Jedro

Delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki je trajne narave, zato je pravilen zaključek, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom, zaradi česar se na podlagi določila 54. člena ZDR šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika sklenjeno za določen čas od 4. 6. 2007 dalje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, ga s 1. 1. 2009 prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter mu za čas od 1. 1. 2009 dalje obračunati in izplačati pripadajoče plače v višini, ki bi jo prejemal, če bi delal, oziroma nadomestila plače za čas bolniškega staleža, vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti in mesečnih neto plač do plačila po predhodnem odvodu prispevkov in davkov iz bruto plač, dolžna pa mu je priznati tudi ostale pravice iz dela in po delu, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Kar je tožnik zahteval več (vpis delovne dobe v delovno knjižico in vročitev v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas), je sodišče zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 177,93 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri Uradu za javna plačila, ... skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sicer zoper njen ugodilni del ter posledično odločitev o stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek za transformacijo delovnega razmerja zavrne in posledično spremeni odločitev o stroških postopka. Navaja, da je bilo delovno razmerje s tožnikom sklenjeno za določen čas z dvema zaporednima pogodbama o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec zunanjih površin – pleskar“ zaradi povečanega obsega dela pri toženi stranki, pri tem pa je bil opis dela „vzdrževanje in pleskanje zunanjih in notranjih površin na športnih objektih“ in določen kraj opravljanja dela oziroma objekta „A.“. Tožena stranka je pojasnila, da je z obnovo stadion A. zaključila v zadnji polovici leta 2008 in je objekt popolnoma nov ter ni potrebno izvajati toliko pleskarskih in vzdrževalnih del, zaradi česar občasno najame zunanje izvajalce za to delo. V preteklih dvajsetih letih je bil stadion A. dotrajan in star objekt, katerega je bilo potrebno vzdrževati in pleskati, novega stadiona pa ni potrebno pleskati, saj za večino del obstoji garancija izvajalcev. Prav tako je bil tožnik od 9. 6. 2008 dalje v bolniškem staležu in tožena stranka ni namesto njega sklenila delovnega mesta z nobenim delavcem, kar dodatno kaže na to, da delo ni bilo trajno potrebno. Tožnik je opravljal dela na objektu B., od 9. 6. 2008 dalje pa je bil odsoten zaradi bolezni do izteka pogodbe. Zaslišani sodelavec A.A. je povedal, da je sam delal kot vzdrževalec in občasno pomagal tožniku, ki je opravljal izključno pleskarska dela. Zaslišana A.B. je izpovedala, da so namesto tožnika angažirali zunanje sodelavce za pleskarska dela. Obseg del se je zmanjšal, kar so potrdili stranki in priče. Nepravilna je tudi odmera stroškov postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da se v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe v postopku ter obrazložitev sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navajanji tožene stranke, pa še dodatno navaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena. Tožena stranka je navajala, da je z obnovo stadiona A. zaključila v zadnji polovici leta 2008 in je objekt popolnoma nov, sodišče prve stopnje je po razveljavitvi izvedlo dodatne dokaze o tem glede na napotila višjega sodišča in v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da je tožnikovo delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, saj potreba po njegovem delu ni bila začasna in ni šlo za povečan obseg dela. Tožena stranka očitno zamolči dejstvo, da je bila leta 2008 dograjena nova tribuna, medtem ko stari del še vedno ni v celoti obnovljen. Pod staro tribuno so garderobe in telovadnice, ki jih pretežno uporabljajo različna športna društva, še nižje je ena etaža garderob, ki jih uporabljajo mariborski nogometaši in gostujoča moštva, vmes je pokrito igrišče in še na drugi strani garderobe za igralce rokometa, odbojke, ipd.. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je potekala izgradnja A. v več fazah. Prva je bila končana že v letu 2006 z izgradnjo športne dvorane B., glede katere je tožnik izpovedal, da je v njej obnovil garderobe, drugo fazo je predstavljala izgradnja prvega dela nogometnega stadiona, kar je trajalo od leta 2006 do 2009 in drugega dela, ki je trajal do decembra 2011. Na tem delu tožnik ni opravljal dela. Tožnik dodatno navaja, da je bil sicer stadion A. zgrajen leta 1962, in sicer stara tribuna – na eni strani igrišča, pod katero so še pisarne vodstva C., gostinski lokal, dve telovadnici, več garderob s tuši, receptor in WC, pralnica dresov za domače igralnice, garderoba za sodnike s tuši in WC, garderoba s tuši in v WC za domače igralce in garderoba s tuši in WC za tuje igralce. Posodabljanje garderobe in sanitarij so izvršili leta 1994. Tožnik je pretežno delal v športni dvorani B., ki je bila zgrajena leta 2006 in se je torej, kot je pravilno ugotovilo sodišče, število športnih objektov z izgradnjo B. povečalo. K športnim objektom tožene stranke še sodi teniški center A. – zgrajen leta 1931, ki obsega teniško dvorano, zgrajeno leta 1985 z dvema igriščema, obnovljeno leta 1990 in 14 zunanjih igrišč in stavbo teniškega kluba, kjer so pisarne vodstva teniškega kluba, pisarna trenerjev, moška – ženska garderoba s tuši, moški – ženski WC, gostinski lokal ter zunanja športna dvorana in sicer dve košarkaški igrišči, dve igrišči za odbojko, dve nogometni igrišči za vadbo, igrišče za mali nogomet z odbojno ograjno, balinišče in tekališče s tartansko oblogo. Tožena stranka tudi navaja, da niso imeli zaposlenega pleskarja za nedoločen čas. Tožnik se ob tem sklicuje na izjavo A.C., ki je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas več kot 20 let. Njegovo delo je bilo pretežno pleskarsko, opravljal pa je tudi druga vzdrževalna dela. Tožena stranka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi prav zaradi upokojitve A.C.. Iz navedenega je povsem jasno zaključiti, da pri delu tožnika ni šlo za začasni značaj dela. Tožnik je opravljal delo s polnim delovnim časom, nadomestil je sodelavca, ki se je upokojil in je bil sicer zaposlen za nedoločen čas. Tudi direktorica tožene stranke je izpovedala, da so delavce zaposlovali za nedoločen in določen čas ter da so tožniku dejansko dali v podpis pogodbo o zaposlitvi za ponovno podaljšanje delovnega razmerja za določen čas šele 3. 1. 2008, čeprav mu je prva pogodba o zaposlitvi potekla z 31. 12. 2007. Tožnik je sicer navajal, da je bil do 7. 1. 2008 na dopustu, kamor ga je sicer napotila tožena stranka, pogodbo o zaposlitvi pa je v podpis prejel šele v mesecu februarju 2008. Že te okoliščine pomenijo, da je tožnikovo delovno razmerje sklenjeno za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas ob uporabi določila 54. člena ZDR. Tako tožena stranka ni uspela dokazati začasnega povečanega obsega dela in s tem zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik na delu ostal tudi po preteku prvotne pogodbe, saj mu tožena stranka nove pogodbe ni vročila v podpis pravočasno, kar pomeni, da je tožniku tudi iz tega razloga prešlo delovno razmerje iz določenega v nedoločen čas. Tožnik tako pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po napotilih pritožbenega sodišča ponovno izvedlo že izvedene dokaze, in sicer vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predloži obe stranki ter prebralo izpovedi prič A.C., A.A., takratne direktorice A.B. in tožnika ter dodatno zaslišalo tožnika in A.B. ter vpogledalo v objavo prostega delovnega mesta „vzdrževalec zunanjih in notranjih površin“ z dne 4. 11. 2011 ter objavo prostih delovnih mest pri Zavodu za zaposlovanje z dne 5. 6. 2007 in 22. 5. 2007 in 27. 6. 2008. Po ponovni oceni vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika za transformacijo delovnega razmerja in posledično poziva nazaj na delo ter izplačila reparacijskih zahtevkov tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo. Pri tem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za vpis delovne dobe v delovno knjižico in vročitev v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Glede na podane pritožbene ugovore je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovnem mestu „vzdrževalec zunanjih in notranjih površin – pleskar“. Razlog za zaposlitev je v obeh pogodbah naveden povečan obseg dela, pri čemer je bila prva pogodba sklenjena za čas od 4. 6. 2007 do 31. 12. 2007, druga pa od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008. Tožnik pa je bil v vmesenem času v bolniškem staležu od 9. 6. 2008 in to še v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu presojalo, ali je tožena stranka sklenila pogodbi o zaposlitvi zakonito oziroma ali se je tožniku delovno razmerje zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas, kot to določa 54. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR). ZDR tudi v 10. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi praviloma sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Sodišče prve stopnje ob tem navede, da je povečan obseg dela, ki ga kot razlog določa tako pogodba o zaposlitvi z dne 4. 6. 2007, kot tudi pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2008, predstavlja zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa mora iti dejansko za začasno povečan obseg dela. Tožena stranka je imela pred tožnikom na enakih delih zaposlenega delavca za nedoločen čas. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik opravljal delo in ga je tožena stranka zaposlila potem, ko se je upokojil , ki je bil sicer pri toženi stranki zaposlen na podobnih delih kot tožnik več kot 20 let. Tožena stranka je zatrjevala in dokazovala, da je zaposlila tožnika za določen čas do izgradnje A., iz izpovedi A.B. bivše direktorice pa je potekala izgradnja A. v več fazah, in sicer prva je bila končana že v letu 2006 z izgradnjo športne dvorane B., drugo fazo je predstavljala izgradnja prvega dela nogometnega stadiona, kar je trajalo vse do leta 2009 in drugega dela, ki je trajal do decembra 2011. Tako je bila športna dvorana B. končana že pred zaposlitvijo tožnika pri toženi stranki, na novem delu stadiona pa tožnik ni delal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik izvajal dela v običajnem obsegu, število športnih objektov se je celo od leta 2006 povečalo, tako da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki trajne narave. Ker je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom, je njegovo delovno razmerje na podlagi določil 54. člena ZDR prešlo v trajno delovno razmerje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker v postopku ni uspela, pa tudi sicer gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.