Jedro

Razlogi za odklonitev soglasja za prenos imenskih delnic, navedeni v sklepu nadzornega sveta, morajo biti obrazloženi podrobneje kot odklonitveni razlogi, predvideni v statutu družbe. Zahtevek za ugotovitev ničnosti statutarno določenega razloga za odklonitev soglasja za prenos delnic na osebe, ki niso delničarji družbe, bi bil lahko utemeljen, če bi bil obravnavan kot samostojen in nosilen razlog za odklonitev soglasja za prenos.

Samostojnost družbe ni ogrožena le v primeru pripojitve k drugi družbi, likvidacije in stečajnega postopka, saj se ti postopki vodijo že s ciljem prenehanja družbe in ne pomenijo le grozeče nevarnosti za njen obstoj. Gospodarsko samostojnost družbe lahko ogroža že pridobitev 25-odstotnega deleža v družbi, povečanega za eno delnico, zato je ta okoliščina tudi skladno s pravno teorijo utemeljen razlog za odklonitev soglasja za prenos delnic. S takšno udeležbo namreč delničar pridobi možnost blokiranja vseh najpomembnejših odločitev družbe, med njimi npr. o spremembi statuta družbe ali statusnem preoblikovanju, kar pa tudi pomeni manjšo verjetnost, da bi se mogla družba odzivati na izzive, ki jih prinaša trg.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prva tožnica mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 3.130,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče o zadevi odloča drugič. Tožnici sta dne 26. 8. 2009 vložili tožbo za ugotovitev ničnosti določbe statuta tožene stranke o vinkulaciji delnic tožene stranke in posledično ugotovitev, da sta tožnici veljavno pridobili delnice tožene stranke, ter za izbris prepovedi omejitve prenosljivosti delnic tožene stranke iz centralnega registra. Tožnici sta trdili, da noben od razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic, določenih v statutu družbe, ni dovolj konkretiziran, zato naj bi bile te določbe statuta nične in dovoljenje za prenos naj ne bi bilo potrebno. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje delno ugodilo primarnemu zahtevku in ugotovilo, da je določba statuta tožene stranke o vinkulaciji delnic nična ter da tožnici za veljavno pridobitev imenskih delnic tožene stranke nista bili dolžni pridobiti soglasja njenega nadzornega sveta. Tožnicama je pritrdilo, ker tožena stranka z nobenim razlogom naj ne bi zadostila zahtevi po konkretizaciji statutarnih določb. Sodišče druge stopnje je glede tega sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Revizijsko sodišče je pritrdilo toženi stranki in sklenilo, da je revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V zadevi je ostalo nepojasnjeno ključno vprašanje, ali so bili razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prenos delnic v sklepu nadzornega sveta tožene stranke z dne 28. 1. 2009 dovolj natančno opisani, da so določbe statuta tožene stranke o vinkulaciji delnic veljavne. Sodišči prve in druge stopnje namreč v prvem postopku nista ugotavljali, kakšna je obrazložitev sklepa o zavrnitvi dovoljenja nadzornega sveta tožene stranke z dne 28. 1. 2009. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je moralo sodišče ugotoviti vsebino zavrnitve dovoljenja za prenos delnic ter presoditi, ali ta, skupaj s statutarno določbo tožene stranke o vinkulaciji delnic, predstavlja podlago za njihovo ničnost. 3. Sodišče prve stopnje je prvič v ponovljenem postopku dne 22. 12. 2014 ugotovilo, da je določba 7. alineje petega odstavka 10. člena statuta tožene stranke nična v delu, ki glasi: »/…/ prenos delnic na osebe, ki sedaj niso delničarji /…/.« S tem je ponovno odločilo na način, da se delnice lahko prenesejo. O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Mariboru in s sklepom z dne 17. 12. 2015 razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti določila 10. člena statuta tožene stranke, razen 7. alineje petega odstavka tega člena.

4. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 21. 4. 2016 zavrnilo zahtevek tožečih strank. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila prva tožnica. Višje sodišče je 26. 4. 2017 sprejelo sodbo, s katero je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ki se nanaša na prvo tožnico).

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje prva tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 9. Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano: − Tožnici sta kupili imenske delnice tožene stranke, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.

− Po sklenitvi pogodbe o odkupu delnic je 28. 1. 2009 nadzorni svet tožene stranke zavrnil izdajo dovoljenja za prenos delnic, ker naj bi bili za to izpolnjeni statutarno določeni pogoji.

− Statut tožene stranke v 10. členu določa razloge za odklonitev dovoljenja za prenos imenskih delnic. Ti razlogi so: (1) ogroženost doseganja ciljev družbe, (2) ogroženost nadaljnjega razvoja ali gospodarske samostojnosti družbe, (3) ogroženost uresničitve materialnih interesov delničarjev v družbi in podrejenih družbah, (4) pridobitev delnic družbe predvsem in zaradi doseganja visokega dobička na vložen kapital, (5) pridobitev delnic družbe zaradi možnosti nadziranja dela družbe ali vpogleda v informacije, do katerih konkurenca ne pride, (6) precejšnja strukturna sprememba delničarjev, (7) prenos delnic na osebe, ki sedaj niso delničarji, (8) pridobitev delnic zaradi nadaljnje odsvojitve teh, (9) ogroženost povečanja premoženja družbe in njenega tržnega deleža, (10) ogroženost samozaposlitve delničarjev ter (11) ogroženost premoženja družbe.

− Nadzorni svet je odločal o dovoljenju za prenos skupaj 32,18-odstotnega deleža vseh delnic tožene stranke, katerih kupci so bili »lastniško« povezane osebe.

− Družba SKUPINA A., d.d., konkurenčna družba tožene stranke, je izrazila namero za odkup vseh delnic družbe B., d.o.o., ki je večinski delničar tožene stranke s 55,63-odstotnim deležem vseh izdanih delnic.

− Družba SKUPINA A., d.d. in prva tožnica sta sklenili prodajno predpogodbo glede delnic tožene stranke, ki naj bi jih pridobila prva tožnica.

− Tožena stranka je bila imetnica delnic družbe C., d.d. − Družba SKUPINA A., d.d. je bila zainteresirana za pridobitev večinskega deleža v družbi C., d.d. 10. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke v odgovoru na revizijo, da skuša prva tožnica v reviziji z revizijskim razlogom nepravilne uporabe materialnega prava pravzaprav uveljavljati razlog zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, predvsem glede okoliščine o grozečem sovražnem prevzemu. Takšen revizijski razlog nasprotuje drugemu odstavku 370. člena ZPP, zato ga sodišče ni upoštevalo.

11. V reviziji prva tožnica nasprotuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je določba 7. alineje petega odstavka 10. člena statuta tožene stranke skupaj z obrazložitvijo sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 28. 10. 2009 v skladu z določili ZGD-1. Zatrjuje, da sta sodišči pri sprejemu takšne odločitve zmotno uporabili materialno pravo, saj je vinkulacija delnic izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno, čemur pa obravnavana določba statuta in sporni sklep nadzornega sveta ne zadostita. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, ki sta odločili, da tudi razlog za odklonitev dovoljenja za prenos delnic tožene stranke, določen v 7. alineji petega odstavka 10. člena statuta, skupaj z obrazložitvijo sklepa nadzornega sveta tožene stranke v konkretnem primeru ni ničen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljijo z argumentom, da je prenos delnic tožene stranke na osebo, ki ni njen delničar, dovoljen, vendar s soglasjem nadzornega sveta. V primeru zavrnitve dovoljenja za prenos delnic pa morajo biti razlogi za odklonitev soglasja v sklepu nadzornega sveta, ki pomeni tretjo raven konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic, obrazloženi podrobneje kot odklonitveni razlogi, predvideni v statutu tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pritrdilo takšnemu zaključku sodišča prve stopnje, s presojo pa soglaša tudi revizijsko sodišče in dodaja, da bi bil zahtevek za ugotovitev ničnosti statutarno določenega razloga za odklonitev soglasja za prenos delnic na tretje osebe, tj. osebe, ki niso delničarji družbe, lahko utemeljen, če bi bil obravnavan kot samostojni in nosilni razlog za odklonitev soglasja za prenos. Vendar je bila v konkretnem primeru zavrnitev dovoljenja za prenos delnic na tretje osebe utemeljena zaradi drugih, tehtnejših razlogov, in ne iz razloga, da so bili kupci tretje osebe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Vrhovno sodišče je v tej zadevi v sklepu z dne 25. 2. 2014 pojasnilo, da obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic. Prva je zakonska raven, določena v drugem odstavku 236. člena in prvem ter drugem odstavku 237. člena ZGD-1. Druga raven je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe. Statut mora biti konkretnejši od zakona, v njem morajo biti natančneje in jasno določeni razlogi, ki so lahko podlaga za odklonitev izdaje dovoljenja za prenos delnic. Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, oziroma da se statut na zakonske razloge sklicuje. Tretja raven konkretizacije pa je sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. V sklepu o odklonitvi dovoljenja organ obrazloži, zakaj so pri točno določenemu pridobitelju delnic podani utemeljeni razlogi, ki preprečujejo prenos.1

13. Obrazložitev odklonitvenih razlogov za dovoljenje za prenos delnic tožene stranke v sklepu nadzornega sveta v konkretnem primeru omogoča zaključek, da bi lahko prenos delnic na tožečo stranko ogrožal uresničitev ciljev družbe ali njeno gospodarsko samostojnost. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ob presoji vsakega posameznega razloga za odklonitev soglasja za prenos natančno utemeljili, zakaj sporni sklep nadzornega sveta zadostuje zahtevani stopnji konkretizacije. Po presoji sodišča druge stopnje vprašanje ustreznosti konkretizacije sklepa nadzornega sveta glede razlogov za odklonitev soglasja za prenos delnic tožene stranke ni ozko vezano samo na to, kar je napisano v sklepu. Razlogi morajo biti konkretizirani do te mere, da je razumljivo, zakaj določno je bilo soglasje zavrnjeno, ne pomeni pa, da mora biti takšen sklep nadzornega sveta obrazložen kot npr. sodna odločba. Očitki v reviziji prve tožnice revizijskega sodišča niso prepričali, da ne bi sledilo zaključkom sodišč prve in druge stopnje.

14. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan utemeljen razlog za odklonitev soglasja za prenos delnic tožene stranke, naveden v statutu družbe, in sicer: ogroženost uresničevanja ciljev družbe ali njene gospodarske samostojnosti. Z dovolitvijo prenosa 32,18-odstotnega deleža vseh delnic tožene stranke na kupce – povezane osebe – bi namreč prišlo do takšne spremembe v strukturi delničarjev, ki bi družbi B., d.o.o. kot večinskemu delničarju tožene stranke (ki je imetnica 55,63-odstotnega deleža v osnovnem kapitalu tožene stranke) onemogočila doseganje tričetrtinskega deleža v osnovnem kapitalu.

15. Revizijski očitek se nanaša prav na neutemeljenost tega odklonitvenega razloga, saj naj bi bila po mnenju revidentke samostojnost družbe ogrožena izključno v primeru njene pripojitve k tretji družbi ali v primeru njenega prenehanja zaradi likvidacije ali stečajnega postopka. Samo dejstvo, da je konkurenčna družba tožene stranke oziroma njene odvisne družbe izrazila interes po nakupu delnic tožene stranke, pa ob podanem dejanskem stanju naj ne bi mogel ogroziti gospodarske samostojnosti tožene stranke. Tudi uresničevanje ciljev družbe naj zaradi tega ne bi bilo ogroženo, saj se ti uresničujejo z vodenjem poslov družbe. To funkcijo v družbi opravlja direktor, na njegovo imenovanje pa kupci delnic ne bi imeli nobenega vpliva. Revizijsko sodišče s temi navedbami prve tožnice ne soglaša. Samostojnost družbe nikakor ni ogrožena le v primeru pripojitve k drugi družbi, likvidacije in stečajnega postopka, saj se ti postopki vodijo že s ciljem prenehanja družbe in ne pomenijo le grozeče nevarnosti za njen obstoj. Gospodarsko samostojnost družbe lahko ogroža že pridobitev 25-odstotnega deleža v družbi, povečanega za eno delnico, zato je ta okoliščina tudi skladno s pravno teorijo utemeljen razlog za odklonitev soglasja za prenos delnic.2 S takšno udeležbo namreč delničar pridobi možnost blokiranja vseh najpomembnejših odločitev družbe, med njimi npr. o spremembi statuta družbe ali statusnem preoblikovanju, kar pa tudi pomeni manjšo verjetnost, da bi se mogla družba odzivati na izzive, ki jih prinaša trg.

16. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku kot utemeljen razlog za zavrnitev dovoljenja za prenos delnic tožene stranke štelo tudi okoliščino, da se delnice pridobivajo zaradi nadaljnje odtujitve. Čeprav bi moral za nadaljnji prenos delnic tožene stranke na morebitnega novega kupca nadzorni svet izdati novo dovoljenje za prenos in namen preprodaje neposredno ne ogroža uresničevanja ciljev družbe ali njene gospodarske samostojnosti, je že okoliščina pridobitve delnic z namenom nadaljnje prodaje utemeljen razlog za zavrnitev dovoljenja. V konkretnem primeru so bile namreč dokazane okoliščine o prevzemni nameri in potencialnem škodljivem delovanju družbe SKUPINA A., d.d. in prve tožnice. Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo argumentu prve tožnice, da bi lahko nadzorni svet tožene stranke pri morebitni nadaljnji prodaji odklonil soglasje za prenos delnic tožene stranke. A je dodalo, da bi bila v tem primeru tožena stranka prisiljena imeti delničarje, ki si tega statusa ne želijo, zato je tudi sodišče druge stopnje zaključilo, da je bila odklonitev soglasja za prenos delnic zaradi namere za nadaljnjo odsvojitev delnic upravičena. Na podlagi teh dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje kot utemeljen razlog za odklonitev dovoljenja za prenos delnic štelo tudi namen doseganja visokega dobička na vložen kapital, saj so kupci delnic špekulativni pridobitelji, ki se ukvarjajo s finančnim inženiringom in katerih namen je maksimiranje dobičkov iz naslova nakupa in prodaje delnic.

17. Revizijsko sodišče soglaša z navedenimi stališči sodišč prve in druge stopnje in s tem utemeljuje nepravilnost revizijskega očitka, da naj bi bil sporni sklep nadzornega sveta tožene stranke pavšalen, neutemeljen in posledično nepravilen. Določilo o vinkulaciji delnic v statutu tožene stranke je konkretnejše od zakonske določbe drugega odstavka 237. člena ZGD-1, sklep nadzornega sveta tožene stranke pa je podrobnejši od določb statuta družbe. V spornem sklepu niso zgolj prepisani vsi odklonitveni razlogi, navedeni v statutu družbe, temveč so med njimi izbrani le nekateri, ki so mestoma nekoliko podrobneje obrazloženi. Po oceni Vrhovnega sodišča so v sklepu nadzornega sveta odklonitveni razlogi za zavrnitev dovoljenja za prenos delnic z vsebinskega vidika opredeljeni dovolj določno, da so omogočili materialno presojo teh razlogov. Tožeča stranka se je lahko na podlagi razlogov, navedenih v spornem sklepu, pripravila na argumentiranje in dokazovanje njihovega dejanskega neobstoja, a s tem ni uspela.

18. Pritrditi gre tudi pojasnilu sodišča druge stopnje, da ni nujno, da bi bili vsi odklonitveni razlogi za zavrnitev dovoljenja za prenos delnic, ki jih vsebuje sklep nadzornega sveta tožene stranke, ustrezno konkretizirani ali utemeljeni, temveč zadošča, da temu ustreza le en, t. i. nosilni razlog. Po presoji sodišča druge stopnje je prav takšen razlog namen doseganja visokega dobička na vložen kapital, saj so kupci delnic špekulativni pridobitelji, ki se ukvarjajo s finančnim inženiringom, poleg tega pa gre pri njih za povezane družbe, zaradi česar je očitna namera pridobitve delnic za namen nadaljnje odsvojitve tretji osebi, morebiti celo konkurentu tožene stranke ali od nje odvisnih družb. Soglašati gre z zaključkom sodišča druge stopnje, da utegne biti zaradi navedenega neposredno ogrožena samostojnost tožene stranke. Ob upoštevanju dejstva, da bi kupci delnic pridobili 32,18-odstotni delež vseh delnic tožene stranke, s katerim bi lahko blokirali najpomembnejše odločitve v družbi, je v obravnavani zadevi utemeljena zavrnitev dovoljenja za prenos delnic tožene stranke.

19. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker prva tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije, medtem ko je toženki dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Sodni postopek na prvi stopnji se je začel 26. 8. 2009, kar je pred uveljavitvijo Odvetniške tarife iz leta 2014 in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato se odvetniški stroški skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife iz leta 2014 v tem postopku določajo po ZOdvT. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena ZOdvT so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT. Ob upoštevanju stroškovnika toženke ji je Vrhovno sodišče priznalo po 2.546,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter 564,52 EUR (22 %) DDV (tar. št. 6007), kar skupno znaša 3.130,52 EUR.

1 O treh ravneh konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic glej Theo Guhl, Das Schweizerische Obligationenrecht, Zurich 2000, str. 747. Ureditev vinkulacije delnic v ZGD-1 je enaka ureditvi v švicarskem pravu. 2 Glej dr. Nina Plavšak v dr. Marijan Kocbek (redaktor), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, Druga, dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 789.