spremenjeno (v resnici povsem novo) tožbo v ustreznem roku odgovori. Pravica do odgovora na tožbo je vsebovana v splošnem pravilu iz 277. člena ZPP oziroma (pri spremembi tožbe) v določbi petega odstavka 185. člena ZPP, ki govori o primernem roku. Kadar gre za spremembo tožbe, ki bistveno ne spreminja substance sodne zadeve, je primeren rok lahko tudi krajši kot 30 dni. Kadar pa gre pri spremenjeni tožbi za povsem novo tožbo, pa bo le težko najti razlikovalni razlog, zaradi katerega bi imel toženec manj časa za pripravo obrambe kot toženec, ki sicer takšno tožbo prejme v odgovor na podlagi 277. člena ZPP.

18. Kot rečeno, sodišče tega ni storilo ter stranki ni pustilo primernega (potrebnega) časa, da se pripravi na obravnavanje o spremenjeni tožbi. V konkretnem primeru to pomeni, da sodišče toženi stranki ni dalo časa, da sploh odgovori na tožbo. Vse do spremembe je bila namreč tožba, kot rečeno, zaradi pravila ne bis in idem nedopustna. Zaključno vprašanje tega pritožbenega postopka je sedaj le še to, ali bi morala tožena stranka takšnemu procesnemu ravnanju sodišča nasprotovati, ker tega zaradi pravila iz 286.b člena ZPP sicer v pritožbenem postopku več ne bo mogla storiti?

19. Odgovor pritožbenega sodišča je, da takšnega procesnega bremena nanjo kot pravnega laika, brez kršitve pravice do poštenega postopka (22. člen Ustave), ni mogoče prevaliti, zato, ker: - vse do naroka 7. 4. 2014 sploh ni bilo ustrezno jasno, kaj je pravno relevantna dejanska podlaga spora (oziroma te zaradi res iudicata sploh ni bilo), procesnega gradiva pa je bilo vendarle kar precej; - je tožena stranka nastopala brez kvalificiranega pooblaščenca; - ker je spremembi tožbe celo izrecno nasprotovala.

20. Ker je tako, je bilo pritožbeno uveljavljanje procesne kršitve dopustno in tudi utemeljeno. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi procesnega pooblastila iz prvega odstavka 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi zoper ugodilni del sodbe (točka III. in IV.) ugodilo, sodbo v tem obsegu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče naj toženi stranki naloži, da v primernem roku odgovori na tožbo in naj nato nadaljuje postopek.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Določba se glasi: Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodišče prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.