Jedro

Zgolj dejstvo, da je delavka v bolniškem staležu, še ne pomeni, da se ni sposobna udeležiti zagovora pri delodajalcu (v zvezi s postopkom izredne odpovedi). Delavka je takoj, ko je delodajalec izvedel za očitane kršitve, nastopila bolniški stalež. Niti v postopku pred delodajalcem niti v tožbi in v predlogu za začasno odredbo delavka ni pojasnila svojega zdravstvenega stanja, iz katerega bi sodišče lahko sklepalo, da je bila dejansko nesposobna priti na zagovor. Obravnave pri delodajalcu se je udeležil njen pooblaščenec, ki je skrbel za njene pravne interese. Zato verjetnost terjatve (še) ni izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.9.2004 do pravnomočne odločitve (1. točka izreka). Zavrnilo je izplačevanje nadomestila plače v mesečnem znesku, ki znaša najmanj polovico povprečne plače tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 149.624,50 SIT mesečno od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi, ki za vsak mesec posebej tečejo od 16. dne v mesecu dalje do plačila začenši z mesecem oktobrom, do pravnomočne odločitve v tem postopku (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog za izrek kazni 1.000.000,00 SIT, v primeru neizvršitve začasne odredbe, ki se izvrši z rubežom, cenitvijo in prodajo premičnih stvari dolžnika na naslovu Vojkova 50, Ljubljana s prenosom denarnega zneska na račun sodišča (3. točka izreka). Zavrnilo je predlog, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka postopka (4. točka izreka).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje iz razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ZIZ, ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo. Navajala je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica izkazala obstoj verjetnosti, da terjatev zoper toženo stranko obstoji, ali da ji bo zoper toženo stranko nastala, naj pa tožnica ne bi izkazala nobene od alternativno predpisanih predpostavk, s čemer se tožnica ne strinja. Iz navedb tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja, da ji grozi nastanek velike škode, ker bo zaradi prenehanja delovnega razmerja ostala brez dohodkov, njeno zdravstveno stanje poslabšuje psihična obremenitev zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa tudi nima možnosti, da bi prejela nadomestilo za primer brezposelnosti. Iz navedenega izhaja, da je tožnica izpolnila pogoje po 272. členu ZIZ, saj je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila popolnoma neutemeljena in nepričakovana. Začasna odredba je potrebna zaradi preprečitve težko nadomestljive škode. S predlogom, da se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predlogom za izplačilo nadomestila plač v višini polovico povprečne mesečne plače tožnice pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi si je morala tožnica zagotoviti sredstva za preživljanje, saj nima velike možnosti za takojšnjo pridobitev nove zaposlitve. Varstvo, ki bo nastopilo ob izdaji sodbe pa bo prepozno in zato neučinkovito. Tožnica že trpi posledice, ki so zagotovo večje od tistih, ki bi jih utrpel toženec, v kolikor bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno. Tožena stranka je ravnala tudi samovoljno, saj je sestavila vabilo na zagovor izključno zaradi obstoja dokumenta, ni pa tožnici omogočila pravičen zagovor, počakala je celo, da je tožnica nastopila bolniški stalež in jo na ta način grobo diskriminirala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala - 1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur.l. RS št. 51/98 - 75/02 - v nadaljevanju ZIZ). Šele ob izpolnjenem prvem pogoju, mora po 2. odst. 272. člena ZIZ upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk, ki jih je sicer sodišče prve stopnje preizkušalo: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tožena stranka je tožnici v konkretnem primeru izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1.9.2003 za delovno mesto vodje PR projektov, ki sta jo pogodbeni stranki sklenili za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila izredna odpoved delodajalca podana iz razlogov po 1. alinei (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alinei (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - v nadaljevanju ZDR), ker je tožnica dne 26.8.2004 poslala na zunanji elektronski naslov večje število dokumentov, ki imajo naravo poslovne tajnosti. To dejstvo je tožena stranka ugotovila zjutraj 27.8.2004, tožnica pa je z istim dnem 27.8.2004 nastopila bolniški stalež. Z elektronskim sporočilom širšemu krogu prejemnikov, med katerimi je bilo večje število poslovnih partnerjev in njegovih strank, je tožnica sporočila, da ne bo več dosegljiva na elektronskem naslovu iz katerega je poslala sporočilo, posredovala je svoj privatni naslov, s pozivom naj naslovniki nanjo pošiljajo svoja privatna sporočila ter zanimive ponudbe in jih pozvala na bodoče sodelovanje. Pridobitev teh informacij s strani nepooblaščenih oseb, bi za delodajalca predstavljala nenadomestljivo škodo, tožena stranka pa bo lahko odškodninsko odgovarjala svojim strankam zaradi razkritja njihovih poslovnih tajnosti.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica izkazala obstoj verjetnosti, da terjatev obstoji, ali da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala, ugotovilo pa je, da tožnica ni dokazala tudi katere od alternativno predpisanih predpostavk, ki morajo biti podane kumulativno z izkazano verjetnostjo obstoja terjatve oz. verjetnostjo, da bo zoper toženo stranko terjatev nastala. Verjetnost obstoja terjatve je bila po oceni sodišča prve stopnje podana iz razloga, ker mora delodajalec v skladu z določbo 83. člena ZDR delavcu omogočiti zagovor, s čemer se delavcu omogoči pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo, da je sodna praksa že zavzela stališče, da mora od obdolžitve in vabila na zagovor do zagovora poteči "nek razumen rok" in da drugačno ravnanje delodajalca pomeni kršitev pravice do obrambe, tako da pisna obdolžitev in vabilo na zagovor vročena pooblaščencu po telefaksu le en dan pred obravnavo pri delodajalcu, pomeni, da tožnici ni bila dana možnost, da se pravočasno seznani z razlogi za izredno odpoved, ter ustrezno pripravi na zagovor.

V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (ki skrbi za enotno sodno prakso) v zadevi pod opr.št. VIII Ips 215/2004 z dne 12.10.2004 v postopku zaradi izredne odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, (ko je tožnik prejel pisno obdolžitev in vabilo na zagovor en dan pred obravnavo), sprejelo stališče, da mora po 2. odst. 83. člena ZDR delodajalec delavcu omogočiti zagovor, vendar to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter v zvezi s procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katere veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb, in tiste dodatne zahteve oz. pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke. Med takimi dodatnimi pogoji je tudi zagotovitev zagovora, delodajalec je svoje obveznosti prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to (to je zagovor) omogoči, oz., če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Delavcu je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti pisno obdolžitev. Določitev časa in kraja, kjer delavec lahko poda svoj zagovor, služi istemu namenu: omogočiti delavcu zagovor.

V konkretnem primeru je bila pisna obdolžitev in vabilo na zagovor tožnici in njenemu pooblaščencu vročena, tožnica pa je takoj, ko je tožena stranka zvedela za očitane kršitve storjene dne 26.8.2004, naslednega dne 27.8.2004 nastopila bolniški stalež. Zagovora pri toženi stranki se je udeležil le njen pooblaščenec - odvetniški kandidat, iz zapisnika o zagovoru z dne 7.9.2004 pa tudi izhaja, da je na naslov delodajalca dne 7.9.2004 prispelo faks - sporočilo pooblaščenca delavke, v katerem le-ta podaja ugovore pravne narave, ki jih bo delodajalec upošteval. Tožnica je bila res v tem času v bolniškem staležu od dne 27.8.2004, ob tem pa je zgolj navajala, da je v bolniškem staležu in da se ni sposobna udeležiti zagovora. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu še ne pomeni, da se ta ni sposoben udeležiti obravnave, tožnica pa niti v postopku pred delodajalcem, niti v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe ni pojasnila svojega zdravstvenega stanja, iz katerega bi sodišče lahko sklepalo, da je bila dejansko nesposobna priti na zagovor. Pojasniti je, da se je obravnave udeležil njen pooblaščenec - odvetniški kandidat, ki je vsekakor lahko skrbel za njene pravne interese. Zato po oceni pritožbenega sodišča verjetnost terjatve dosedaj še ni izkazana. Utemeljenost tožbenega zahtevka pa bo tožnica dokazovala v rednem kontradiktornem postopku v zvezi z izredno odpovedjo delovnega razmerja. Tako tožnica po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala za verjetno, da ji terjatev obstoji, ali da ji bo terjatev zoper dolžnika nastala v smislu 1. odst. 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj je predpogoj za izdajo začasne odredbe izkazana verjetnost terjatve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v podanem predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.9.2004 in izplačevanje polovice mesečne plače. V zvezi s predlogom za zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer v takšnem primeru zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev, ker so učinki izredne odpovedi že nastopili in je pogodba o zaposlitvi že prenehala, zlasti zato, ker v konkretni zadevi ne gre za situacijo iz 85. člena ZDR (nasprotovanje odpovedi s strani sindikata). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je že bila realizirana in je pričela učinkovati takoj naslednji dan po vročitvi, kar pomeni, da je pogodba o zaposlitvi prenehala že pred vložitvijo tožbe in se je že takrat spremenil tožničin delovnopravni status. Začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi ni mogoče izdati, saj je le-ta neprimerna zaradi svoje neizvršljivosti.

V primerih izredne odpovedi, če ne gre za primer iz 85. člena ZDR, je za zavarovanje nedenarne terjatve primerna zlasti začasna odredba iz 5. točke 273. člena ZIZ (plačevanje nadomestila plače), kar je tožnica sicer predlagala poleg zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je svoj predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala tudi na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - v nadaljevanju ZDSS) in sicer iz razloga samovolje tožene stranke in da se odvrne nenadomestljiva škoda tožnice. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skladno z 19. členom ZDSS med postopkom lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda, vendar pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti tudi niso podani, saj tožnica kot že navedeno ni dokazala verjetnosti terjatve, ki je sicer v vsakem primeru temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.