Jedro

Pogodba o organiziranju potovanja je tipična potrošniška pogodba, pri presoji katere je treba upoštevati tudi pravila OZ in ZVPot o splošnih pogojih pogodbe kot sestavnih delov sicer tipske pogodbe, ki jo pripravi organizator potovanja vnaprej za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in jih ob sklenitvi konkretne pogodbe postavi drugi stranki kot pogoj za sklenitev te pogodbe. Za organizatorja potovanja so pravila ZVPot o splošnih pogodbenih pogojih strožja od splošnih določil OZ. Osnovno pravilo je, da morajo biti pogodbeni pogoji za potrošnika jasni in razumljivi, nejasno določilo pa je treba razlagati v korist potrošnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 512,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej in pravdne stroške. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožeča stranka od tožene neutemeljeno zahteva navedeni znesek za organiziranje potovanja v ZDA in na Havaje, ki se ga je udeležila toženka, ker je ta svojo s pogodbo dogovorjeno obveznost za plačilo potovanja v celoti poravnala, in sicer s plačano nižjo izmed obeh cen, ki je bila navedena v programu potovanja.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Prvemu sodišču očita napačno uporabo člena 900 Obligacijskega zakonika (OZ) in 57.č člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). V obravnavanem primeru ne gre za spremembo cene, kot jo urejata navedeni pravni pravili, ampak za zaračunanje višjih od dveh vnaprej določenih cen pri določenem številu udeležencev izleta, ki sta bili obe navedeni že v programu potovanja. Toženka je bila z uporabo te možnosti seznanjena. V pogodbi št. 6046 je jasno navedeno, da je seznanjena s programom in splošnimi pogoji, ki jih sprejema. Ni pomembno, kdaj je znano končno število potnikov. Odločilno je, koliko jih je na potovanju. Razlogi o zvišanju in znižanju cene so nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v 1. odst. 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot je pravilno poudarilo že prvo sodišče, gre za spor majhne vrednosti. To pomeni, da sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (458. člen ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvo sodišče in je pritožbeno sodišče nanj vezano. Tako ne more upoštevati pritožbenih navedb, da je toženka vedela, da veljata dve ceni za različno število potnikov in da je bila seznanjena s programom in splošnimi pogoji ter da jih v celoti sprejema. Slednji sta tudi nedovoljeni in zato neupoštevni pritožbeni novoti (1. odst. 337. člena ZPP), ker se na toženkino seznanjenost s splošnimi pogoji tožeča stranka na prvi stopnji ni sklicevala in tega ne opraviči. Splošnih pogojev pa tudi ne na prvi ne na pritožbeni stopnji pritožnica ni predložila, zato je v dejanskem pogledu pritožbeno sodišče vezano na presojo tistih listin, ki jih je obravnavalo in ocenjevalo prvo sodišče. Na podlagi procesnega gradiva in v okviru trditvene in dokazne podlage strank je prvo sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 15.3.2007 sklenili pogodbo o organiziranju potovanja, kot jo urejata OZ v členih 883 in naslednjih ter ZVPot v členih 57 in naslednjih. Gre za tipično potrošniško pogodbo, ki pri njenem presojanju zahteva tudi upoštevanje pravil OZ in ZVPot o splošnih pogojih pogodbe kot sestavnih delov sicer tipske pogodbe, ki jo pripravi organizator potovanja vnaprej za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in jih ob sklenitvi konkretne pogodbe postavi drugi stranki kot pogoj za sklenitev te pogodbe (120. člen OZ in 22. člen ZVPot). Za organizatorja potovanja so pravila ZVPot o splošnih pogodbenih pogojih strožja od splošnih določb OZ. Osnovno pravilo je, da morajo biti pogodbeni pogoji za potrošnika jasni in razumljivi (4. odst. 22. člena ZVPot). Če pride do položaja, ko si pogodbena pravila nasprotujejo, je treba uporabiti pravila o razlagi pogodb (82. do 85. člen OZ). Nejasna pogodbena določila, ki jih pripravi samo ena pogodbena stranka, je treba vedno razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ, 5. odst. 22. člena ZVPot). Če nejasno določilo ureja obveznost druge pogodbene stranke, navedeno obvezno razlagalno pravilno napotuje na razlago, po kateri je obseg obveznosti druge pogodbene stranke najmanjši. Pri uporabi in razlagi določil splošnih pogojev pogodbe je treba upoštevati tudi posebno razlagalno pravilo iz 4. odst. 120. člena OZ, po katerem veljajo posebni pogodbeni dogovori, kadar se splošni pogoji in posebni pogodbeni dogovori ne ujemajo.

Prvo sodišče je pri presoji spornega pravnega razmerja navedena pravila uporabilo pravilno in svojo odločitev tudi jasno in popolno utemeljilo v razlogih sodbe. Iz njegovih dejanskih ugotovitev izhaja: - da je bila toženki ob sklenitvi pogodbe izdana pogodba št. 6046 (priloga A1) in program potovanja (priloga A8), kar je predstavljalo potrdilo o potovanju, - da je program potovanja navajal dve različni ceni potovanja v odvisnosti od števila potnikov, - da je potrdilo o potovanju oziroma konkretna pogodba s toženko vsebovala le nižjo od obeh cen, - da je toženka teden dni pred pričetkom potovanja pri tožeči stranki preverila končni pogodbeni znesek, - da ga je po pridobljeni ustni informaciji s strani tožeče stranke v celoti poravnala, - da je ustno preverjeni in sporočeni znesek ustrezal znesku, navedenemu na njeni pogodbi oziroma potrdilu o potovanju.

Glede na take ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje naziranju prvega sodišča, da je bila v konkretnem primeru pogodbeno dogovorjena in za toženo stranko edina zavezujoča nižja izmed obeh cen, ki sta bili navedeni v programu potovanju.

Po 884. členu OZ in 57.č členu ZVPot mora organizator potovanja najkasneje ob sklenitvi pogodbe potniku izdati potrdilo o potovanju, ki mora poleg ostalih obveznih vsebin vsebovati tudi skupno ceno storitve. Če je bil pred izdajo potrdila o potovanju potniku izročen program potovanja, v katerem so podatki, ki jih mora vsebovati potrdilo o potovanju, se lahko potrdilo o potovanju sklicuje na ta program. V obravnavanem primeru iz pogodbe št. 6046 (A2) sklicevanje na program v prilogi A8 ni razvidno. Tudi v samem programu ni določil, kdaj in kako mora organizator potovanja potnika obvestiti o končnem številu potnikov kot odločilnem elementu za določitev cene potovanja. Če je tako, je treba izhajati iz potrdila o potovanju oziroma konkretne pogodbe, kot je to pravilno storilo prvo sodišče. Šteje se, da je pravilno tisto, kar je zapisano v potrdilu, dokler se ne dokaže nasprotno (886. člen OZ). Potrdilo dokazuje obstoj in vsebino pogodbe. Kar je zapisano v pogodbi, šteje za točno in odraža vsebino pogodbe, ki sta jo stranki sklenili. Domneva se sicer lahko ovrže z nasprotnim dokazom, kar pa toženi stranki ni uspelo. Ob neprerekanem dejstvu, da je tožena stranka pred potovanjem pri tožnici ustno preverila dokončen pogodbeni znesek, ki ga je tudi takoj poravnala, se tožnica neuspešno sklicuje na dve višini pogodbene cene v programu in tudi na pisno obvestilo z višjo od obeh cen, ki ga je poslala toženki. Najmanj kar je, so določila o ceni v programu potovanju nejasna, ker ne vsebujejo načina in časa, ko mora potnik plačati morebitno višjo od obeh določenih cen glede na število potnikov. Ob dejstvu, da je toženka pogodbeno ceno preverila pred potovanjem in jo takrat tudi plačala, kar je pri tovrstnih pogodbah povsem običajno, je treba šteti, da je svojo pogodbeno obveznost pravočasno in v celoti izpolnila (895. člen OZ). Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno, vključno s stališčem, da se dokončno število potnikov (in s tem pogodbene cene) oblikuje šele na potovanju samem. Kot že rečeno, bi moral biti potnik o tem natančno in jasno seznanjen že ob sklepanju pogodbe, kar je pravilno poudarilo že prvo sodišče. Po 5. odst. 22. člena ZVPot in 83. členu OZ je treba zato konkretna pogodbena določila, na katera se sklicuje pritožnica, razlagati v korist toženke. Prav to je prvo sodišče tudi storilo in svojo odločitev utemeljilo s pravilnimi razlogi, zlasti v 7. odst. na strani 3, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. V njih ne najde očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP niti drugih procesnih kršitev, naštetih v 2. odst. 350. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zaradi izpolnitve toženkine pogodbene obveznosti je tožbeni zahtevek tudi materialnopravno pravilno zavrnjen.

Ker niso podani ne uveljavljeni ne uradno upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona.

O pritožbi je odločil senat pritožbenega sodišča na podlagi 5. odst. 458. člena ZPP.