Jedro

Ob konkurenci dveh originarnih pridobitnih načinov lastninske pravice (tožniki zatrjujejo priposestvovanje v podaljšanem priposestvovalnem roku na podlagi ODZ od leta 1885 naprej, prva toženka pa se sklicuje na pravnomočno denacionalizacijsko odločbo iz leta 2006) je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost prvi toženki, ki je solastninsko pravico na spornem delu nepremičnine pridobila kasneje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške v zvezi z lastnima pritožbama, medtem ko morajo tožniki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvi toženki njene pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožniki) zahtevala ugotovitev, da je lastnica dela parcele št. 1/1 – ID znak parcela ..., vknjižene na toženo stranko (toženki), in ustrezno parcelacijo predmetne nepremičnine ter povrnitev pravdnih stroškov,1 in (II.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženki povrniti 2.296,32 EUR pravdnih stroškov in drugi toženki 1.386,84 EUR pravdnih stroškov, obema v roku 15 dni od prejema izpodbijane sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo so tožniki vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da se tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, v preostalem delu pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se povzema le v bistvenem, tožniki navajajo, da imajo preko svojih pravnih prednikov predmetni del nepremičnine (pod cesto, prej vlako) v lasti in posesti že 130 let (od leta 1885). Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb Občega državljanskega zakonika (ODZ). Menijo, da ne potrebujejo upravičenega naslova, listine ali drugega načina pridobitve, saj svoje priposestvovanje utemeljujejo na daljšem priposestvovalnem roku (40 let). Priposestvovalna doba se je iztekla najkasneje leta 1940 in takrat so na spornem delu pridobili lastninsko pravico na originaren način. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren po ODZ, Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in Stvarnopravnem zakoniku (SPZ). Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na SPZ. Sporno zemljišče ni bilo odvzeto pravnemu predniku prve toženke v nacionalizaciji, saj omenjeni tega dela takrat ni imel v lasti. Ljubljanski škofiji je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo L. št. ... z dne 17.9.1947 in odločbo Okrožne komisije za agrarno reformo L. št. ... z dne 17.2.1948. Pravni temelj podržavljenja je v Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) pa je podlaga za vrnitev nepremičnin, ki so bile nacionalizirane. Nepremično premoženje je bilo Ljubljanski škofiji odvzeto po izteku priposestvovalne dobe, moralo pa bi se odvzeti pravnim prednikom tožnikov. Ta del je bil v lasti pravnih prednikov tožnikov in njim ni bil odvzet. Če bi bil odvzet njim, bi se moral tudi vrniti njim. Odvzem in vrnitev sta bila le na papirju. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in je zmotno uporabilo materialno pravo. Zadnje spremembe na spornem delu nepremičnine so bile v letu 1902, ko so bile vzpostavljene oddelčne meje, ki so jih vsi spoštovali do leta 2016. Prva toženka je šele v letu 2016 ugotovila, da „papirno“ zadeva ni urejena, zato je skušala z mejnim ugotovitvenim postopkom vzpostaviti mejo in nezakonito pridobiti lastnino na spornem delu. Sodišče prve stopnje se je prehitro zadovoljilo s trditvijo prve toženke, da je originarno pridobila lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine z delno odločbo Upravne enote M. z dne 9.6.2006. ODZ in originarni pridobitvi lastninske pravice po ODZ ne gre odrekati pravne veljavne. Tožniki niso bili seznanjeni niti s podržavljenjem niti z vrnitvijo spornega dela prvi toženki in niso sodelovali v nobenem postopku ter niso mogli sodelovati v nobenem postopku. Za postopke niso vedeli in niso bili pozvani k sodelovanju. Nenazadnje niso stranke teh postopkov in nimajo na voljo pravnih sredstev. Ni jim mogoče očitati, da niso na primeren način zavarovali svojih pravic. Sodišče prve stopnje je zato napačno tolmačilo sodno prakso (sodbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 457/2009 z dne 28.3.2011 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4338/2014 z dne 15.4.2015). V obeh primerih je bila lastninska pravica vrnjena na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Obema judikatoma je dan prevelik poudarek. Ustavno sodišče se je sklicevalo na 33. člen Ustave republike Slovenije (URS). Tožniki niso imeli jamstva oziroma možnosti sodelovanja v omenjenih postopkih. Kršene so jim bile človekove pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), in sicer določbe Protokola št. 1 k EKČP. Vprašanje lastninske pravice spornega dela je bilo dokončno rešeno z iztekom leta 1940 in se o njem ne bi smelo več razpravljati. Sporni del ni bil niti podržavljen niti vrnjen na podlagi omenjene delne odločbe. Prva toženka ne bi bila v ničemer prikrajšana in oškodovana, če ne bi pridobila spornega dela. Dobila je vrnjeno, kar njenemu pravnem predniku ni bilo odvzeto. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani tožnikov podanih trditev o materialnopravni podlagi. Moralo bi navesti, zakaj ne upošteva ODZ in zakaj je prva toženka na podlagi delne odločbe privilegirana. Samo sledilo je omenjenima judikatoma in ni pojasnilo njunega nastanka ter uporabe. Ker so pritožniki fizične osebe, sporni del ne bi mogel biti fizično vrnjen prvi toženki. Kršena sta 33. in 22. člen URS, saj se je sodišče prve stopnje omejilo na določbe SPZ. Če bi se tožniki vknjižili, bi bilo treba njim odvzeti sporni del nepremičnine in bi bili oni upravičeni do vračila. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi druge kršitve postopka, a je bistvo pravilna uporaba materialnega prava, zato pritožniki pritožbenega sodišča ne bodo obremenjevali še s temi kršitvami. Te kršitve so bile podane v vlogah tožnikov, in sicer gre za sledenje prekludiranim dokazom prve toženke in spodbujanju prve toženke v smislu napotka, kako ravnati in kaj navesti, kar presega pooblastilo sodišča iz 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožniki nasprotujejo tudi stroškovni odločitvi in sicer menijo, da so bili vsi naroki po naroku z dne 17. 9. 2019, na katerem je sodišče prve stopnje že sprejelo odločitev o uporabi materialnega prava, nepotrebni. Šlo je izključno za pravno vprašanje, zato bi morala biti glavna obravnava zaključena že takrat. Sodišče prve stopnje je strankam samo povzročilo nepotrebne pravdne stroške (stroške povezane še z dvema narokoma). Teh stroškov sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati toženkama.

3. Druga toženka na pritožbo tožnikov ni odgovorila, prva toženka pa je vložila pravočasen odgovor, s katerim predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na zgoraj omenjeno delno odločbo (pravnomočno 23.8.2006) in na zadnjo pridobitev lastninske pravice ter posledično na SPZ. ODZ in ZTLR nista relevantna. Pravnomočnih odločb državnih organov (originarne pridobitve lastninske pravice) sodišče ne more ignorirati in je odpraviti v pravdnem postopku. Pravilno se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na sodno prakso, ki rešuje konflikt med dvema pridobitnima naslovoma. Sporni del je bil podržavljen pravni prednici prve toženke in vrnjen prvi toženki. Oddelčne meje so irelevantne. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso bile storjene, medtem ko pritožbeno sodišče ne more upoštevati očitkov iz drugih vlog. Pravilna je tudi odločitev o povrnitvi stroškov. Dejansko stanje s pritožbo ni izpodbijano.

4. Zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je pravočasno pritožbo vložila tudi prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se v tem delu sodba spremeni tako, da so toženkama ″tožniki″ dolžni povrniti stroške, oziroma podrejeno, naj se v tem delu sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnikov pet, odločilo, da je toženkama dolžna pravdne stroške povrniti ″tožeča stranka″ (zgolj ena nedoločena oseba). V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ni določeno kdo izmed tožnikov je dolžan povrniti pravdne stroške in ni pojasnjeno zakaj je le ena oseba dolžna vrniti te stroške. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti oziroma je podano nasprotje z razlogi, kjer je navedeno le, da mora stroške nasprotni stranki povrniti stranka, ki v pravdi ne uspe. Predmetno lahko prvi tožnici povzroči težave v izvršbi, saj je vprašljiva izvršljivost. Ne glede na izpostavljeno pa skladno s prvim odstavkom 161. člena ZPP sosporniki stroške praviloma krijejo v enakih delih. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, saj bi moralo biti odločeno skladno z izpostavljeno določbo ZPP.

5. Tožniki na pritožbo prve toženke niso odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožba tožnikov neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz verjetno 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, morebiti pa celo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (op. v tem delu je pritožba dokaj nejasna in nekonkretizirana). Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do trditev tožnikov o priposestvovanju po ODZ (glej predvsem 14. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in do relevantne sodne prakse (glej obrazložitev izpodbijane sodbe).2 Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in razumljive razloge, prav tako pa iz nje ne izhaja, da se sodišče prve stopnje do relevantnih trditev tožnikov ni v zadostni meri opredelilo. Spoštovan je torej tako imenovani standard obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve tudi do kršitev URS in EKČP s protokolom št. 1 k EKČP ni prišlo. Pritožba tožnikov kakšnih drugih procesnih kršitev, kot je poudarjeno tudi v njej, ne uveljavlja. V kolikor se pritožba sklicuje na procesne kršitve, ki so jih tožniki uveljavljali v drugih vlogah (glej zgoraj omenjeni pritožbeni razlog), pa velja izpostaviti, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da je pavšalno sklicevanje na očitke iz drugih vlog na pritožbeni stopnji sojenja neupoštevno (glej drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožniki niso pojasnili, katerim prekludiranim dokazom sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti in kako je sodišče prve stopnje preseglo pooblastilo iz 286.a člena ZPP ter nenazadnje niti ne, kako je predmetno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Takšen pavšalen očitek relativne procesne kršitve na pritožbeni stopnji sojenja ne more biti upošteven.

8. S strani tožnikov uveljavljane procesne kršitve torej niso podane, medtem ko v pritožbi, ki je vložena iz vseh pritožbenih razlogov, očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni konkretiziran. Skladno z ugotovljenim je relevantno dejansko stanje razvidno že iz izpodbijane odločbe in ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne podrobneje povzemalo. Tožniki so zatrjevali na prvi stopnji smiselno enako kot zatrjujejo v pritožbi, medtem ko je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da so tožniki lastniki nepremičnin, ki mejijo na sporno nepremičnino (oziroma sporni del nepremičnine), katere solastnici sta prva toženka do 337/344 celote in druga toženka do 7/344 celote. Predmetna nepremičnina je bila po drugi svetovani vojni nacionalizirana in je bila najprej del splošnega ljudskega premoženja, nato pa družbena lastnina. V postopku denacionalizacije je bila nato z delno odločbo Upravne enote M. z dne 9. 6. 2006 (pravnomočno dne 23. 8. 2006) vrnjena v solastnino prvi toženki. S spornim delom predmetne vrnjene nepremičnine so bili tožniki seznanjeni (vsaj) na mejni obravnavi na kraju samem dne 31. 5. 2016, ko se niso strinjali s potekom meje v naravi. Nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da od takrat dalje niso bili dobroverni je pravilen in niti ni pritožbeno grajan. V zvezi s slednjim velja tako že na tem mestu poudariti, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki spornega dela nepremičnine niso priposestvovali niti po pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe, in sicer na podlagi določb SPZ.

9. Ob konkurenci dveh originarnih pridobitnih načinov lastninske pravice (tožniki zatrjujejo priposestvovanje v podaljšanem priposestvovalnem roku na podlagi ODZ od leta 1885 naprej, prva toženka pa se sklicuje na pravnomočno denacionalizacijsko odločbo iz leta 2006) je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost prvi toženki, ki je solastninsko pravico na spornem delu nepremičnine pridobila kasneje. Skladno z navedenim se sodišče prve stopnje pravilno ni bilo dolžno ukvarjati in kakorkoli podrobneje razlagati tožnikom, zakaj se ni oprlo na ODZ. Na sporni nepremičnini je bila v postopku denacionalizacije prvi toženki, kljub zatrjevanju nekakšnih oddelčnih mej in tudi sicer spornemu hasnovanju dela nepremičnine, vrnjena solastninska pravica. Tožniki neutemeljeno izpostavljajo okoliščino, da so fizične osebe. Prva in druga toženka sta sicer pravni osebi, a sta v razmerju do tožnikov v svojih civilnopravnih materialnih in procesnih pravicah povsem izenačeni. V konkurenci dveh originarnih pridobitnih načinov lastninske pravice (vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo je v obeh primerih deklaratorne narave) pa ima prednost tista oseba, ki je lastninsko pravico pridobila kasneje. Zato kakršnekoli okoliščine pred izdajo pravnomočne delne denacionalizacijske odločbe tožnikom ne morejo biti v korist. Skladno z navedenim se tožniki neutemeljeno zavzemajo za drugačne zaključke in izpostavljajo lastno razumevanje okoliščin v zvezi s priposestvovanjem pred letom 2006 (najkasneje leta 1940), nacionalizacijo (npr., komu je bil sporni del nepremičnine odvzet) in denacionalizacijo (npr. komu je bil sporni del nepremičnine vrnjen oziroma bi mu moral biti vrnjen). Predmetnih zaključkov ne more spremeniti sklicevanje tožnikov na okoliščine v zvezi z njihovim (ne)sodelovanjem v nacionalizaciji in denacionalizaciji. Presoja se namreč le položaj konkurence dveh enakovrednih pridobitnih načinov lastninske pravice med pravno enakovrednimi subjekti, pri čemer priposestvovanje ne more prevladati nad pravnomočno denacionalizacijsko odločbo na način kot se zavzema pritožba. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja prva toženka, ob tem drži tudi argument, da pravdno sodišče ne more poseči oziroma spreminjati pravnomočne odločbe upravnega organa (glej tudi izpostavljeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije). Sodišče prve stopnje se je skladno z vsem navedenim pravilno sklicevalo še na v sodbi izpostavljene odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Višjega sodišča v Ljubljani. Na podlagi katerega izmed večih zakonov, ki urejajo vprašanje denacionalizacije, je lastninsko pravico (tudi na originaren način) pridobila druga toženka pri tem niti ni bistveno, ampak je bistveno, da je prva toženka solastninsko pravico pridobila v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku v letu 2006. Povedano drugače, sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na v sodbi izpostavljeno sodno prakso, ki je uporabljiva tudi v konkretnem primeru. Tožnikom v razmerju do prve in druge toženke, ki sta kot je bilo že poudarjeno v enakem položaju kot tožniki, niso bile kršene pravice iz URS in EKČP ter protokola št. 1 k EKČP. Vsega navedenega ne more spremeniti niti sklicevanje na hipotetičen primer (če bi pravni predniki tožnikov na spornem delu nepremičnine v letu 1940 vknjižili lastninsko pravico na temelju priposestvovanja po ODZ), ki ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, saj ne gre za takšen primer.

10. Teza tožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje postopati drugače, ker naj nekateri naroki ne bi bili potrebni za pravilnost odločitve v predmetnem sporu, in da posledično toženki nista upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov, ki so jima nastali v zvezi z zatrjevano nepotrebnimi naroki, je zmotna. Sodišče je načelno res zavezano voditi postopek na hiter in ekonomičen način, vendar je treba pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov skladno s pravili ZPP (155. člen ZPP) vzeti v ozir vse stroške, ki so bili potrebni za celotno pravdo in ki so kot potrebni stroški nastali nasprotni pravdni stranki. Med slednje spadajo tudi stroški, ki bi se jim morebiti z drugačnim procesnim vodstvom bilo možno izogniti, a so nasprotni stranki utemeljeno nastali. Povedano drugače, tožniki so tudi predmetne stroške dolžni povrniti toženkama.

11. V zvezi z odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov je neutemeljena tudi pritožba prve toženke, s katero je izpodbijan le ta del odločbe sodišča prve stopnje. Izpodbijano odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je vsekakor mogoče preizkusiti in vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, čeprav se sodišče prve stopnje, kot pravilno izpostavlja pritožba prve toženke, ni izrecno sklicevalo na določbo prvega odstavka 161. člena ZPP, ampak se je sklicevalo le na določbo 154. člena ZPP. Očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pojem „tožeča stranka“ iz odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov v izreku odločbe je namreč uporabljen ne samo skladno s celotno vsebino izpodbijane sodbe, ampak tudi z izrazoslovjem ZPP in se nanaša na vse sospornike na aktivni strani. Gre za jasen in razumljiv pojem za vsa sodišča v Republiki Sloveniji. Tudi za izvršilno sodišče, zato se neutemeljeno izpostavljajo morebitni zapleti v kasnejši izvršbi. Izvršljivost izreka v tem delu ni vprašljiva, saj pravilo iz prvega odstavka 161. člena ZPP, po katerem sosporniki, ker ni določene solidarne zaveze glede njihovega kritja pravdnih stroškov, krijejo stroške po enakih delih, učinkuje tudi v primeru, če sodišče ne razdeli stroškov med posamezne sospornike.3 Povedano drugače, odločitev, da mora „tožeča stranka“ povrniti stroške prvi in drugi toženki, pri čemer je v uvodu sodbe opredeljeno kdo so tožeča stranka (vsi tožniki), je jasna in razumljiva ter za vsa sodišča v Republiki Sloveniji (tudi izvršilno) pomeni, da tožniki prvi in drugi toženki stroške krijejo po enakih delih.

12. Po ugotovitvi, da niso podani niti s strani pravdnih strank uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov in prve toženke kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 161. člena, prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožniki in prva toženka sami krijejo svoje stroške z lastnimi neuspešnimi pritožbami, medtem ko morajo tožniki prvi toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Prvi toženki se prizna 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR. Prvi toženki se ne prizna še priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki in posledično še 1 točka za materialne izdatke. Končno poročilo stranki ni niti izkazan niti samostojen strošek oziroma gre za strošek, ki je že zajet v strošku za odgovor na pritožbo.

1 Vsebina tožbenega zahtevka je podrobneje opredeljena v izreku sodbe sodišča prve stopnje in je pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. 2 Sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4338/2014 z dne 15.4.2015, ki se v spisu nahaja med prilogami B, iz izpodbijane sodbe niti ni razvidno. 3 Tako tudi mag. Nina Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2006, komentar k 161. členu ZPP, str. 52.