Jedro

Po ZSV se pri določitvi minimalnega dohodka upoštevajo le sredstva, potrebna za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, in sicer v višini dvakratnika minimalnega dohodka, za katerega se šteje, da prosilcu omogoča preživetje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zvrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, za katero je zaprosila v zvezi s postopkom pod opr. št. I Pom 46996/2010. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je sodišče v skladu z določbo 12. člena ZBPP ugotavljalo tožničin finančni položaj, pri čemer je na podlagi njenih navedb in listin, ki jih je predložila, ugotovilo, da je upokojenka ter da je v obdobju zadnjih 3 mesecev pred vložitvijo prošnje prejela pokojnino, varstveni dodatek in invalidnino za telesno okvaro v skupnem neto znesku 1.470.32 EUR. Po določbi 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Pri tem se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca ogroženo, če mesečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je na dan vložitve prošnje znašal 459,04 EUR. Ker je tožničin mesečni dohodek v relevantnem obdobju zanašal 490,11 EUR, torej je presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, tožnica ni upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnica v tožbi navaja, da je upokojenka z nizko pokojnino in si ne more najeti pravne pomoči. Zaradi navedenega je vložila vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki pa je bila zavrnjena. Kot razlog je v odločbi navedeno njeno finančno stanje, ker bi naj bili njeni prihodki previsoki. Očitno sodišče smatra, da si lahko privošči odvetnika in si s tem ne ogrozi svoje eksistence, kar pa ne drži. Res je upokojena, vendar njeni stroški življenja presegajo dohodke. Po mnenju sodišča pa so stroški najemnine, komunale, elektrike in hrane nepotrebni za preživetje. Predlaga, da sodišče še enkrat temeljito pretehta njeno vlogo. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. list RS, št. 96/2004 – UPB1, št. 23/2008, ZBPP), se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Oba pogoja pa morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člena ZBPP določa, da so do brezplačne pravne pomoči upravičene osebe, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogli stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči. Pri tem pa se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega z Zakonom o socialnem varstvu (ZSV). Glede na navedeni predpis ta sedaj znaša 459,04 EUR.

Zakonodajalec je torej finančni kriterij do upravičenja do brezplačne pravne pomoči omejil z višino minimalnega dohodka. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči vezana tako organ za brezplačno pravno pomoč, kakor tudi sodišče. Glede na višino tožničinih prejemkov iz naslova pokojnine, varstvenega dodatka in invalidnine za telesno okvaro, kot so razvidni iz potrdila SPIZ, je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je utemeljeno zavrnila njeno prošnjo. Sicer pa tudi tožnica v tožbi ne ugovarja višini ugotovljenih prejemkov, meni le, da bi moral organ pri ugotavljanju dohodkov upoštevati stroške, ki jih mora mesečno poravnavati. Takšno stališče tožnice je zmotno. Na ugotovljeno višino dohodkov prosilca namreč ne vplivajo stroški, ki jih ima prosilec s preživljanjem, kot so napr. najemnina, komunalne storitve, elektrika in hrana. Pri omogočanju do dostopa do brezplačne pravne pomoči se v skladu z določbami ZBPP in ZSV šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki v višini dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po ZSV pa se pri določitvi minimalnega dohodka upoštevajo le sredstva, potrebna za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, in sicer v višini, ki omogoča preživetje. Višina minimalnega dohodka po ZSV sedaj znaša 229,52 EUR, med tem ko ZBPP kot kriterij za ugotavljanje socialne ogroženosti določa dvakratnik navedenega zneska, torej znesek 459,04 EUR.

Po določbi 22. člena ZBPP je sicer mogoča tudi izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči, če dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena istega zakona (918,08 EUR), če je prošnja utemeljena z družinskimi razmerami, zdravstvenim stanjem prosilca ali z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere ni mogel oz. ne more vplivati in se je zaradi tega znašel v položaju materialne ogroženosti, vendar mora prosilec navedene okoliščine uveljavljati že v prošnji in jih tudi izkazati. Takšnih okoliščin pa tožnica v prošnji ni navajala, niti jih ne navaja sedaj v tožbi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1)