Jedro

Če se delovni invalid v roku 30 dni od dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu ne prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ni upravičen do denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Če je sodišče prve stopnje tekom postopka izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo toženi stranki izplačevanje mesečne akontacije 100.000,00 SIT do pravnomočne odločitve o glavni stvari, ne more brez nasprotnega dajatvenega zahtevka tožene stranke, ko odloča o glavni stvari, odločiti, da je dolžan tožnik (neupravičeno) izplačane zneske akontacije vrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in 3. odst. izreka izpodbijane sodbe razveljavi; v preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nerazveljavljenem delu (1. in 2. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 11.7.1995 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi (1. odst. izreka). Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje vtoževane pravice od 11.7.1995 dalje, niti ni bil upravičen do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev od 1.5.1996 (2. odst. izreka). Hkrati je tožnika zavezalo, da prejete zneske akontacije nadomestila od 1.5.1996 po sklepu sodišču št. Ps 1516/95 z dne 11.7.1996 toženi stranki vrne (3. odst. izreka).

Zoper citirano sodbo je tožnik po pooblaščenki vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno predlaga spremembo v smeri ugoditve zahtevku. Vztraja, da se je na zavodu za zaposlovanje prijavil pravočasno v 30-ih dneh od pravnomočnosti odločbe toženca in da mu je bivši delodajalec potrdilo o prenehanju delovnega razmerja izdal po napotilu toženca. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi tolmačenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter povdarja, da so razlogi sodbe v nasprotju z razlogi iz sklepa o začasni odredbi in bi vračilo prejetih zneskov akontacije nadomestila zanj predstavljalo hudo finančno oz. ekonomsko breme.

Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Dajatveni 3. odst. izreka je izdan brez ustreznega tožbenega zahtevka. S pravnomočnim sklepom št. Ps 1516/95 z dne 11.7.1996 o začasni odredbi, je sodišče do pravnomočne razrešitve spora o glavni stvari, toženo stranko sicer res zavezalo k izplačevanju akontacije nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v znesku 100.000,00 SIT na mesec, vendar pa med sporom o glavni stvari tožena stranka ni uveljavljala vračila plačanih zneskov, zato o tem sodišče ni smelo razsojati. Ker je dajatveni izrek izdan brez ustreznega verzijskega zahtevka in torej v nasprotju s 198. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), saj tožena stranka nasprotne tožbe sploh ni vložila, je potrebno tožnikovi pritožbi v tem obsegu ugoditi in 3. odst. izreka izpodbijane sodbe kot nezakonit razveljaviti.

V preostalem pa pritožba tožnika zoper 1. in 2. odst. izreka ni utemeljena, ker ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja novih dokazov v smislu 352. člena ZPP, da bi nastal dvom v pravilnost in zakonitost zavrnilne odločbe in ugotovitve, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 11.7.1995 dalje, niti tožnik do tega ni bil upravičen od 1.5.1996. Glede na prepričljivo in bistveno pravilno dejansko ugotovitev, da je bila dokončna odločba o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznani pravici do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, tožniku vročena 24.5.1995, pri zavodu za zaposlovanje pa se je prijavil šele 10.7.1995, torej po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 123. člena v zvezi s 3. odst. 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), niso izpolnjeni pogoji za priznanje vtoževanega denarnega nadomestila. Ker datum dokončnosti upravne odločbe in prijavi zavodu za zaposlovanje med strankama ni sporen, pritožnikovo sklicevanje na pravnomočnost odločbe o pravici do zaposlitve na drugem ustreznem delu, pa pravno sploh ni relevantno, pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Povsem jasne določbe 2. odst. 123. člena ter 3. odst. 140. člena cit. ZPIZ-92, da ima delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, če se v roku 30-ih dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve, prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, ni mogoče interpretirati drugače, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Drugačno materialnopravno naziranje pritožnika ni sprejemljivo, niti ni upoštevno le pavšalno sklicevanje na tolmačenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Za zakonitost in pravilnost zavrnilne sodbe tudi ni bistveno, da so razlogi sodbe drugačni od razlogov sklepa o začasni odredbi, ko je bilo očitno v nasprotju s prepričljivimi ugotovitvami iz spora o glavni stvari, zmotno ocenjeno, da naj bi tožena stranka ob izdaji zavrnilne odločbe o vtoževani denarni dajatvi, ravnala samovoljno, ker naj bi napačno interpretirala in uporabila 140. člen cit. ZPIZ-92. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.