Jedro

Odločanje o stroških poteka v dveh fazah, in sicer se najprej odloči o obveznosti povrnitve stroškov, nato pa sledi še njihova odmera, v okviru katere se mora sodišče opredeliti do utemeljenosti stroškovnega zahtevka po temelju in po višini. Ker je dolžnik stroške izvršitelja že plačal neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo sicer ne bo mogoče naložiti, kljub temu pa bo te stroške treba odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo del odločanja o končnem obračunu (poplačilu) terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice N. S. (1. točka izreka sklepa) in zavrnilo zahtevo upnika z dne 24. 8. 2011 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik, ki navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da strošek upnika še ni izkazan, ker se je izvršitelj poplačal iz zarubljene gotovine. Dejstvo je, da je izvršitelj dolžniku zarubil denarna sredstva, ki bi jih sicer moral izročiti upniku, vendar pa jih je porabil za poplačilo svojih stroškov, ki so mu nastali z opravo izvršilnega dejanja. Upniku so torej nastali izvršilni stroški, o katerih sodišče še ni odločilo, zato je bil dolžan podati zahtevo o odmeri in poplačilu teh stroškov, ker se po eni strani šteje, da je bila za višino zarubljenih sredstev poplačana terjatev upnika, po drugi strani pa upniku nastali izvršilni stroški niso bili priznani, čeprav so bili poplačani iz navedenih sredstev. Upnik torej stoji na stališču, da je bil dolžan podati zahtevo za odmero stroškov ne glede na to, da je bil račun dejansko poplačan iz sredstev, zarubljenih dolžniku. Predlaga razveljavitev sklepa v 2. točki izreka in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa ustrezno spremembo sklepa, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej plača upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. V skladu z določbo 293. člen ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), ali so stroški potrebni za izvršbo in ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali. Upnikova dolžnost je, da priglašene stroške določno označi in opredeli.

4. Sodišče prve stopnje je upnikovo zahtevo za odmero in povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrnilo z obrazložitvijo, da upnik dejanskega nastanka teh stroškov ni izkazal, saj ni predložil dokazila, da je te stroške plačal. Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje napačna. Stroški, ki so predmet izpodbijane odločitve, temeljijo na računu izvršitelja z dne 29. 6. 2011. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je na računu pristavek, da so bili stroški izvršitelja že poplačani iz zarubljene gotovine, torej jih upnik res ni neposredno plačal izvršitelju v smislu prvega odstavka 38. člena ZIZ, vendar pa na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da upnik nastanka stroškov iz tega razloga ni izkazal. Izvršitelj je namreč na podlagi tretjega odstavka 38.c člena ZIZ in prvega odstavka 97. člena ZIZ iz zarubljene gotovine najprej poplačal stroške, ki so nastali s predmetnim rubežem, to pa posledično pomeni, da je upnik iz zarubljene gotovine na račun vtoževane terjatve prejel nižji znesek. Povedano drugače, poplačan je bil za znesek zarubljene gotovine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja po zgoraj navedenem računu, kar pomeni, da so mu stroški z delom izvršitelja tudi dejansko nastali.

5. O nastalih nadaljnjih izvršilnih stroških odloča sodišče prve stopnje, odločanje pa, shematsko gledano, poteka v dveh fazah, in sicer se najprej odloči o obveznosti povrnitve stroškov, nato pa sledi še njihova odmera, v okviru katere se mora sodišče opredeliti do utemeljenosti stroškovnega zahtevka po temelju in po višini (prim. Ude in ost., Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 59). Ker je dolžnik stroške izvršitelja že plačal neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo sicer ne bo mogoče naložiti, kljub temu pa bo te stroške treba odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo del odločanja o končnem obračunu (poplačilu) terjatve. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča glede (ne)izkazanosti nastanka teh stroškov o njihovi višini (odmeri) ni odločalo, na kar upnik v pritožbi tudi opozarja, je višje sodišče pritožbi upnika ugodilo in sklep v izpodbijani 2. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo glede na zgoraj navedeno stroške, nastale z delom izvršitelja, odmeriti ob upoštevanju 38. člena ZIZ.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.