Jedro

Ker je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialnopravne narave, sodne počitnice, ki nimajo vpliva na tek materialnih rokov, ne morejo biti ovira, da bi se rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja iztekel v času sodnih počitnic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (I. točka izreka) in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik, ki v pritožbi navaja, da je storilec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prejel 4. 7. 2014, ko je podpisal prejem sodne pošiljke in je tako rok za vložitev predloga za odložitev izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja potekel v času trajanja sodnih počitnic. Ker pa v času sodnih počitnic roki ne tečejo, se je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja iztekel 19. 8. 2014, storilec pa je po dne 8. 8. 2014 opravljenem kontrolnem pregledu predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil 13. 8. 2014, kar je po njegovem mnenju še pravočasno, v času trajanja sodnih počitnic. Dodaja še, da je storilec poklicni voznik tovornjaka, zaradi česar bi izguba vozniškega dovoljenja zanj pomenila tudi izgubo zaposlitve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bilo storilcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeno s sklepom z dne 23. 6. 2014, ki je postal pravnomočen 15. 7. 2014. Storilec bi tako moral predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložiti najkasneje do 31. 7. 2014, saj se v skladu z drugim odstavkom 202.d člena Zakona o prekrških (ZP-1) lahko predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vloži v 15 dneh po pravnomočnosti oziroma od dneva vročitve pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pri sodišču, ki je odločilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker pa je storilec predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil priporočeno po pošti 13. 8. 2014 (ko je sodišče prve stopnje že izvršilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja) je sodišče prve stopnje storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja utemeljeno zavrglo kot prepoznega.

5. Zagovornik v pritožbi sicer pravilno navaja, da so v času teka roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bile sodne počitnice, ki v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) trajajo od 15. 7. do 15. 8. in ko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZS procesni roki ne tečejo, razen v nujnih zadevah. Vendar pa rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni procesni, temveč materialnopravni rok, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Vsak rok se pravilno klasificira glede na to, kaj je njegova vsebina oziroma, na kateri vidik pravnega razmerja se nanaša. Če rok opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja, je procesni, čeprav določen v področnih oziroma (pretežno) materialnih predpisih. Kolikor pa se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v postopku, na samo pravico ali obveznosti, je materialnopravni. Med materialnopravne roke sodita predvsem rok za vložitev zahtevka (primarnega, ne kasnejših vlog ali celo pravnih sredstev) in paricijski ali izpolnitveni rok (glej dr. Polonca Kovač, Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis?, Pravosodni bilten 1/2014).

6. Ker predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče šteti kot pravno sredstvo (saj ga lahko storilec vloži šele po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v njem pa tudi ne more uveljavljati nobenih kršitev pri odločanju prvostopenjskega sodišča, kar je namen pravnih sredstev), temveč kot vlogo, s katero storilec uveljavlja neko pravico oz. možnost, ki jo nudi zakon, ne more biti nobenega dvoma, da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialnopravne narave. To pa pomeni, da sodne počitnice, ki nimajo vpliva na tek materialnih rokov, ne morejo biti ovira, da bi se rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja iztekel v tem času. Smiselna pritožbena zatrjevanja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je predlog storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prepozen, so tako neutemeljena. Nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih zagovornik pojasnjuje posledice, ki jih bo oziroma bi jih lahko utrpel storilec zaradi izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa so za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je storilec dolžan plačati v 15. dneh od vročitve tega sklepa, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.