Jedro

Tožnica uveljavlja na račun svoje dedne pravice (zunajzakonska partnerka) solastninsko pravico na premoženju, ki ga je podedovala oporočna dedinja. Med drugim zatrjuje, da je oporoka nična. V tem primeru zadostuje postavljeni ugotovitveni zahtevek, da je tožnica lastnica vtoževanega premoženja do 1/4.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v izpodbijanem ugodilnem delu (I., II. in III. točki izreka) in v stroškovni odločbi (V. točka izreka) razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica 1/4 treh nepremičnin in ½ avtomobila, ter da ji je toženka dolžna plačati določen denarni znesek, kar je vse določno navedeno v izreku izpodbijane sodbe (I., II., III. točka izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) po svojem pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, zgolj podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) naloži v plačilo vse stroške postopka toženke. Meni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnica namreč ni podala ustreznih navedb za utemeljitev podanega tožbenega zahtevka in ni navedla, zakaj šteje, da je toženka pasivno legitimirana za zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice na obravnavanem premoženju ter na podlagi kakšne dejanske in pravne podlage sploh uveljavlja zahtevek za ugotovitev lastninske pravice. Tožnica namreč ni izrecno navedla, da od toženke zahteva neposredno izročitev zapuščine po pok. J.Š., niti da zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj, ker naj bi bil njen nujni delež prikrajšan in da bi bilo zaradi tega treba ta razpolaganja razveljaviti, da se nujni delež dopolni. Iz zatrjevanih dejstev izhaja le, da je tožnica nujna dedinja po zapustniku, toženka pa oporočna dedinja določnega premoženja. Postavljeni zahtevek, ob taki trditveni podlagi pa ni utemeljen po materialnem pravu, saj na eni strani trdi, da naj bi uveljavljala „nujni delež“, po drugi strani pa ne ponudi trditvene podlage za tak zahtevek. Poleg tega pa zahtevek ni pravilno oblikovan. Zakon in sodna praksa jasno določata, da mora nujni dedič zahtevek zaradi prikrajšanja nujnega deleža uveljaviti kot oblikovalni in dajatveni zahtevek. Tožnica v predmetni pravdi tako uveljavlja zahtevek, do katerega ni upravičena. Tožnica zahteva ugotovitev, da je lastnica v zahtevku navedenih stvari, vendar ne navaja hkrati nobenih dejstev, po katerih bi lahko bila po kakšni materialnopravni podlagi upravičena zahtevati takšno pravno posledico. Tožnica ni zahtevala, da se razveljavijo (delno) oz. zmanjšajo oporočna razpolaganja. Zato mora sodišče šteti, da so ta oporočna razpolaganja veljavna. In ker so ta razpolaganja veljavna, je povsem neutemeljena zahteva, da bi sodišče ugotovilo, da je tožnica lastnica tako veljavno danega premoženja toženki. Iz samega dejstva, da naj bi bila tožnica nujna (zakonita) dedinja po zapustniku pa (sama po sebi) ne izhaja nobena pravna posledica. Tožnica glede premičnin in avtomobila celo sploh ne uveljavlja dajatvenega zahtevka, niti ne zahteva, da ji toženka izroči ustrezno zemljiškoknjižno listino na podlagi katere bo lahko dosegla vknjižbo v zemljiško knjigo, čeprav je bila z razveljavitvenim sklepom na to opozorjena. Vendar, ker ni postavila tudi oblikovalnega zahtevka (niti ni podala trditev za tak zahtevek), sodišče sploh ne more prisoditi (niti dajatveno) ničesar, saj mora šteti, da so oporočna razpolaganja veljavna. Tožnica pa tudi ni podala trditev o deležu in prikrajšanju nujnega deleža. Tožnica ni navedla trditev in dokazov za ugotovitev obsega zapustnikovega premoženja in na tej podlagi vrednostno opredelila razpoložljivi in rezervirani del zapuščine. Tožnica je zgolj navedla, da naj bi imela dedno pravico in zahteva ugotovitev polovice zapuščine kot, da bi šlo za zakonito dedovanje. Šele na tej podlagi bi sodišče lahko ugotovilo, ali je bil nujni delež prikrajšan, na podlagi česar bi sodišče lahko odločalo o razveljavitvi oporočnih razpolaganj (če bi bilo to sploh zahtevano) in izločitvi ustreznega dela rezervirane zapuščine (zopet seveda, če bi bilo to zahtevano). Zato je odločitev sodišča materialnopravno pomanjkljiva. Sodišče je ugotovilo obstoj zatrjevane zunajzakonske skupnosti in nato odločilo, kot da ne bi obstajala oporoka in kot da bi odločalo v zapuščinskem postopku (delitev zapuščine na polovico in odreditev-ugotovitev lastništva). Za tako odločitev pa ni podlage v materialnem pravu. Tak zahtevek na podlagi takih trditev ne more biti utemeljen (sklepčnost). Ugotovitev zunajzakonske skupnosti namreč ne utemeljuje postavljenega zahtevka, saj mora sodišče upoštevati obstoj veljavne oporoke, glede katere nobena razpolaganja niso bila razveljavljena (zmanjšanja). Že iz teh razlogov je treba pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V nadaljevanju pritožba izpodbija še ugotovitev o višini nujnega deleža. Opozarja, da pokojni in tožnica nista imela otrok, torej bi tožnica dedovala v drugem dednem redu in bi poleg nje v poštev prišle še štiri pokojnikove sestre, ki se v zapuščinskem postopku niso odpovedale dednemu deležu. Tožnici bi torej pripadala lastninska pravica največ do deleža 1/8 na vseh treh nepremičninah, ¼ na denarnih sredstvih in avtomobilu. Sicer pa glede denarnega zneska tožnica ni niti zatrjevala, da navedenega zneska ni več na računu pokojnega J.Š., niti da ga je dvignila toženka. Napačna je določitev tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je zahtevek na plačilo obresti postavila šele v vlogi z dne 29.8.2011. Okoliščina, da je tožnica to premoženje (denarna sredstva) uveljavljala že v zapuščinskem postopku, ni izkazana, ne izhaja niti iz pravnega niti iz zapuščinskega spisa. Tožnica v zapuščinskem postopku sploh ni uveljavljala nujnega deleža, ampak je zatrjevala le obstoj zunajzakonske skupnosti in neveljavnost oporoke. Izrecnega zahtevka za priznanje nujnega deleža ni zaslediti. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo pomen in vsebino zapustnikove poslednje volje. V nadaljevanju toženka podaja svojo dokazno oceno vsebine in pomena oporoke. Pritožba se ne strinja niti z ugotovitvijo sodišča, da je med pokojnikom in tožnico obstajala zunajzakonska skupnost in o tem podaja obširne pritožbene razloge - ocenjuje izpovedbe posameznih prič in ugotavlja, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključiti, da zatrjevana zunajzakonska skupnost ni obstajala.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo. Navaja, da je toženka pasivno legitimirana, saj je na podlagi zapuščinskega postopka prevzela vso dediščino po pok. J.Š. Tožnica je svojo dedno pravico izvirajočo iz dejstva, da sta s pokojnim živela vse do njegove smrti v zunajzakonski skupnosti, zahtevala že v zapuščinskem postopku. Ta pa se je kljub temu pravnomočno končal, zato je tožnica v predmetnem postopku, ki je bil sprožen naknadno in s katerim je zahtevala ugotovitev dedne pravice, prisiljena spremeniti tožbeni zahtevek. Tožnici kot dedinji na podlagi samega zakona pripada delež na premoženju, zato je zahtevek ustrezno oblikovan. Dajatveni zahtevek ni potreben, saj se bo tožnica na podlagi take sodbe kot jo je izdalo sodišče lahko vknjižila v zemljiško knjigo. Sicer pa, glede na to da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, ni dolžna zahtevati izdaje zemljiškoknjižnega dovolila. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnica tekom te pravde ni zahtevala, da je oporoka, s katero je bila toženka določena kot dedinja nična oz. neveljavna. Zato so pritožbene trditve o tem, da bi morala tožnica v zahtevku uveljavljati zmanjšanje oporočnih razpolaganj, neutemeljene, saj ničnost pravnega posla ni potrebno uveljavljati s posebnim zahtevkom, temveč se lahko o tem presoja kot o predhodnem vprašanju. V zvezi z višino dednega deleža, pa je potrebno upoštevati, da so vse sestre po pok. J.Š. želele, da dediščino dobi tožnica in ji to pravico ves čas priznavajo, zato je sodišče tudi o višini dednega deleža pravilno odločilo. V nadaljevanju odgovarja oz. izpodbija podano dokazno oceno toženke v zvezi z izpovedbami v pritožbi navedenih prič.

Pritožba je utemeljena.

V kolikor za tožnico primarno ne bi bila sporna veljavnost oporoke pok. J.Š. - torej v primeru, če bi bila oporoka za tožnico veljavna, je ugotoviti, da njena tožba ni sklepčna. Upoštevaje, da je bil zapuščinski postopek po pok. J.Š. pravnomočno končan, in da je kot oporočna dedinja toženka podedovala vse njegovo premoženje, bi tožnica, tako kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, glede na trditveno podlago (da ji pripada kot zunajzakonski partnerki po pokojnem J.Š. nujni delež, primerjaj točko 1 tožničine vloge z dne 12.3.2012, listovna št. 137) morala postaviti oblikovalni in dajatveni zahtevek (1). Da bi tožnica uspešno vtoževala pridobitev svojega vtoževanega deleža, bi torej morala zahtevati zmanjšanje oporočnih razpolaganj (34. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju: ZD) v višini vtoževanega deleža (oblikovalni zahtevek; s tem bi odpadla podlaga toženke do lastništva na celotni zapuščini) in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na njeno ime na vtoževanem deležu (dajatveni zahtevek; zaradi odpadle podlage, bi bila tožnica upravičena od toženke terjati delež zapuščine, ki odgovarja njenemu vtoževanemu deležu). Tudi ugotovitev zunajzakonske skupnosti med tožnico in pok. J.Š. sama po sebi ne utemeljuje postavljenega ugotovitvenega (2) zahtevka, saj obstaja veljavna oporoka, glede katere pa nima zahtevka za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Vendar, kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, je za tožnico v prvi vrsti sporna veljavnost oporoke pok. J.Š. Kot izhaja iz spisovnih podatkov (vloga tožnice z dne 29.8.2011) je tožnica zatrjevala, da je oporoka neobstoječa, nična oz. neveljavna. Glede na take trditve pa bi se sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, moralo pred odločitvijo o tožbenem zahtevku opredeliti tudi do teh tožničinih trditev, ne pa da je zaključilo, da je s postavljenim zahtevkom v tem postopku odpadlo vprašanje veljavnosti oporoke pok. J.Š. in se z navedbami strank v tej smeri ni ukvarjalo (4. točka razlogov izpodbijane sodbe). Od teh navedb oz. njihove vsebine je namreč odvisna ocena tožbenega zahtevka oz. pomen uveljavljanja neveljavnosti oporoke za utemeljenost tožbenega zahtevka.

V kolikor gre za trditve v smeri izpodbojnosti oporoke, bi bilo potrebno postavljeni ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrniti, saj bi bila tožba nesklepčna tudi v tem primeru. Tudi v tem primeru (tako kot v primeru obravnavanem pod točko 5 te obrazložitve) bi namreč morala tožnica postaviti oblikovalni (razveljavitev oporoke) in dajatveni zahtevek.

Drugačna pa bi bila po oceni pritožbenega sodišča situacija v primeru, če gre za trditve v smeri ničnosti oporoke. V tem primeru namreč po oceni pritožbenega sodišča obravnavana tožba ne bi bila nesklepčna. Ničnost učinkuje sama po sebi in stranki ni potrebno uveljavljati posebnega oblikovalnega zahtevka, da bi dosegla neveljavnost posla, kot je to značilno za izpodbojnost. To pomeni, da bi se vprašanje neveljavnosti oporoke zaradi ničnosti lahko upoštevalo kot relevantno predhodno vprašanje. V kolikor bi bilo namreč pri vsebinskem reševanju predhodnega vprašanja (3) ugotovljeno, da je pri njenem zapisu obstajal ničnostni razlog, bi bila oporoka pok. J.Š. nična (neveljavna) takoj, ko je bila zapisana. Nične oporoke v pravnem pomenu sploh ne bi bilo, ne bi imela nobenega neposrednega pravnega učinka (4). Če se ob tem upošteva še trditve tožnice, da je bila zunajzakonska partnerka pok. J.Š. in da ima torej dedno pravico po njem (kar tudi predstavlja predhodno vprašanje (5)), in upoštevaje, da je zapuščinski postopek po pok. J.Š. pravnomočno zaključen, bi po oceni pritožbenega sodišča zadostoval le ugotovitveni zahtevek (6), kot ga je postavila tožnica.

Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi in obravnavano sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), ki bo v novem sojenju moralo v smislu predhodno navedenih razlogov pretehtati trditve o zatrjevani neveljavnosti oporoke pok. J.Š. (jih definirati – ali gre za ničnost ali za izpodbojnosti) in potem ponovno pretehtati tožnikov ugovor sklepčnosti tožbe. Ker je bilo potrebno obravnavano sodbo razveljaviti že iz navedenega razloga, se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožbenimi razlogi ni bilo potrebno ukvarjati.

Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, o pritožbenih stroških pa bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

op. št. 1: Primerjaj dr. Mateja Končina-Petrnel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo - 2008, številka 6-7; odločba VSK Cp 1308/2005 z dne 9.1.2007. op. št. 2: Na podlagi dedovanja tudi sicer dedič ne pridobi zapuščine na originaren način, kot to zmotno meni tožnica, ampak na derivativen način (primerjaj odločbo VS RS II Ips 402/2004 z dne 15.12.2005) op. št. 3: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 44/2007 z dne 10.5.2010, točka 9 op. št. 4: Primerjaj dr. Nina Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 380, točka 11.5.1.; odločba VS RS II Ips 240/2012 z dne 5.9.2013 op. št. 5: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 791/1995 z dne 11.6.1997 op. št. 6: Kot je sicer tudi sklep o dedovanju ugotovitvene narave.