Jedro

Dejanske okoliščine, ki se nanašajo na tožnikov zaslužek oziroma njegovo premoženje, so ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se kot takšne štejejo za resnične. V konkretnem primeru ni videti ovire za to, da se sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, tako kot tudi ni videti ovire za to, da je organ pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štel ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za izkazane. Dokazovanje porabe teh sredstev (torej sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem v višini najmanj 80.000,00 EUR), pa po presoji sodišča tudi ni na strani organa, saj takega vpogleda organ v tožnikovo ravnanje nima in ga ne more imeti, temveč je dokazno breme na tožnikovi strani. Tožnik pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ni povedal ničesar in tudi ni ponudil nobenega dokaza v tej smeri.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, II Ks ... , v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Kp ... V obrazložitvi je navedel, da je prejel vlogo tožnika za dodelitev navedene BPP. Glede na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je organ ugotavljal premoženjsko stanje tožnika in ugotovil, da iz pravnomočne sodbe, III K ..., s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter kaznivega dejanja izsiljevanja in mu je bila izrečena enotna kazen 8 let in 5 mesecev ter stranska denarna kazen 32.190,00 EUR, izhaja, da je tožnik s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije pridobil 80.000,00 EUR, ki jih ima bodisi na bančnem računu v tujini ali na bančnem računu kakšne njemu bližnje osebe. To je organ upošteval kot premoženje tožnika, glede na to, da gre za podatek, pridobljen iz pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, ob upoštevanju 10., 164. in 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je na poziv organa, da se o tem izreče, zanikal obstoj denarja. Organ je ocenil, da so tožnikove navedbe neprepričljive, sicer pričakovane, da pa z njimi ni ovrgel ugotovljenega dejstva. Organ je tako zaključil, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja po ZBPP, zato je njegovo prošnjo zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev nezakonita. Organ je kršil določbe ZUP, ZBPP, ZSVarPre, ZUPJS in Ustavo RS, saj je premoženje tožnika ugotavljal v nasprotju s petim odstavkom 139. člena ZUP. Nobeden od zakonov, ki je vezan na postopek o dodelitvi BPP, ne omogoča organu, da pridobi kazenske sodbe in v njih vpogleda, tako pridobljen podatek pa zato tudi ne more biti argument za zavrnitev BPP. Glede na drugi odstavek 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Tako je v 61. členu ZSVarPre (in identično tudi v 51. členu ZUPJS) določeno, da se lahko podatki zbirajo neposredno od posameznika in za njega iz uradnih zbirk, pristojni organ pa lahko pridobi od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij zgolj podatke o začetku in izteku prestajanja kazni zapora za vlagatelja in njegove družinske člane. Organ je torej prekoračil svoja pooblastila v škodo tožnika. Sicer je pa navedba v sodbi, III K ..., o pridobitvi 80.000,000 EUR abstraktna in je ni moč preizkusiti, tudi ne izpodbiti. Tožnik od tujih bank ne more pridobiti potrdila, da ni njihov komitent. Organ pa je s to odločitvijo tudi odstopil od svoje prakse, saj je z odločbama, Bpp 731/2015 in Bpp 730/2015 pravilno ugotovil materialni položaj tožnika in prošnjama ugodil. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in samo odloči o stvari ter mu dodeli BPP.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri svoji odločitvi. Podatke je pridobila v skladu s 14., 20. in 33. členom ZBPP. Uporabo te sodbe pa je organ utemeljil v kontekstu proste presoje dokazov in dokazne vrednosti javne listine po ZUP. Sklicevala se je še na Zakon o sodiščih in predlagala zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, II Ks ..., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Kp ... Organ je tožnikovo prošnjo zavrnil, ker tožnik presega premoženjski cenzus, določen v ZBPP.

6. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena z na zakonu temelječimi razlogi, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. V zadevi ni spora o tem, kakšna je vsebina obsodilne sodbe kazenskega sodišča, na katero se sklicuje organ v izpodbijani odločbi. Sporno tako ni, da iz izreka sodbe izhaja, da se je tožnik kot obsojenec "preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka zgoraj navedenih deklet" ter da je "v tem času na tak način dobil najmanj 80.000,00 EUR". Prav tako ni sporno, da je sodba pravnomočna in da je citirani del izreka prestal preizkus na Vrhovnem sodišču RS, kjer se je odločalo o zahtevi tožnika in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti. Omenjene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na tožnikov zaslužek oziroma njegovo premoženje, so torej ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se kot takšne štejejo za resnične. Sodbo je namreč glede na 169. člen ZUP treba šteti za javno listino, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. V postopku dokazovanja je zato treba vzeti tisto, kar se v javni listini (v upravnem ali sodnem aktu) določa, za resnično1. To pa po eni strani pomeni, da v konkretnem primeru ni videti ovire za to, da se omenjena sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, tako kot tudi ni videti ovire za to, da je organ pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štel ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za izkazane. Tožnik zato s pavšalnimi ugovori, da ta ugotovitev ne drži, ne more uspeti in jih zato sodišče kot neutemeljene zavrača. 8. Tožnik tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da je z upoštevanjem za tožnika sporne ugotovitve iz kazenske sodbe organ kršil ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS, kot tudi ZUP, saj je organ imel podlago za to v samem ZBPP, kot tudi - kot že povedano - po ZUP. ZBPP namreč v 14. in 20. členu določa način in vire pridobitve podatkov o materialnem položaju prosilca, pri čemer se ti podatki pridobivajo iz obstoječih zbirk podatkov, kot tudi od oseb neposredno, če se ne vodijo v zbirkah podatkov, ob pridobivanju podatkov iz obstoječih zbirk podatkov pa oseb, na katere se ti podatki nanašajo, ni treba predhodno seznaniti (prvi odstavek 14. člena, prvi, drugi in peti odstavek 20. člena ZBPP). V 33. členu ZBPP pa je še določeno, da lahko zaradi izvajanja tega zakona in na njegovi podlagi sprejetih predpisov strokovna služba za BPP zbere podatke o materialnem položaju prosilca oziroma upravičenca iz prvega odstavka 20. člena tega zakona ter druge podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena oziroma podatke o nasprotni stranki iz drugega odstavka prejšnjega člena, kadar in če je to potrebno (med drugim), da se preverijo podatki v prošnji; državni in drugi organi ter organizacije, ki razpolagajo s podatki iz prejšnjega odstavka, pa morajo zahtevane podatke brezplačno posredovati pristojnemu organu za BPP, ki je zahtevo podal (prvi in drugi odstavek). Glede na prvi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih (na katerega je opozorila tudi toženka v odgovoru na tožbo), po katerem odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije, pa bi organ za BPP ravno z neupoštevanjem kazenske sodbe kršil zakon.

9. Dokazovanje porabe teh sredstev (torej sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem v višini najmanj 80.000,00 EUR), pa po presoji sodišča tudi ni na strani organa, saj takega vpogleda organ v tožnikovo ravnanje nima in ga ne more imeti, temveč je dokazno breme na tožnikovi strani. Tožnik pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ni povedal ničesar in tudi ni ponudil nobenega dokaza v tej smeri. Navaja samo, da "da je trditev, ki temelji na domišljiji sodeče predsednice senata, nedokazan", kar pa po presoji sodišča ni dovolj, saj s tem ne zadosti trditvenemu in dokaznemu bremenu, niti ne vzbudi nikakršnega dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve. Zato ne drži tožbeni očitek, da zatrjevanja organa ne prenesejo resne presoje. Slednje, torej resne presoje, ravno ne prenesejo povsem splošne in nedokazane tožbene trditve. Enako je naslovno sodišče zaključilo tudi v sodbah I U 1148/2015 z dne 15. 9. 2015, I U 1195/2015 z dne 29. 9. 2015, I U 466/2016 z dne 20. 4. 2016, I U 472/2017 z dne 4. 4. 2017. Sodišče še dodaja, da na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožbena navedba, da naj bi isti organ z odločbama, Bpp 731/2015 in Bpp 730/2015 z dne 7. 7. 2015, ugodil njegovima prošnjama za BPP, saj sodišče v tem upravnem sporu presoja s to tožbo izpodbijano odločbo.

10. Sodišče je zato glede na povedano tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Prim. Dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, ČZ Uradni list, 1992, str. 156.